Jedro

Zgolj nezadovoljstvo toženke z delom Okrajnega sodišča v Celju in posledično nezaupanje v pristojno sodišče ne pomeni utemeljenega razloga za prenos pristojnosti.

V predlogu za delegacijo pristojnosti, o katerem odloča Vrhovno sodišče, ni mogoče grajati krajevne pristojnosti sodišča prve stopnje.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka v tej pravdni zadevi že tretjič1 predlaga, naj Vrhovno sodišče določi drugo stvarno pristojno sodišče za odločanje in postopanje v tej zadevi. Razlog za delegacijo pristojnosti tokrat utemeljuje z dodatnimi okoliščinami, in sicer navaja, da Okrajno sodišče v Celju ni krajevno pristojno in da so vse sodnice „okužene“ z zadevami, ki so se vodile zoper njo in njenega moža. Prepričana je, da sodišče ni bilo nikoli pošteno ter ni opravilo svoje dolžnosti, da upošteva njene trditve in dokaze.

2. Predlog ni utemeljen.

3. Vrhovno sodišče lahko na predlog stranke določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi (67. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Delegacijo je torej mogoče dopustiti predvsem takrat, kadar bi bila določitev drugega pristojnega sodišča smotrna zaradi razlogov ekonomičnosti ter v tistih primerih, ko je objektivno gledano lahko omajano zaupanje strank ali javnosti v nepristranskost vseh sodnikov pristojnega sodišča. Predlagatelj delegacije mora zato navesti in utemeljiti konkretne razloge in okoliščine, ki se nanašajo na prav vse sodnike stvarno in krajevno pristojnega sodišča, ki bi lahko pri razumnem človeku in v očeh javnosti ustvarile upravičen dvom o nepristranskosti sojenja na tem sodišču. 4. Zgolj nezadovoljstvo toženke z delom Okrajnega sodišča v Celju in posledično nezaupanje v pristojno sodišče ne pomeni utemeljenega razloga za prenos pristojnosti. Dvom v pravilnost procesnega postopanja in materialnopravnega odločanja posameznih sodnikov lahko predlagateljica odpravi z vložitvijo rednih in izrednih pravnih sredstev, pomisleke v sposobnost nepristranskega odločanja posameznega sodnika pa s predlogi za njegovo izločitev. Institut delegacije pristojnosti pomeni izjemo od splošnih pravil o krajevni pristojnosti, zato je razloge za delegacijo pristojnosti sodišča treba razlagati restriktivno.

5. V predlogu za delegacijo pristojnosti, o katerem odloča Vrhovno sodišče, ni mogoče grajati krajevne pristojnosti sodišča prve stopnje. Delegacija pristojnosti po 67. členu je izjema od (zakonske) krajevne pristojnosti namenjena temu, da se pristojnost za odločanje o zadevi iz tehtnih razlogov prenese na drugo sodišče, čeprav je za odločanje o njej krajevno pristojno prvo sodišče. Sodišče se lahko izreče za krajevno nepristojno le na ugovor tožene stranke ali po uradni dolžnosti. V prvem primeru lahko tožena stranka ugovarja krajevni pristojnosti najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave (prvi odstavek 22. člena ZPP). Po uradni dolžnosti pa se sodišče lahko izreče za krajevno nepristojno le ob predhodnem preizkusu tožbe (drugi odstavek 22. člena ZPP), če je kakšno drugo sodišče izključno krajevno pristojno. Toženka ni pravočasno grajala krajevne pristojnosti sodišča, prav tako ne gre za izključno pristojnost kakšnega drugega sodišča. Zato se je krajevna pristojnost celjskega sodišča ustalila. Krajevna pristojnost pa se ustali tudi, če so se med postopkom spremenile okoliščine za določitev krajevne pristojnosti, npr. prebivališče toženke (tretji odstavek 17. člena ZPP).

6. Ker je Vrhovno sodišče ocenilo, da v predlogu uveljavljane okoliščine ne upravičujejo uporabe 67. člena ZPP, je toženkin predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča zavrnilo.

1 V zadevi I R 48/2023 je toženka kot razlog za delegacijo pristojnosti navajala smotrnost postopka, v zadevi I R 137/2023 pa pristranskost in nepoštenost treh sodnic pristojnega sodišča.