Jedro

Policist, ki opravlja identifikacijo osebe, za katero sumi, da je storilec prekrška , opravlja uradno dejanje v okviru nalog javne varnosti. Identifikacijski postopek pa pomeni poseg v ustavno pravico zasebnosti in osebnostnih pravic (člen 35 U RS), zato mora takšen poseg trajati najkrajši možni čas. Tako je identifikacijski postopek končan, ko se oseba pred svojim stanovanjem izkaže z ustreznim dokumentom. Zapisovanje policista o svojih ugotovitvah pa ne pomeni več identifikacijskega postopka. Zato nadaljnje zadrževanje identificirane osebe, v kolikor se ne izvršujejo druga pooblastila, ni več upravičeno.

Izrek

r a z s o d i l o : Ob reševanju pritožbe državne tožilke in ugoditvi pritožbama zagovornikov obtoženega G. B. in M. B. se izpodbijana sodba v odločbi o krivdi in kazenskih sankcijah ter stroških kazenskega postopka spremeni tako, da se obtoženca G. B. in M. B. po členu 358. členu ZKP oprostita obtožbe, da sta s sodelovanjem pri izvršitvi kaznivega dejanja poskusila s silo preprečiti uradno dejanje uradnima osebama, ki sta opravljala naloge javne varnosti, na podlagi 3. člena Zakona o policiji (Uradni list RS, št. 49/98), s tem, da sta dne 23.3.2003 ob 00.30 uri na hodniku stanovanjskega bloka Bratovževe ploščadi št. 20 v Ljubljani s silo poskusila preprečiti uradno dejanje policistoma G. B. in Z. B., ki sta prišla na kraj zaradi kršenja javnega reda v stanovanju in opravljala identifikacijski postopek, poskusila preprečiti uradno dejanje s tem, da je M. B. pristopil do policista G. ter mu poskušal iz rok iztrgati osebno izkaznico in ga pri tem z rokami odrinil, nakar ga je G. poskušal obvladati s strokovnim prijemom, vendar mu je to preprečil B. G., ki ga je prijel za rokav obleke, ga vlekel po hodniku, zaradi česar je policist G. izpustil B. M. in s strokovnim prijemom poskušal obvladati B. G., ki se je temu upiral in pri tem policista G. odrival z nogami in rokami, M. B. pa je policista Z., kateri ga je poskušal s strokovnim prijemom pritisniti k steni, odrival ter se temu izmikal, nato pa je policistoma uspelo obvladati obtožena ter ju odpeljati na policijsko postajo in naj bi tako izvršitev naklepnega kaznivega dejanja začela, pa ga nista dokončala, s tem naj bi storila kaznivo dejanje poskusa preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po I. in IV. odst. 302. člena KZ v zvezi s členom 22 in 25 KZ.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke II. odst. 95. člena ZKP kot tudi potrebni izdatki obtožencev ter potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov, bremenijo proračun.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani oba obtožena spoznalo za kriva poskusa kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po I. in IV. odst. 302. člena KZ v zvezi s členom 22 in 25 KZ. Izrečeni sta jima bili pogojni obsodbi in določeni kazni vsakemu po tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Naloženo jima je bilo tudi plačilo stroškov postopka v znesku

17.200,00 SIT ter plačilo po 80.000,00 SIT povprečnine.

Zoper navedeno sodbo so se pritožili: - okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenskih sankcijah in predlagala, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da sicer ob pogojni obsodbi določi višjo kazen zapora ter daljšo preizkusno dobo; - zagovornik obtoženega M. B. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, podrejeno pa zaradi odločbe o kazenskih sankcijah ter predlagal, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje; - zagovornik obtoženega G. B. zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred popolnoma spremenjenim senatom, podrejeno pa, da sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo spremeni in obtoženca oprosti obtožbe.

Pritožbi zagovornikov obtoženih sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se obtožencema očita, da sta skušala policistoma G. B. in Z. B. preprečiti izvršitev identifikacijskega postopka M. B. zaradi kršenja javnega reda v stanovanju na Bratovževi ploščadi 20. To pa naj bi poskušala preprečiti s silo, ko sta policista opravljala naloge javne varnosti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo popolno, vendar na podlagi le tega napravilo napačne zaključke, na kar pravilno opozarjata zagovornika obeh obtožencev v svojih pritožbah. Iz izpovedi obeh policistov, ki sta bila zaslišana kot priči in katerih izjavi sta bili tudi podlaga za vložitev obtožbe ter drugih dokazov nedvomno izhaja, da sta prišla policista v intervencijo zaradi pritožbe občana T. T., ki je prijavil prevelik hrup na Bratovževi ploščadi 20 pri stranki B. Iz izpovedi obeh policistov, kot tudi obeh obtoženih, je nedvomno razvidno, da je obtoženi M. B. na poziv policista le temu izročil osebno izkaznico, na podlagi katere je policist lahko ugotovil identiteto obtoženega M. B. Tako je bil (policisti so že imeli podatke, ki jih je posredoval občan, ki je sporočil kršitev javnega reda in miru ter podatke o osebi, ki se je izkazala z osebno izkaznico, ki je ustrezala priimku na vratih stanovanja, kjer sta policista posredovala) identifikacijski postopek zaključen in torej, kot pravilno opozarja v pritožbi zagovornik obtoženega M. B., ni mogoče govoriti o poskusu preprečitve uradnega dejanja identifikacije, ki se obtožencema očita.

Kako drugo uradno dejanje, ki naj bi ga poskusila preprečiti obtoženca, pa v opisu dejanja ni navedeno.

Takrat veljavni Zakon o policiji (ZPol iz leta 1998) je določal, da so policisti pri opravljanju nalog dolžni ravnati v skladu z Ustavo in zakoni ter spoštovati in varovati človekove pravice in temeljne svoboščine. Te lahko omejijo le v primerih, določenih z Ustavo in zakoni ter so dolžni ob vsakem času preprečevati nezakonita dejanja ter ukrepati in uporabiti z zakonom določena pooblastila, če je zaradi nezakonitega dejanja ali zaradi splošne nevarnosti neposredno ogroženo življenje, osebna varnost ali premoženje ljudi. Tako morajo policisti svoja pooblastila uporabljati na način, da najmanj posežejo v človekove pravice in temeljne svoboščine. V konkretnem primeru sta prišla policista na intervencijo zaradi kršitve javnega reda in miru (Zakon o prekrških zoper javni red in mir - ZPJRM - UPB iz leta 1974 s spremembami do 14.2.2003). Pri tem pa sta po Zakonu o policiji opravila identifikacijo osebe, ki je zaradi zadrževanja na določenem kraju in ob določenem času zbujala sum, da izvršuje prekršek. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb obeh policistov in tudi obeh obtožencev nedvomno ugotovilo, da se je oseba, katero identiteto sta policista ugotavljala, že izkazala z ustreznim dokumentom in sta torej policista identiteto ugotovila. Tako je neutemeljeno sklepanje sodišča prve stopnje, da sta policista še opravljala identifikacijski postopek. Namreč zapisovanje policista podatkov iz dokumenta, s katerim se oseba izkaže in potrdi svojo identiteto, v konkretnem primeru ni bilo nujno potrebno, saj je policist ob ugotovitvi identitete že lahko nedvomno ugotovil, da oseba živi v stanovanju, pred katerega sta policista prišla, in bi vse ostale podatke lahko pridobila na drugačen način. Poseg policistov v zasebnost, kar gotovo je pomenilo njuno ravnanje, ko sta v nočnih urah ugotavljala, kdo je lahko storilec prekrška, ki ga je prijavil občan, pa lahko traja le najkrajši možni čas, to je do izvršitve nujnih dejanj, za katera so policisti pooblaščeni. Dokazni postopek pa je pokazal, da se je oseba, katere identifikacijo sta policista zahtevala, identificirala z ustreznim dokumentom. Nadaljnje zadrževanje osebnega dokumenta identificirane osebe je bilo nepotrebno. Iz nadaljnega ravnanja policistov kot tudi opisa očitanega kaznivega dejanja pa ne izhaja, da sta policista želela opraviti še kakšno drugo dejanje, za katerega sta bila pooblaščena. Zato pritožnika utemeljeno izpodbijata ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je v skladu z določilom člena 394 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z členom 392/V ZKP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je oba obtoženca oprostilo očitkov obtožbe. Edini razlog za razveljavitev sodbe je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje, katerega pa je pritožbeno sodišče ob upoštevanju utemeljenih pritožbenih navedb pravilno presodilo in obtoženca oprostilo.

Ker sta obtoženca oproščena, stroški postopka iz 1. do 6. točke 92. člena ZKP, kot tudi potrebni izdatki obtožencev in njunih zagovornikov kot tudi nagradi zagovornikov, bremenijo proračun.