Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker je imel zavarovanec - hrvaški dražavljan, pred smrtjo stalno prebivališče v R Hrvaški, se kljub priznani pravici do dodatka za pomoč in postrežbo po slovenskih predpisih ta denarna dajatev glede na sklenjeno mednarodno pogodbo o socialnem zavarovanju med R Slovenijo in R Hrvaško ni mogla izplačevati pokojnemu upravičencu, niti ne more biti izplačana njegovi vdovi, kot pravni naslednici po pokojnem upravičencu.
Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek na odpravo odločbe toženca opr. št. 21-838985 z dne 17.6.2004 ter posledično izplačilo dodatka za pomoč in postrežbo priznano z odločbo iste opr. št. z dne 24.2.2004 na R Hrvaško, ker je presodilo, da je izpodbijani upravni akt pravilen in zakonit. Zoper sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo, smiselno zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava. Meni, da je kot dedinja upravičena do izplačila dodatka za pomoč in postrežbo, priznanega pokojnemu možu po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Postopek bi se moral končati po navedenem zakonu, v kolikor pa ni bilo zakonske osnove, tudi naj ne bi bilo osnove voditi postopek sedem let. Na obravnavah je sama sodelovala dvakrat, in s tem imela tudi stroške. Poudarja, da je prav pritožbeno sodišče vrnilo zadevo tožencu v ponovno upravno odločanje, iz česar naj bi izhajalo, da ima pravico do dodatka za pomoč in postrežbo po pokojnem možu, ki mu je bila tudi priznana.
Pokojni mož je bil prijavljen in je delal v R Sloveniji od 1962 do 1992, plačeval prispevke slovenskemu nosilcu zavarovanja, zato je ta tudi dolžan priznati pravice po zakonu. Predlaga pozitivno rešitev pritožbe.
Pritožba ni utemeljena.
Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve o izplačevanju pokojninske dajatve v tujino, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka, je v obravnavani zadevi izključno podana v Sporazumu o socialnem zavarovanju, sklenjenim med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Ur. l. RS, št. 71/97 - Mednarodne pogodbe št. 21/97; v nadaljevanju mednarodna pogodba). Citirana mednarodna pogodba velja od
1.2.1998, v njej pa sta se v 3. odstavku 5. člena državi med drugim izrecno dogovorili, da se dodatek za pomoč in postrežbo ne izplačuje v drugo državo pogodbenico. To v konkretnem primeru pomeni, da tudi tožnica v svojstvu pravne naslednice po pokojnem možu, ki mu je po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-92) z odločbo št. 838985 z dne 24.2.2004 bila sicer priznana pravica do dodatka za pomoč in postrežbo od
6.10.1998 do njegove smrti, ni upravičena do izplačil, ker je tkz. transfer oziroma izvoz navedene pokojninske dajatve iz ene države pogodbenice v drugo državo, izključen. Nobenega dvoma namreč ni, da je pravni predhodnik tožnice kot hrvaški državljan, imel stalno prebivališče v R Hrvaški, in torej v drugi državi pogodbenici, zato je z upravno odločbo št. 21-838985 z dne
17.6.2004 v zvezi s prvostopenjsko iste opr. št. z dne 25.3.2004 ob pravilni uporabi cit. mednarodne pogodbe pravilno izrečeno, da se priznana dajatev na Hrvaško ne izplačuje. Ker se ratificirane in objavljene mednarodnem pogodbe po 8. členu Ustave Republike Slovenije uporabljajo neposredne in so v hierarhiji pravnih aktov nad zakoni in drugimi predpisi držav pogodbenic, jo je bil dolžan uporabiti tako toženi zavod v predsodnem upravnem postopku kot prvostopenjsko sodišče in je posledično z izpodbijano sodbo tožničin tožbeni zahtevek tudi zakonito zavrnjen.
Vse ostale navedbe tožnice, ne glede na to, ali se nanašajo na trajanje postopka v zvezi s priznanjem same pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, s tem povezanimi stroški do tega, da je bila zadeva že enkrat obravnavana v pritožbenem postopku ter tedaj upravni odločbi razveljavljeni, zadeva pa vrnjena v ponovno upravno odločanje, za pritožbeno rešitev predmetne zadeve, pravno sploh niso relevantne in zato ne morejo biti odločilne. Glede na to, da je zavrnilna sodba izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju ter pravilno uporabljeni mednarodni pogodbi, v postopku pa ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/2004; v nadaljevanju ZPP-UPB2), je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP-UPB2, potrditi sodbo sodišča prve stopnje.