Jedro

Sodišče se strinja z zaključkom organa, da je glede na ugotovljeno vrsto rabe (travnik 3. razreda) vračilo nepremičnine možno. Na drugačno odločitev ne more vplivati dejstvo, da obravnavana nepremičnina leži v območju, za katerega je bil sprejet zazidalni načrt, po katerem je bila navedena nepremičnina predvidena za površino za ozelenitev, saj so vlagatelji uspeli na predpisan način izkazati drugačno vrsto rabe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevka tožnice in stranke z interesom F.F. za povrnitev stroškov postopka se zavrneta.

Obrazložitev

Drugostopni organ je z odločbo, št. 4904-72/2005-109 z dne 24. 5. 2011, v I. točki izreka odpravil 1., 2. in 3. točko izreka dopolnilne odločbe prvostopnega organa, št. 351-550/1991-142 (302) z dne 25. 11. 2010, ter jih nadomestil tako, da se glasijo: 1. Upravičencu A.A. se v last in posest vrne nezazidano stavbno zemljišče v času nacionalizacije del parcele št. 23, njiva, vl. št. 38, k.o. ..., danes parc. št. 1844/1, zelenica v izmeri 670 m2, k.o. ...; 2. Premoženju iz 1. točke izreka se za skrbnico za poseben primer imenuje B.B.; 3. Zavezanka Občina Grosuplje mora v 15 dneh po pravnomočnosti te odločbe skrbnici iz 2. točke izreka izročiti v posest nepremičnino iz 1. točke izreka; 4. Ta odločba je po pravnomočnosti podlaga za zemljiškoknjižni vpis po uradni dolžnosti; v II. točki izreka odločil, da v preostalem delu ostane odločba v veljavi ter v III. točki izreka ugotovil, da ni stroškov pritožbenega postopka. Drugostopni organ je uvodoma pojasnil, da gre v zadevi za ponovno odločanje po sodbi Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 1260/2009 z dne 23. 3. 2010, ki ji je prvostopni organ po mnenju organa tudi sledil. Bistvo zadeve je v vprašanju, ali je parc. št. 1844/1, k.o. ..., zazidano stavbno zemljišče in posledično obstoju ovire za vračilo v naravi po 32. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Drugostopni organ se strinja z zaključkom prvostopnega organa, da obravnavano zemljišče ni zazidano. Glede na stališče sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 128/2004 z dne 26. 1. 2004, je mogoče podatke iz javnih evidenc izpodbijati na način, kot je to predvideno za spremembo teh podatkov. V konkretnem primeru je iz evidence zemljiškega katastra razvidno, da gre za zelenico, kar predstavlja zazidano zemljišče, vlagatelji pa so trdili, da v naravi ne gre za zelenico, pač pa za kmetijsko vrsto rabe, zaradi česar je bila postavljena že v prejšnjem pritožbenem postopku sodna izvedenka, ki je izdelala mnenje, katero je potrdilo navajanja vlagateljev. Tako postopanje pa je sodišče v sodbi z dne 23. 3. 2010 ocenilo kot neskladno z zgornjim stališčem, zaradi česar je prvostopni organ dopolnil postopek s postavitvijo izvedenca geodetske stroke zaradi izdelave elaborata. Drugostopni organ je (ob pomanjkanju dokaznega vrednotenja navedb tožnice) pojasnil, da ima elaborat vse sestavine, ki jih za to predpisujejo 6., 7. in 16. člen Pravilnika o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru. Elaborat vsebuje tudi prej izdelano izvedeniško mnenje z natančnim opisom oziroma oceno agrotehničnih lastnosti, podatke o reliefu in opis pedološkega profila, s primerjavo opredelitve travnika in zelenice po Pravilniku o vodenju vrst rabe zemljišč v zemljiškem katastru ter razlogi za mnenje. Tožnica nima prav, da je obravnavana nepremičnina po vrsti rabe zelenica, saj to ne izkazuje izdelan elaborat oziroma mnenje, ki ga tožnica ni uspela izpodbiti, predlagala pa tudi ni postavitve drugega izvedenca. Ker je odločitev sicer pravilna, izrek odločbe pa formalno nepopoln, je drugostopni organ odločil, kot izhaja iz izreka odločbe.

Tožnica je vložila tožbo zoper odločbo drugostopnega organa iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja oziroma napačnega sklepa o dejanskem stanju, kršitve materialnega in procesnega prava. V tožbi je navedla, da je iz spisne dokumentacije razvidno, da pok. A.A. ni bil nikoli lastnik obravnavane nepremičnine, temveč je to bila pok. C.C., s tam navedenimi podatki, ki ji je bila parcela podržavljena z odločbo OLO Grosuplje, št. 03/1-1720/3 z dne 25. 9. 1959. S to odločbo je C.C. izgubila lastninsko pravico na tej posesti in pridobila na njej pravico uporabe. Glede na 3. člen ZDen je upravičenka lahko le C.C. in je že iz tega razloga odločba nezakonita. Zemljišče, katerega del predstavlja obravnavana parc. št. 1844/1, leži v območju realiziranega zazidalnega načrta in je namenjena za zelenico. Zelenico je šteti za zazidano stavbno zemljišče, spada med javne površine, kar je bilo tudi določeno z zazidalnim načrtom. Tudi sodna izvedenka D.D. je v svojem mnenju navedla, da je vrsta rabe zelenica po Pravilniku za vodenje vrst rabe zemljišč v zemljiškem katastru uvrščena v skupino zelenih površin in je urejena za varovanje in okras stavb ali objektov in se ne uporablja za kmetijsko ali gozdarsko proizvodnjo. Ta parcela se ne uporablja v kmetijske namene in je ni mogoče kositi vsaj enkrat letno, kot to zahteva ta pravilnik za vrsto rabe travnik. Navaja tudi, da parcela nima večjega pomena za proizvodnjo kmetijskih pridelkov, zaradi česar je njen zaključek, da je parcela travnik, oceniti najmanj za neobjektivno. Že naslovno sodišče je v sodbi z dne 23. 3. 2010 opozorilo na 16. člen Pravilnika o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru in ugotovilo, da njeno izvedeniško mnenje ni elaborat za spremembo vrste rabe. Sam elaborat pa mora tudi izdelati pooblaščeno geodetsko podjetje oziroma strokovnjak s pooblastilom predstojnika geodetske uprave. Takega pooblastila postavljena izvedenka D.D. ni izkazala, zato njeno mnenje ne more služiti za spremembo vrste rabe v okviru elaborata geodetskih storitev in ne kot poročilo v smislu 16. člena Pravilnika. V spisu tudi ni dokaza, da bi bil postavljeni sodni izvedenec E.E. odgovoren geodet v smislu 3. člena Zakona o geodetski dejavnosti. Trditev organa druge stopnje, da je s tem, ko je izvedeniško mnenje izvedenke D.D. vsebovano v elaboratu izvedenca E.E., zadoščeno 16. členu Pravilnika, je napačno in ravno s tem členom v nasprotju. Pri ugotavljanju vrste rabe zemljišča bi moral organ postaviti ustreznega izvedenca. Organ je torej svojo odločitev oprl na listine, ki ne ustrezajo predpisom in ne morejo služiti kot dokazno sredstvo. Predlagala je, da sodišče tožbi ugodi, drugostopno odločbo odpravi ter naloži toženki povrnitev stroškov postopka.

Toženka je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Stranka z interesom F.F. je v odgovoru na tožbo uvodoma opozorila na odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002, nato pa še navedla, da tožnica s svojim parcialnim navajanjem delov besedila izvedenke D.D. namenoma zavaja, zaradi česar stranka z interesom sodišču predlaga vpogled v mnenje, po njenem mnenju pa je kritika tudi povsem neutemeljena. Tožnica pa v upravnem postopku ni navedla nobenih pripomb zoper mnenje, kar pomeni, da je glede pravice navajanja dejstev in navedb glede na Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) prekludirana. Enako velja tudi glede elaborata izvedenca E.E. Stranka z interesom B.B. na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Tožnica v tem upravnem sporu s tožbo izpodbija odločitev drugostopnega organa v pritožbenem postopku zoper odločbo prvostopnega organa, ki jo je ta sprejel v zvezi z izvrševanjem sodbe Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 1260/2009 z dne 23. 3. 2010, s katero je sodišče ugodilo tožbi tožnice in odpravilo delno odločbo prvostopnega organa, št. 351-550/1992-103 (302) z dne 6. 6. 2007, in zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. V obravnavanem primeru sodišče tako v skladu s četrtim odstavkom 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 do 62/10) presoja, ali je v izpodbijanem upravnem aktu upravni organ sledil pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovim stališčem, ki se tičejo postopka, presoja pa ga tudi v mejah tožbenega predloga (40. člen ZUS-1) in v okviru uradnega preizkusa.

Po presoji sodišča je odločitev organa pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je organ navedel tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: V obravnavanem primeru je sporna odločitev drugostopnega organa o obliki vračila podržavljene nepremičnine del s parc. št. 23, vl. št. 38, k.o. ..., po sedanjem stanju s parc. št. 1844/1, zelenica v izmeri 670 m2, k.o. ...

Iz podatkov izpodbijane odločbe in upravnih spisov je razvidno, da je prvostopni organ v skladu z napotili iz sodbe Upravnega sodišča, opr. št. I U 1260/2009 z dne 23. 3. 2010, s sklepom, 351-550/1992-131 (302) z dne 13. 7. 2010, postavil izvedenca E.E. (ki je sodni izvedenec in cenilec za geodetsko stroko) za izdelavo elaborata za evidentiranje spremembe dejanske rabe zemljišča s parc. št. 1844/1, k.o. ..., v skladu z Zakonom o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN, Uradni list RS, št. 47/06) ter Pravilnikom o urejanju mej in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (v nadaljevanju Pravilnik, Uradni list RS, št. 8/07). Izvedenec je najprej izdelal izvedeniško mnenje z dne 20. 9. 2010, nato pa še elaborat o spremembi vrste rabe z dne 14. 10. 2010 za parc. št. 1844/1, ki je vseboval tudi izvedeniško mnenje sodne izvedenke agronomske stroke D.D. Iz elaborata je razvidno, da je parc. št. 1844 (po spremembi) po vrsti rabe travnik 3. razreda v izmeri 670 m2. Citirani elaborat so prejele vse stranke postopka, tudi tožnica, organ pa je razpisal tudi ustno obravnavo za dne 5. 11. 2010 v zvezi s spornim vračilom obravnavane nepremičnine. Tožnica se ustne obravnave ni udeležila, organu posredovala opravičilo zaradi izostanka, navedla pa je še, da se z elaboratom ne strinja, ker meni, da to zemljišče izpolnjuje pogoje opredelitve pojma zelenica iz predpisane zakonodaje, ki določa vrsto rabe zemljišč. Ker tožnica ugovorov v zvezi z izvedencem, ki je izdelal elaborat oziroma glede njegove strokovnosti v upravnem postopku ni imela, četudi je imela – kot že zgoraj povedano – možnost izjave, ki jo je tudi izkoristila, sodišče tovrstnih tožbenih ugovorov ne more sprejeti, saj tožnica v tožbi ni obrazložila, zakaj teh ugovorov ni podala že med upravnim postopkom in če obstajajo za to upravičeni razlogi (52. člen ZUS-1).

Sodišče se strinja z zaključkom organa, da je glede na (po predpisanem postopku iz 160. člena ZEN in predpisano vsebino elaborata iz Pravilnika) ugotovljeno vrsto rabe vračilo nepremičnine s parc. št. 1844/1 možno, česar tožnica s svojimi tožbenimi ugovori ne more izpodbiti. Tako na drugačno odločitev ne more vplivati dejstvo, da obravnavana nepremičnina leži v območju, za katerega je bil sprejet zazidalni načrt, po katerem je bila parc. št. 1844/1 predvidena za površino za ozelenitev, saj so vlagatelji uspeli na predpisan način izkazati drugačno vrsto rabe. Tudi iz izvedeniškega mnenja D.D. (ki ga – kot že povedano – vsebuje elaborat o spremembi vrste rabe) ni možno izpeljati drugačnega zaključka, kot da je parc. št. 1844/1 po vrsti rabe travnik 3. razreda glede na opredelitve vrste rabe zelenica, katastrske kulture travnik ter terenskega ogleda parcele. Po mnenju izvedenke parcelo namreč opredeljujejo lastnosti, ki po zakonodaji opredeljujejo travnik, in je primerna za travniško rabo, pri njej pa tudi ni zaznati javne rabe, ampak kot funkcionalni prostor za objekte, severno od parcele. Tožničini ugovori o vsebini izvedeniškega mnenja so tako protispisni.

Ugovor tožnice, da bi morala biti nepremičnina vrnjena pok. C.C. kot denacionalizacijski upravičenki namesto pok. A.A., pa tudi ni utemeljen. Nepremičnina s parc. št. 23 (katere del je sedaj obravnavana nepremičnina s parc. št. 1844/1) je bila sicer res podržavljena pok. C.C. po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju ZNNZ), vendar pa je ta na njej obdržala pravico uporabe, ki je bila prenešena na njenega sina pok. A.A., kateremu pa je bila nepremičnina nato z odločbo z dne 6. 4. 1966 odvzeta iz posesti. Razlago upravičenja do denacionalizacije v takih primerih je podalo Ustavno sodišče v svoji odločbi, št. U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002, in med drugim v njej zapisalo, da je upravičenost do denacionalizacije po 3. členu ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 – odl. US, 13/93 – odl. US, 31/93, 24/95 – odl. US, 20/97 – odl. US, 65/98, 76/98 – odl. US, 66/00, 66/00 – obv. razl., 11/01 – odl. US, 54-I/02 – odl. US in 18/05 – odl. US) odvisna od časa podržavljenja stavbnega zemljišča in ne od časa njegovega odvzema iz posesti ter, da je glede na enakost pravnega položaja oseb, ki jim je bila odvzeta pravica uporabe, s pravnim položajem prejšnjega lastnika nacionaliziranega zemljišča, treba 9. točko 3. člena ZDen razlagati tako, da so upravičenci do denacionalizacije tudi osebe, ki jim je bila odvzeta pravica uporabe na tako podržavljenih stavbnih zemljiščih. Odločitev organa je zato tudi v tem delu pravilna.

Sodišče je glede na navedeno tožbo tožnice zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o zavrnitvi stroškov postopka tožnice in stranke z interesom F.F. temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.