Jedro

Čeprav je delavec redno prejemal plačilne liste, delodajalec ne more zavrniti delavčeve zahteve, da predloži podatke o tožnikovi plači, saj je delodajalec na podlagi 13. člena Zakona o evidencah na področju dela (Ur.l. SFRJ št. 17/90) dolžan trajno hraniti evidence o plačah delavcev, delavec pa ima na podlag 4. člena istega zakona pravico, da te evidence uporabi zaradi uveljavljanja svojih pravic. Evidenca o plačah ima značaj listine iz 2. odst. 227. čl. ZPP, ki jo stranka mora pokazati oz. izročiti na podlagi zakona in glede katere ne sme odreči njene predložitve. Zato bi moralo sodišče prve stopnje naložiti delodajalcu, da predloži zahtevane podatke o plačah tožnika. Ker tega ni storilo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz. 1. odstavka 339. člena ZPP, saj je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Izrek

Pritožbi zoper sodbo se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka. Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo razlike med bruto plačo, ki bi tožniku šla za obdobje od 16.6.1991 do 31.12.1993 na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 26.8.1991 in dejansko prejeto bruto plačo v skupnem znesku 354.854,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dospetja vsakomesečne razlike do plačila (1. tč. izreka izpodbijane sodbe). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 80.484,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve sodišča prve stopnje (2. tč. izreka izpodbijane sodbe).

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks.

Tožnik se pritožuje zoper sodbo in sklep in pri tem uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbenih razlogih pa tožnik izrecno uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Prvostopenjsko sodišče naj bi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. S takšnim ravnanje je tožniku onemogočilo, da uveljavlja svoje pravice iz Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99) zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP. Tožnik je na zadnji obravnavi izrecno predlagal postavitev izvedenca finančne stroke, prvostopenjsko sodišče pa je ta predlog brez potrebne argumentacije zavrnilo, obenem pa ugotavlja, da tožnik ni dokazal tožbenih navedb o prikrajšanju pri plači. Tožnik bi svoje trditve lahko dokazal ravno na podlagi izvedenskega mnenja. Utemeljenost tožnikovega dokaznega predloga izhaja tudi iz individualnega delovnega spora, ki ga pred prvostopenjskim sodiščem zoper toženo stranko vodi tožnikova soproga in v katerem je bilo s pomočjo izvedenca finančne stroke ugotovljeno, da je tožena stranka tožnikovi soprogi izplačevala prenizko plačo. Za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja bi bilo zato v novem postopku smotrno postaviti izvedenca finančne stroke, ki naj izračuna prikrajšanje tožnika pri plači za navedeno obdobje.

Prvostopenjsko sodišče naj bi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka oz. določbe Zakona o sodnih taksah, ker tožnika pred odločitvijo o predlogu za oprostitev plačila taks ni zaslišalo in ga ni opozorilo, da mora predložiti potrebno dokumentacijo. Tožnik je invalidski upokojenec, prejema nizko plačo, s katero mora preživljati sebe, nezaposleno ženo in dva otroka.

Pritožba zoper sodbo je utemeljena, ne pa tudi pritožba zoper sklep. Ob zavrnitvi obeh tožnikovih dokaznih predlogov, to je predloga za postavitev izvedenca finančne stroke in predloga za pridobitev plačilnih listin tožene stranke, je prvostopenjsko sodišče preuranjeno odločilo, da je tožbeni zahtevek potrebno zavrniti, ker tožnik ni predložil dokazov za utemeljenosti svoje terjatve. Zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni dolžna predložiti listin v zvezi s plačami, ki jih je izplačala tožniku. Na podlagi 2. odst. 13. člena Zakona o evidencah na področju dela (Ur. l. SFRJ, št. 17/90) je delodajalec, kot listine trajne vrednosti, dolžan hraniti evidence o plačah delavcev. V skladu z 11. členom istega zakona pa se v evidenco o plačah vpisujejo podatki o delovnem času, bruto plači, čisti plači, nadomestilih plače iz sredstev delodajalca in o nadomestilih plače, uresničenih v breme drugih organizacij in organov. Evidenco o plači za posameznega delavca mora delodajalec začeti voditi z dnem, ko sklene delovno razmerje, nehati pa z dnem, ko mu delovno razmerje preneha. Glede na takšne obveznosti delodajalca in glede na pravico delavca, da to evidenco uporabi zaradi uveljavljanja svojih pravic (2. odst. 4. člena Zakona o evidencah na področju dela), prvostopenjsko sodišče ne bi smelo nekritično sprejeti odklonitve tožene stranke, da predloži zahtevane listine. Drugi odstavek 227. člena ZPP namreč določa, da stranka ne sme odreči predložitve listine, če gre za listino, ki jo mora po zakonu izročiti ali pokazati. Glede na to, da 2. odst. 4. člena Zakona o evidencah na področju dela določa pravico posameznika, da pri uveljavljanju svojih pravic lahko uporablja podatke, ki jih vsebujejo evidence uvedene s tem zakonom, je s tem podana tudi obveznost organizacije, ki vodi evidenco, da te podatke delavcu izroči. Ob sklicevanju na določbo 2. odst. 227. člena ZPP bi prvostopenjsko sodišče zato moralo toženi stranki naložiti, da predloži zahtevane podatke. Res je sicer, da je tudi tožnik ob prejemu vsakomesečne plače prejel njen obračun, vendar pa glede na to, da je tožena stranka na podlagi zakona dolžan hraniti evidenco o plačah in da mu jo je na podlagi zakona dolžna dati na razpolago, ko uveljavlja svoje pravice, tožnik ne more biti prekludiran pri dokazovanju prikrajšanja pri plači, zgolj zaradi tega ker prejetih plačilnih list ni shranil. Tožnik plačilnih list ni dolžan shraniti, pač pa je delodajalec dolžan hraniti evidenco o plačah. Trajno hrambo knjigovodskih listin v zvezi z obračunom plač določajo tudi slovenski računovodski standardi. S tem, ko prvostopenjsko sodišče ni uporabilo določbe 2. odst. 227. člena je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP, saj je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Dejansko stanje je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje nepopolno ugotovljeno tudi zaradi tega, ker sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem finančne stroke. Pri tem pa je prvostopenjsko sodišče ravnalo tudi v nasprotju z 2. odst. 287. člena ZPP, ki določa, da mora senat v sklepu, s katerim zavrne izvedbo posameznega dokaza navesti, zakaj jih je zavrnil. Pri tem ne gre za odločanje po prostem preudarku, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje. Senat zavrne izvedbo posameznega dokaza, ker meni, da je nepotreben zato, ker iz ostalih že izvedenih dokazov izhaja, da je zahtevek utemeljen ali pa, da je neutemeljen. Ni pa mogoče enostavno zavrniti vseh tožnikovih dokaznih predlogov in potem reči, da ni dokazal utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Uveljavljana pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja sta podana. Z zavrnitvijo izvedbe obeh dokazov, ki jih je predlagal tožnik, je prvostopenjsko sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj določb ZPP ni uporabilo oz. jih je uporabilo napačno, zaradi tega je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odst. 354. člena ZPP in 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V skladu s 3. odst. 165. člena ZPP se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo. V nadaljnjem postopku bo sodišče prve stopnje odredilo izvedbo obeh predlaganih dokazov in nato o zadevi znova odločilo. Pri tem bo prvostopenjsko sodišče, v kolikor bo ugotovilo, da je tožnik nezakonito prejemal nižjo plačo, upoštevalo, da gredo tožniku zakonite zamudne obresti od neto zneskov in da je tožena stranka tožniku dolžna izplačati neto plačo, ustreznim zavodom in državi pa davke in prispevke.

Prvostopenjsko sodišče pri odločanju o tožnikovem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni nepravilno uporabilo določb Zakona o pravdnem postopku in tudi ne določb Zakona o sodnih taksah (ZST - Ur. l. RS, št. 1/90, 14/91, 38/96 in 20/98). Tretji odstavek 13. člena ZST namreč povsem jasno določa, da mora stranka k predlogu za oprostitev plačila taks priložiti svojo zadnjo odločbo o dohodnini in zadnjo odločbo o dohodnini njenih družinskih članov, potrdilo o svojih dohodkih in dohodkih družinskih članov v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo vloge ter potrdilo o premoženjskem stanju. Glede na takšno določbo sodišče prve stopnje pred odločitvijo o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni bilo dolžno tožnika še dodatno pozivati, naj predloži listine, ki bi jih moral sodišču predložiti skupaj s predlogom za taksno oprostitev.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialni predpis, to je ZST, pravilno pa je uporabilo tudi določbe ZPP, saj v takšnem primeru ne pride v poštev upraba njegovih določb o popravi vloge. Prošnja za taksno oprostitev ni bila nerazumljiva in je vsebovala vse, kar je potrebno, da se lahko obravnava. Predložena niso bila dokazila, kar pa ni razlog, zaradi katerega bi sodišče na podlagi 108. člena ZPP od stranke moralo zahtevati, da vlogo popravi in dopolni. Tudi kadar tožbi niso predloženi dokazi, sodišče stranke ne poziva, da tožbo popravi tako, da predloži dokaze. Glede na to, da nista podana pritožbena razloga, ki ju glede izpodbijanega sklepa navaja tožnik, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemljeno in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 1. odst. 365. člena ZPP).

Na podlagi 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94) je pritožbeno sodišče določbe Zakona o evidencah na področju dela smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.