Jedro

Ker prodajo listin onemogoča sklep, da je sploh prišlo do sklenitve cesijske pogodbe in (delnega) odkupa terjatve med upnico in tožnikom, toženec s kasnejšo sklenitvijo cesijske pogodbe z upnico ter nakupom dolžnikovega stanovanja ni neupravičeno obogaten na račun tožnika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik od upnice L. Č. 5.10.2001 odkupil 55 % terjatve zoper dolžnika E. M., ki temelji na v notarskem zapisu sklenjenem sporazumu in se je izvrševala v izvršilnem postopku na dolžnikovem dvosobnem stanovanju. Zato je zavrnilo tudi iz te ugotovitve izhajajočo zahtevano vrnitev zneska 9.515.180,35 SIT (sedaj 39.706,14 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe. O podrejenem tožbenem zahtevku je odločilo tako, da je zavrglo ugotovitveni del podrejenega tožbenega zahtevka (prav: tožbo v tem delu), ki je bil enak ugotovitvenemu delu primarnega tožbenega zahtevka, zavrnilo pa nadaljnji ugotovitveni del, da je omenjeno stanovanje v solastninskem deležu 11/20 last tožnika in dajatveni del, da je toženec dolžan izjaviti, da dovoljuje vknjižbo tožnikove solastninske pravice do 11/20 na omenjenem stanovanju. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Glavni razlog obeh sodišč za tako odločitev je bil, da toženec s tožnikom ni bil v nobenem obligacijskem razmerju in da na njegov račun tudi ni bil neupravičeno obogaten.

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo sodb obeh sodišč, da se njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi. Pomembnejše revizijske trditve bo revizijsko sodišče povzelo v nadaljevanju hkrati z odgovorom nanje.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z omejenim obsegom in razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi. V tej zadevi je pomembna omejitev iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.), po kateri revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in/ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato so v tej fazi postopka revizijsko sodišče in stranke vezani na tiste odločilne dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki so prestale preizkus tudi na pritožbeni stopnji. Revizijsko sodišče ne sme obravnavati trditev, ki dejanske ugotovitve nižjih sodišč izpodbijajo, relativizirajo, obhajajo ali celo spreminjajo.

V tej pravdni zadevi iz razlogov obeh sodišč izhajajo naslednje dejanske ugotovitve. Upnica L. Č. je imela terjatev zoper dolžnika E. M. iz naslova posojila 100.000 DEM, kar je bilo ugotovljeno tudi v obliki notarskega zapisa, na katerega podlagi je tekel izvršilni postopek s prodajo dolžnikovega dvosobnega stanovanja. Tožnik je po potrdilu z dne 5.10.2001 izročil upničinemu možu D. Č. 60.000 DEM iz naslova delnega odkupa terjatve. Toženec je kot pooblaščenec upnice sestavil osnutek cesijske pogodbe z dne 23.10.2001, v katerem je potrjeno tudi omenjeno plačilo. Osnutek je naknadno podpisal le tožnik in skušal v izvršilnem postopku nastopati kot upnik, vendar ni uspel, ker L. Č. oziroma njen pooblaščenec osnutka nista podpisala. Upnica je namreč podpis pogojevala s plačilom cele terjatve oziroma še zneska 50.000 DEM, kot je zapisano tudi v osnutku z dne 23.10.2001. Tožnik v izvršilnem postopku ni nastopal niti kot kupec nepremičnine, ker ni plačal varščine. Ker se tožnik po prejemu osnutka pogodbe z dne 23.10.2001 več kot leto dni ni zglasil v toženčevi pisarni, izvršilni postopek pa je tekel naprej, je toženec sam z upnico L. Č. 21.11.2002 sklenil cesijsko pogodbo o odstopu terjatve proti dolžniku E. M.. Upnica kot tuja državljanka v izvršilnem postopku namreč ni mogla kupiti prodajane dolžnikove nepremičnine. Toženec je v izvršilnem postopku nastopal kot nov upnik namesto prvotne upnice L. Č., kupnino za na javni dražbi prodano stanovanje pa je plačal tako, da je najel posojilo pri banki. Kupljena nepremičnina mu je bila izročena.

Ob takih dejanskih ugotovitvah sta obe sodišči presodili, da sta zaradi odsotnosti kakršnegakoli pravnega razmerja med pravdnima strankama neutemeljena oba tožbena zahtevka, pritožbeno sodišče pa je še dodalo, da je toženec stanovanje pridobil na originaren način. Revizijsko sodišče se z navedenimi razlogi strinja, glede na revizijske trditve pa predvsem opozarja na neutemeljenost trditve, da naj bi bilo v tem pravdnem postopku nesporno, da je tožnik najkasneje 5.10.2001 postal nov upnik do višine 55 % terjatve zaradi plačanih 60.000 DEM. Toženec je le priznaval dejstvo, da je tožnik upničinemu možu plačal 60.000 DEM, da je s tem plačilom tožnik postal že novi upnik dela terjatve, pa je zanikal iz več razlogov (med drugim tudi zaradi neizkazanega pooblastilnega razmerja med upnico in njenim možem).

Po presoji revizijskega sodišča nejasna vsebina laično sestavljenega potrdila z dne 5.10.2001 ter same tožnikove navedbe tako v tožbi kot v reviziji onemogočajo materialnopravni sklep, da je med upnico in tožnikom 5.10.2001 prišlo do sklenitve cesijske pogodbe z odstopom dela upničine terjatve tožniku. Tožnik tudi v reviziji na več mestih omenja (le) namen delnega prevzema terjatve ob izročitvi 60.000 DEM, govori pa tudi o samem prevzemu. V tožbi pojasnjuje, da je kljub potrdilu z dne 5.10.2001, ki ga pravno opredeljuje kot dogovor o odkupu 55 % terjatve, želel skleniti še posebno pogodbo o cesiji terjatve, iz katere bo razviden potek in vsebina posla, saj je želel imeti pravni posel "popolnoma in ustrezno urejen" v skladu z zakonodajo Republike Slovenije, ker sta zakonca Č. tuja državljana. Iz potrdila (v originalu: priznanica) z dne 5.10.2001 izhaja, da je upničin mož od tožnika prejel znesek 60.000 DEM iz naslova odkupa terjatve, v nadaljevanju pa je pojasnjeno, da se znesek nanaša na terjatev "v znesku 55 % skupnega zneska za stanovanje E. M.". Tak laičen in nejasen zapis ne omogoča materialnopravnega sklepa o tožnikovem delnem odkupu terjatve 100.000 DEM oziroma o veljavni sklenitvi pogodbe o odstopu terjatve. Šteti ga je mogoče le za potrdilo (kot je tudi naslovljeno) o prejemu 60.000 DEM, v katerem je nakazan namen plačila. Glede na revizijske trditve o namenu ob izročitvi denarja in tožbene trditve o razlogih za zapis cesijske pogodbe z dne 23.10.2001 je treba potrdilo obravnavati skupaj s tem zapisom. Omenjeno je že bilo, da je pri zapisu z dne 23.10.2001 šlo le za osnutek cesijske pogodbe, ki ga upnica kot cedent oziroma toženec kot njen pooblaščenec nista podpisala, saj naj bi šlo za odstop celotne upničine terjatve, ki se je izterjevala v izvršilnem postopku, in sicer za skupno plačilo 110.000 DEM, ob upoštevanju že plačanih 60.000 DEM, torej še nadaljnjih 50.000 DEM, česar pa tožnik ni želel plačati. Ob dejanski ugotovitvi sodišč, da je upnica pogojevala sklenitev take cesijske pogodbe in njen podpis s plačilom 50.000 DEM, je materialnopravno pravilna le taka presoja, da je ostalo le pri osnutku te pogodbe oziroma da ni prišlo do njene sklenitve. Zato tudi vsebina tega osnutka ne pritrjuje revizijskemu stališču, da je potrdilo z dne 5.10.2001 šteti za cesijsko pogodbo o vsaj delnem odstopu terjatve.

Ker je tako, so pravno nerelevantne vse revizijske trditve, ki izhajajo s stališča o 5.10.2001 sklenjeni cesijski pogodbi in delnem odstopu terjatve ter sklicevanje na stališča literature o takojšnjih učinkih cesije kot razpolagalnega pravnega posla, spremembi pripadnosti terjatve in podobno. Iz teh trditev revizija izpeljuje tudi nadaljnji sklep, da upnica L. Č. s pogodbo o odstopu terjatve tožencu z dne 21.11.2002 ni mogla veljavno prenesti celotne terjatve, temveč le 45 %, toženec pa je za tožnikov cedirani del terjatve vedel in ga je zato šteti za slabovernega. Tako sklepanje je neutemeljeno iz enakih razlogov, ker do cesije dela terjatve tožniku ni prišlo, vednost toženca o delnem plačilu pa sama po sebi tudi ne pomeni njegove nedobrovernosti.

V nasprotju z revizijsko trditvijo o ponovnem uveljavljanju revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnik v reviziji prvič uveljavlja ugovor o ničnosti cesije med upnico in tožencem. Tožnik opozarja, da je bil toženec upničin pooblaščenec, povzema vsebino te pogodbe in zaključuje, da gre za nemoralno, nedopustno in zato nično pogodbo. Pri tem očitno meri na prvi odstavek 417. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Uradni list RS, št. 83/2001 in nadalj.), ki je vsebinsko enak prvemu odstavku 436. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nadalj.) o nedovoljenosti z zakonom prepovedanega prenosa terjatev in nedovoljenosti prenosa tistih terjatev, ki so povezane z osebnostjo upnika ali katerih narava nasprotuje prenosu na drugega. Te nove revizijske trditve bi terjale presojo dejanske vsebine posameznih določb pogodbe z dne 21.11.2002, ki je ob izostanku ustreznih trditev nižji sodišči nista ugotavljali. Zato je uveljavljanje tega ugovora v revizijskem postopku v nasprotju z določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP. Revizijsko sodišče lahko le na splošni ravni odgovori, da je eno od temeljnih pravil zakonske ureditve o odstopu terjatve zahteva, da se položaj dolžnika z odstopom ne sme poslabšati. Navedena zakonska določba varuje torej dolžnikov položaj. Dolžnik (cessus) iz cesijske pogodbe z dne 21.11.2002 je E. M., zakaj naj bi se z odstopom upničine terjatve njenemu pooblaščencu njegov položaj poslabšal, pa tožnik ne pojasni.

Tudi nadaljnje revizijske trditve o sredstvih, s katerimi je toženec kot novi upnik v izvršilnem postopku plačal kupnino za na javni dražbi prodano dolžnikovo stanovanje, so v nasprotju s prepovedjo izpodbijanja zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Dejanska ugotovitev obeh nižjih sodišč je, da je toženec najel posojilo pri banki in z njim plačal kupnino. Zato je neupoštevna revizijska trditev, da toženec ni imel nobenih stroškov s kupnino in da je tudi zato neupravičeno obogaten.

Neobstoj katerekoli podlage za tožnikov denarni zahtevek v razmerju do toženca, tudi podlage iz prvega odstavka 190. člena OZ (prej podobno četrti odstavek 210. člena ZOR), je nižjima sodiščema narekoval zavrnitev primarnega in z njim povezanega podrejenega tožbenega zahtevka oziroma zavrnitev tožnikove pritožbe. Revizijsko sodišče tako pritrjuje tudi razlogom obeh sodišč, da ima tožnik zahtevek za vrnitev danega le do tistega, kateremu je denar izročil. Ugotavlja še, da je bila v postopku trditvena podlaga v zvezi s podrejenim stvarnopravnim zahtevkom nejasna, saj je tožnik oba zahtevka utemeljeval z enimi razlogi. V reviziji pojasnjuje, da je menil, da bo tožencu lažje "prenesti" 55 % stvarnopravnih upravičenj na zarubljenem dolžnikovem stanovanju, kot plačati zahtevani znesek. To seveda ne pomeni utemeljitve stvarnopravnega zahtevka. Nadaljnje trditve o toženčevem poskusu nadaljnje prodaje stanovanja po izdaji prvostopenjske sodbe so iz že večkrat pojasnjenega razloga neupoštevne.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.