Jedro

V konkretnem primeru je tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni utemeljen, ker se je utemeljeno štelo, da je šlo za prekinitev naročniškega razmerja pred potekom 24 mesecev.

Procesno trditveno in dokazno breme je upoštevaje določbo 1. odstavka 7. člena ZPP gibljivo.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se odločba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka (sklep o stroških) spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti nadaljnje stroške tega postopka v znesku 497,86 EUR, v 8 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 103,91 EUR, v 8 dneh, pod izvršbo, v primeru zamude, ki začne teči po poteku paricijskega roka dalje do plačila, pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi, prav tako v roku 8 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi opr. št. 2821 I 53/2001, z dne 18. 01. 2008 vzdržalo v veljavi v 1. točki izreka za glavnico 333,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 79.999,02 SIT od 15. 02. 2006 do 31. 12. 2006 in od zneska 333,83 EUR od 01. 01. 2007 dalje do prenehanja obveznosti ter v celoti v 4. točki izreka. Nadalje je odločilo o stroških pravdnega postopka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti nadaljnje stroške tega postopka v znesku 352,04 EUR, v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Nadalje je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti nadaljnje stroške tega postopka v znesku 92,73 EUR, v 8 dneh od prejema sodbe.

Zoper navedeno sodbo oziroma sklep o stroških vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

Tožeča stranka izpodbija zgolj 2. točko izreka (sklep o stroških) in uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi stroškovnem predlogu tožeče stranke oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži v plačilo pritožbene stroške, priglašene v stroškovniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Poudarja, da je sodišče tožeči stranki za pritožbo priznalo le 20 odvetniških točk. Odvetniška tarifa, na podlagi katere je sodišče odmerilo pravdne stroške, v 1. točki tarifne št. 21 za redno pravdno sredstvo določa vrednost po tarifni št. 18, zvišano za 25 %. Upoštevaje vrednost predmeta spora je v predmetni zadevi za sestavo pritožbe torej tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov v višini 250 odvetniških točk in ne zgolj 20 odvetniških točk, kot jih je prisodilo sodišče. Ker pa je tožeča stranka priglasila zgolj 200 odvetniških točk, bi ji sodišče za sestavo pritožbe torej moralo priznati vse priglašene stroške. Zato je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Razen tega je sodišče v izreku tožeči stranki ob upoštevanju načela uspeha priznalo le 352,04 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov. Tožeča stranka je na naroku dne 15. 09. 2010 predložila stroškovnik, iz katerega izhaja, da je priglasila nadaljnje stroške postopka v skupni višini 722,14 EUR, kar bi upoštevaje 73 % uspeh tožeče stranke v pravdi zneslo 527,16 EUR. Sodišče pa je tožeči stranki priznalo le 352,04 EUR. Glede na to, da sodišče tožeči stranki ni priznalo vseh priglašenih stroškov, bi moralo obrazložiti, katerih stroškov ni priznalo in zakaj. Sklepa se zato ne da preizkusiti in je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje pa spremeni in zahtevek tožeče stranke zavrne v celoti. Poudarja, da ne drži stališče prvostopnega sodišča, da toženec ni ravnal v skladu s 57. členom Splošnih pogojev tožeče stranke, po katerem bi moral vložiti pisni ugovor v 15 dneh po sprejemu spornega računa, zaradi česar tožnik reklamacije ni bil dolžan šteti za ugovor. Toženec je med postopkom jasno zapisal, da je reklamacijo podal v roku 15 dni po prejemu računov. Račune je prejel konec meseca maja 2006 in podal reklamacijo 01. 06. 2006. Med postopkom ni nikoli zatrjeval ali dokazal, da naj bi račune prejel prej in da je zamudil rok za ugovor. Prav nasprotno, reklamacijo toženca je upošteval in popravil račune ter dne 07. 02. 2006 izdal nov račun, v katerem je bil seštevek obeh računov, vendar z enakimi specifikacijami. Te pa tožeča stranka ni znala obrazložiti ne po temelju in ne po višini. Nadalje je v dopisu z dne 13. 02. 2010 toženca celo pozvala, naj se izjasni, kdaj želi prekiniti naročniško razmerje, kar je toženec z dopisom z dne 31. 05. 2006 storil in tožnika obvestil, da razmerje prekinja z aprilom 2006, to je po poteku 24 mesecev od sklenitve naročniškega razmerja. Sodišče je napačno razumelo toženčevo citiranje slovenskih računovodskih standardov in Zakona o DDV, saj je toženec zgolj pojasnjeval, da računi ne zadostujejo tem predpisom, ki edini določajo nujne vsebine računa. Bistvo reklamacije računa in ugovorov podanih med postopkom pa leži v nespornem dejstvu, da tožnik ni predložil dokaza za obstoj svoje terjatve ali posameznih opominov, prekinitve pogodbe... Tožnik je tekom postopka tako v svoji vlogi kot z izpovedbo uslužbenke K. K. jasno navajal, da s pisnimi dokazili ne razpolaga oziroma celo več, predlagal je, naj dokaze za obstoj terjatve iz spornih računov predloži kar toženec sam. Tedaj je pojasnil, da mora tožnik dokumentacijo v skladu s slovensko zakonodajo (SRS) hraniti 5 let in če je seveda ne hrani in zaradi tega ne more dokazati obstoja svoje terjatve, za to nosi odgovornost sam. Nenazadnje pa je v skladu z ZPP dokazno breme na tožniku, saj v konkretnem primeru on dokazuje obstoj svoje terjatve, to je terjatve iz računov na podlagi katerih je obračunal pogodbeno kazen. Tožnik navedene terjatve in resničnosti podatkov iz računov ni niti dokazoval, temveč je med pravdnim postopkom zahtevek po plačilu teh dveh računov umaknil. Prav tako je napačno stališče sodišča, da toženec med postopkom svojih navedb o tem, katerih storitev, kdaj in v kakšnem obsegu, ni opravil, ni konkretiziral. Prvenstveno je potrebno upoštevati, da je v pravdnem postopku dokazno breme na tožnikovi strani, ki mora dokazati svojo terjatev in za to predložiti dokaze. Tožnik tega ne v tožbi ne med postopkom ni storil, ker kot sam navaja z listinami ne razpolaga. Dokazno breme, da tožnikovi računi niso korektni in da ne vsebujejo podatke o opravljeni storitvi oziroma, da tožnik storitve ni opravil (katerih, kdaj in v kakšnem obsegu), ne leži na tožencu, nenazadnje, ker negativnih dejstev (da storitev ni bila opravljena) tožnik že po naravi stvari ne more dokazati. Ne glede na navedeno pa je toženec tako v reklamaciji, ugovoru zoper sklep o izvršbi kot med pravdnim postopkom jasno navedel, da tožnik svoje storitve ni opravil, celo več, da je temu tako, je celo razvidno iz podatkov na samih računih, ki jih tožnik med postopkom ni znal pojasniti, kaj šele da bi za opravljeno storitev predložil dokaze. Ne drži navedba sodišča, da toženec ni bil aktivni naročnik tožnika od 10. 01. 2006 in so zato nastopili pogoji za prekinitev razmerja pred potekom 24 mesecev od nakupa telefonskega aparata. Iz dopisa tožnika z dne 13. 02. 2010, ki se nahaja v sodnem spisu (za tožnika naročniški sektor tožnika, P. O.) je razvidno, da tožnik toženca smatra in šteje za aktivnega naročnika, saj med drugim zapiše: „V kolikor kljub vsemu želite prekinitev naročniškega razmerja za naročniški številki ..., zato vas prosimo, da nam sporočite, ali želite prekiniti naročniško razmerje … Toženec je tako v zvezi z navedenim dopisom dne 31. 05. 2006, ki se nahaja v sodnem spisu tožniku sporočil, da želi naročniško razmerje prekiniti po 24 mesecih, ki potečejo v aprilu 2006 in enako, da prekinja pogodbeno razmerje šele z aprilom 2006. Do tedaj pa je bil aktivni naročnik, kar navedeni dopis tožnika nedvomno dokazuje, saj ga kot takšnega priznava sam tožnik. Nasprotni dokaz – da toženec ni bil aktivni naročnik od 10. 01. 2006, kar navaja sodišče, pa se ne nahaja v sodnem spisu iz razloga, ki ga je navedla zaslišana K. K.: „ S pisnimi dokazili o tem tožeča stranka ne razpolaga ...“. Nesmiselno in pravno zmotno je stališče sodišča, da bi moral toženec ali katerakoli oseba storitev plačati, tudi če ji tožnik ne izstavi računa, oziroma če izstavi račun z nerazumljivimi in nasprotujočimi podatki. V skladu z veljavno zakonodajo RS in sodno prakso je tožnik ali upnik tisti, ki mora dolžniku ali tožencu dokazati svojo terjatev, tako po temelju kot po višini in šele tedaj lahko zahteva njeno plačilo. V konkretnem primeru pa je bila situacija prav obratna, saj je bil toženec tisti, ki je dokazal, da tožnik terjatve na podlagi dveh spornih računov sploh nima (tožnik je zahtevek po plačilu teh spornih računov celo umaknil), tožnik pa svojega zahtevka ni dokazal, saj je celo prostodušno priznal, da listin o obstoju terjatve ne hrani, saj ima shranjene le račune v elektronskem arhivu. Če je razumeti stališče sodišča, za mobilne operaterje veljajo posebna pravila o dokazovanju, saj jim njihovim računov ni treba razumljivo in preverljivo obrazložiti in za njih hraniti dokazila o opravljeni storitvi, ampak morajo naročniki mobilnih storitev račune plačati zgolj zato, ker je verjeti, da računi v elektronskem arhivu veljajo kot dokaz o opravljeni storitvi.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba toženca pa ni utemeljena.

K pritožbi tožeče stranke Pritožnica izpodbija tisti del stroškovne odločitve, ki se nanaša na znesek, katerega mora toženec njej plačati kot del nadaljnjih stroškov postopka. V pritožbi utemeljeno opozarja, da je za sestavo pritožbe priglasila 200 točk in ne zgolj 20 točk, kot jih je priznalo očitno pomotno sodišče prve stopnje. Odvetniška tarifa v 1. točki tarifne št. 21 res za redno pravdno sredstvo določa vrednost po tarifni št. 18, zvišano za 25 %. Upoštevaje vrednost predmeta spora je tako tožeča stranka upravičena do priglašenih 200 točk (upravičena pa bi bila sicer celo za več – 250 točk). Pravilna odmera odvetniških stroškov tako znaša skupno 582,20 EUR (sicer v izpodbijani sodbi pravilno priznane posamezne postavke, razen že v omenjeni postavki pritožbe, kar skupaj znese 1060 točk x 0,459 EUR, povečano za 2 % na račun materialnih stroškov ter še za 20 % DDV) ter nadalje še stroški taks za sodbo in pritožbo v skupnem znesku 100,22 EUR, kar vse skupaj znaša 682,42 EUR. Upoštevaje 73 % uspeh v tej pravdi mora tako toženec plačati tožeči stranki 497,86 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Ob povedanem je torej moralo sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke zoper stroškovni del odločitve ugoditi ter spremeniti v tem delu izpodbijani sklep o stroških, kot je razvidno iz izreka pritožbene odločbe (5. alinea 358. člena ZPP).

K toženčevi pritožbi Ključni pravni razlogi sodišča prve stopnje so naslednji: da je tožeča stranka tožencu izstavila račun št. 0511130212829, z dne 15. 11. 2005 in račun št. 0512130207931, z dne 15. 12. 2005, katera je toženec prejel, vendar jih ni poravnal. Zato je tožeča stranka tožencu že dne 04. 01. 2006 poslala opomin preko SMS sporočila ter dne 10. 01. 2006 omejila uporabo svojih storitev, dne 31. 01. 2006, to pa je še pred prvim toženčevim dopisom oziroma pisno reklamacijo, v celoti izključila obe toženčevi naročniški številki iz GSM omrežja ter tožencu izstavila račun za plačilo pogodbene kazni, dne 02. 03. 2006 pa trajno izklopila iz omrežja obe toženčevi naročniški številki. Toženec je tožečo stranko šele z dopisom z dne 01. 02. 2006 obvestil, da računa zavrača ter obenem preklical pogodbo za naročnino obeh V. kartic, ki ju je imel v uporabi, o prekinitvi naročniškega razmerja pa je tožečo stranko ponovno obvestil z dopisom z dne 31. 05. 2006. Toženec je tako sicer podal reklamacijo spornih računov, vendar ne v skladu z določilom 57. člena Splošnih pogojev tožeče stranke, po katerem bi moral vložiti pisni ugovor v 15 dneh po prejemu spornega računa, zaradi česar njegove reklamacije tožeča stranka ni bila več dolžna šteti za ugovor. Navedeni konkretni dejanski stan pa terja uporabo določb 3. alinee 2. točke prodajnih pogodb z dne 07. 04. 2004 in 28. 04. 2004, v katerih je določeno, da pogoj za nakup M. kartice po prodajni (izjemni ceni) predstavlja skupna doba veljavnosti oziroma trajanja naročniškega razmerja po naročniški pogodbi, v kateri tožeča stranka toženi stranki ne preprečuje ali omejuje uporabe svojih storitev v skladu s Splošnimi pogoji, ki ne traja krajše obdobje od 24 mesecev od dneva nakupa M. kartice po tej pogodbi. V primeru kršitve te določbe je v 5. točki pogodb o prodaji telefonskega aparata določena pogodbena kazen. V čas vezave se torej ob povzeti pogodbeni določbi ne šteje tudi tisti čas, ko tožeča stranka naročniku onemogoči ali omeji uporabo naročniških številk v GSM omrežju zaradi neplačila pogodbenih obveznosti. Zato je nadalje pravilen pravni zaključek sodišča prve stopnje, da se obdobje od 10. 01. 2006, ko je tožeča stranka tožencu onemogočila oziroma omejila kot naročniku uporabo naročniških številk v GSM omrežju zaradi neplačila pogodbenih obveznosti, upoštevaje navedeno določilo prodajnih pogodb, ne more šteti v čas vezave in je zato v konkretnem primeru šlo za prekinitev naročniškega razmerja pred iztekom 24 mesecev od dneva nakupa telefonskega aparata. Zato tožeča stranka od toženca utemeljeno v skladu s 5. členom prodajnih pogodb terja plačilo pogodbene kazni.

Ob povedanem pa so pravno nepomembna dejstva, ki jih zatrjuje pritožnik in sicer, da je tožeča stranka nato dne 07. 02. 2006 izdala nov račun, v katerem pa je zgolj seštela oba računa z enakimi specifikacijami, ter da je nadalje v dopisu z dne 13. 02. 2010 toženca pozvala, naj se izjasni, kdaj želi prekiniti naročniško razmerje, kar je tožnik z dopisom z dne 31. 05. 2006 storil in obvestil tožečo stranko, da razmerja prekinja z aprilom 2006. Upoštevaje navedene pogodbene določbe je bistveno, da tožeča stranka toženca ni več vključila nazaj v omrežje, po drugi strani pa tudi, da toženec računov ni poravnal in je bila zato izključitev utemeljena. Pritožbene navedbe, da tožeča stranka tožencu ni pojasnila, kdaj in v kakšnem obsegu je zanj opravila storitve, pa je celo v nasprotju z dejansko ugotovitvijo sodišča prve stopnje, ki je poudarilo, da je tožeča stranka v dopisu z dne 13. 02. 2006 tožencu pojasnila način zaračunavanja opravljenih storitev ter tudi priložila izpis opravljenih GSM storitev. Ker je procesno trditveno in dokazno breme upoštevaje določbo 1. odstavka 7. člena ZPP v pravdnem postopku gibljivo, kar pomeni, da bi moral tudi toženec konkretizirati oziroma substancirati, katere storitve, kdaj in v kakšnem obsegu tožeča stranka zanj ni opravila, pa jih je zaračunala na podlagi predložene specifikacije, pa je nenazadnje pravilen tudi procesni zaključek sodišča prve stopnje v tej smeri (glej razloge v 2. odstavku na 4. strani izpodbijane sodbe). Posledica takšne nezadostne aktivnosti toženca v tej pravdi, pa je na drugi strani pravilen zaključek v izpodbijani sodbi, iz katerega izhaja, da je tožeča stranka svojo terjatev – plačilo pogodbene kazni zaradi nezadostnega trajanja naročniškega razmerja – uspela izkazati. Kolikor pa v tem delu toženec napada tudi prvostopno dokazno oceno, pa so ti očitki nedopustni, saj gre za spor majhne vrednosti (1. odstavek 443. člena in 1. odstavek 458. člena ZPP). Ali še drugače povedano: toženec bi moral izkazati, da upravičeno tožeči stranki ni poravnal izstavljenih računov in da je bil zato izklop iz omrežja neupravičen. Le v tem primeru se obdobje omejitve uporabe oziroma izklopa iz omrežja ne bi smelo vštevati v čas, ko toženec ni bil več aktivni naročnik.

Ob povedanem je moralo sodišče druge stopnje zavrniti toženčevo pritožbo in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Upoštevaje, da je v tem pritožbenem postopku uspela le tožeča stranka, ji mora toženec plačati njene stroške pritožbenega postopka. Stroški nastali v zvezi s pritožbo tožeče stranke so odmerjeni upoštevaje znesek, s katerim je tožeča stranka uspela v pritožbenem postopku, v skladu z Odvetniško tarifo in Taksno tarifo, ter skupaj znašajo 103,91 EUR (od tega odvetniški stroški – 69,91 EUR, stroški sodne takse za pritožbo pa 34,00 EUR). Natančnejša specifikacija stroškov je razvidna iz stroškovnika na pritožbi tožeče stranke.