Jedro

Bistvo objektivne odgovornosti je v tem, da je povzročitelj škode odgovoren zanjo brez svoje krivde zgolj zaradi okoliščin na njegovi strani (bodisi zato, ker je imetnik nevarne stvari, bodisi zato, ker se ukvarja z nevarno dejavnostjo). V takem primeru se domneva, da je škoda posledica te nevarne stvari oziroma nevarnega obratovanja, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Vzročna zveza kot ena od splošnih predpostavk odškodninske odgovornosti se torej domneva. Za tožnika je dovolj, da dokaže predpostavko vzročnosti. Zadošča, da mu uspe dokazati domnevno podlago. Dejstev, ki se po zakonu domnevajo, pa mu ni treba dokazovati.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne v ponovno sojenje prvemu sodišču. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju odločalo še o odškodnini za nepremoženjsko in premoženjsko škodo prvih dveh tožnikov, ki jo vtožujeta zaradi škodnega dogodka z dne 19.3.1997. Tožnik se je tedaj hudo telesno poškodoval pri delu kot delavec tožene stranke v delovni nezgodi v F., ko je iz košare dvigala padel pet metrov v globino na beton. Zavrnilo je tožbena zahtevka obeh tožnikov, in sicer prvega tožnika za nepremoženjsko škodo in premoženjsko škodo v višini 156.434,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov ter za plačevanje mesečne rente od 1.9.1999 naprej v višini 1.122,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter druge tožnice za premoženjsko škodo v višini 3.254,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.9.1999 naprej in od tedaj naprej za plačevanje mesečne rente v znesku 125,18 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še o pravdnih stroških celotnega postopka (tudi v odnosu na že pravnomočno zavrnjene zahtevke ostalih tožnikov) in jih v odmerjenem znesku 5.465,96 EUR naložilo v plačilo tožečim strankam.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje prvemu sodišču pred drugim sodnikom.

Kot dejansko zmotne graja ugotovitve prvega sodišča o nezadostni trditveni podlagi o škodnem dogodku. Podana je v točkah I., X. in VIII. tožnikovih navedb tako v smeri krivdne kot objektivne odgovornosti. Zaradi okoliščin primera (nenaden padec sredi delovnega procesa v globino z višine 5 metrov na beton, dolgotrajna nezavest in izguba spomina za dogajanje pred padcem) tožniku ni mogoče šteti v zlo, da je v prvi izpovedbi pripisoval vzrok za nezgodo napaki v ograji dvigala. Z njo ni bilo nič narobe. Dvigalo se sploh ne bi dvignilo, če je ne bi pravilno zaprl. Dvigalo zaniha, če se v njegovo podnožje zaleti viličar. Ni nujno, da se dvigalo pri tem poškoduje. Tožnikove domneve o takem poteku nezgode so potrdile priče. Nasprotni zaključek sodišča je protispisen. Enako velja za ugotovitve o datumu prijave poškodbe pri delu, o tem, da je tožnik izpovedoval, da se je košara dvigala obrnila in da so priče povedale, da je bilo dvigalo nepoškodovano. Odgovornost tožene stranke za njegovo poškodbo je krivdna, ker bi morala v vsakem dvigalu delati dva oziroma trije delavci, tožnik pa je bil na delo napoten sam. Zlasti je zmotno uporabljeno materialno pravo glede objektivne odgovornosti (2. odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Nezgoda se je zgodila pri opravljanju nevarne dejavnosti – pri delu v košari dvigala na višini 5 metrov, v katerega podnožje je nepričakovano trčil viličar, da se je dvigalo premaknilo in je tožnik omahnil v globino. Navedel je vse, kar je vedel o nezgodi, in predložil vse dokaze – dokumentacijo, ki jo je uspel pridobiti (prijavo nesreče pri delu z dne 25.7.1997). Nikoli ni trdil, da je zapisnik o delovni nezgodi pri toženi stranki. Podana je relativna bistvena kršitev postopka iz 1. točke 339. člena ZPP v zvezi z 227. členom ZPP. Dokaz z izvedencem za varstvo pri delu kljub napotilu višjega sodišča ni bil izveden po krivdi tožene stranke (opustitev plačila predujma). To pa ne more iti v tožnikovo škodo.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbi je treba pritrditi, da je ugotovitev prvega sodišča o nezadostni trditveni podlagi tožeče stranke o škodnem dogodku in vzroku za tožnikovo delovno poškodbo neutemeljena. Tožnik je že v tožbi vtoževal obe odškodninski podlagi – objektivno in krivdno odgovornost tožene stranke kot svojega delodajalca, pri katerem se je pri opravljanju svojega dela zanj poškodoval, ko je omahnil z višine 5 metrov visoko. Prvotno je trdil, da je do padca prišlo, ker je dvigalo, v katerega košari je delal, zanihalo. Po opozorilu pritožbenega sodišča, da še ni bilo pojasnjeno, za kakšno delo je šlo, je v nasprotju s prepričanjem prvega sodišča svojo trditveno podlago glede na razpoložljivo dokazno osnovo dopolnil. Drugačni zaključki prvega sodišča so protispisni.

Na listovni številki 226.b je namreč ponovno opozoril, da se zaradi narave svoje hude poškodbe sam dejanja pred nezgodo in po njej ne spominja. V zvezi s krivdno odgovornostjo je pojasnil, da je delal na montaži, na delovnem mestu, kjer bi morala delo obvezno opravljati skupaj dva ali trije delavci. Zaradi nevarnosti eksplozij in uhajanja plinov (delo v kemični tovarni) so te navedbe potrdile tudi priče. O konkretnem delu, na katerega je bil razporejen in ga je moral opraviti sam (torej ne v paru s še kakšnim delavcem), pa je tožnik navedel, da ga je moral opraviti na višini pet metrov, tako da bi iz košare tovornega dvigala z izvijačem odstranil pokrov bližnjega kotla. Iz njegovih navedb nadalje izhaja, da objektivno odgovornost svojega delodajalca utemeljuje z nevarnim delom, ki ga je moral opravljati, saj je bilo dvigalo nameščeno na območju, kjer so mimo vozili viličarji in je možno, da se je v tovorno dvigalo zaletel viličar, kar je povzročilo premik dvigala in njegov padec.

Navedeno trditveno podlago, ki sta jo tudi glede trčenja viličarja v dvigalo potrdili priči A. S. in M. Š., je sodišče prezrlo oziroma zmotno menilo, da ni zadostna. Do nje se ni opredelila niti glede krivdne odgovornosti, še manj pa v smislu nevarne dejavnosti. Manjkajo torej razlogi o odločilnih dejstvih. Zato se sodbe vsebinsko ne da preizkusiti zlasti glede pravilne uporabe 2. odstavka 154. člena ZOR (uporaba na podlagi člena 1060. Obligacijskega zakonika – OZ). Zaradi absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, jo je bilo zato treba razveljaviti že iz tega razloga.

Oceniti bi bilo namreč treba vse konkretne okoliščine primera in odgovoriti na vprašanje, ali je bilo konkretno delo v kemični tovarni, ki ga je moral tožnik opraviti sam na višini 5 metrov v dvigalu, nameščenem na območju, kjer so se gibali viličarji, nevarno, oziroma, ali je dejavnost, s katero se je ukvarjala tožena stranka, v konkretnih okoliščinah pomenila večjo nevarnost od povprečne glede na okoliščine celotnega primera.

Bistvo objektivne odgovornosti je v tem, da je povzročitelj škode odgovoren zanjo brez svoje krivde zgolj zaradi okoliščin na njegovi strani (bodisi zato, ker je imetnik nevarne stvari, za kar v obravnavanem primeru ne gre, ali zato, ker se ukvarja z nevarno dejavnostjo, kot se trdi v obravnavanem primeru). V takem primeru se domneva, da je škoda posledica te nevarne stvari oziroma nevarnega obratovanja, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Vzročna zveza kot ena od splošnih predpostavk odškodninske odgovornosti se torej domneva (1. odstavek 173. člena ZOR). To pravno domnevo opredeljujeta dve med seboj povezani sestavini: podlago domneve predstavlja dejstvo – zveza med škodo in nevarno dejavnostjo, iz katere zakon sklepa na domnevni zaključek – obstoj vzročne zveze.

Pravna domneva zato olajšuje dokazovanje. Za tožnika je dovolj, da dokaže predpostavko vzročnosti. Zadošča, da mu uspe dokazati domnevno podlago. Dejstev, ki se po zakonu domnevajo, pa mu ni treba dokazovati (4. odstavek 214. člena ZPP).

Po mnenju pritožbenega sodišča je bila tožnikova trditvena podlaga zadostna. Sodišče bi jo moralo vsestransko in celovito oceniti. Ker je ni upoštevalo v celoti in se ni opredelilo do vseh okoliščin primera (delo v kemični tovarni v dvigalu na višini petih metrov na območju, kjer se gibljejo viličarji) oziroma sodba o teh okoliščinah kot pravno odločilnih dejstvih sploh nima razlogov, se nakazuje, da je tudi dokazna ocena prvega sodišča, da ni podana (vsaj) objektivna odgovornost tožene stranke, materialnopravno zmotna ali vsaj preuranjena. Pri dokazni oceni o objektivni odgovornosti se je namreč prvo sodišče omejilo le na presojo, ali je delo na višini nevarno.

Pritožba upravičeno opozarja, da je prvo sodišče pri dokazni oceni prevelik poudarek pripisalo spremenjeni izpovedbi samega tožnika. Ta je spričo ugotovljenih okoliščin konkretnega primera (padec med delom, dolgotrajna nezavest z izgubo spomina za dogajanje pred nezgodo) nujno nezanesljiva. Premalo pa se je posvetilo tistim dokazom, ki jih je ponudil (priči A. S., M. Š., ki sta obe potrdili možnost trčenja viličarja v dvigalo in njegovo zanihanje, kar je tožnik kot vzrok za nezgodo navajal že v tožbi).

Zmotno in v nasprotju z navodili višjega sodišča na list. št. 219 je nadalje ocenjevalo pomen dejstva, da stranki nista razpolagali z nobeno pisno dokumentacijo, razen prijave nesreče pri delu (priloga A4), ki pa po njegovih ugotovitvah ne ustreza dejanskemu stanju. Pritožbena navedba, da je sodišče ugotovilo, češ da naj bi tožnik izpovedoval, da se je košara prevrnila, sicer ne drži. Prav tako ni relevantna pritožbena navedba o protispisnosti izpostavljenega datuma izdaje prijave poškodbe pri delu. Sodišče je namreč povzelo datum poročila zdravnika namesto datuma ogleda kraja nezgode. Vendar ni dvoma, o kateri listin je govorilo.

Pač pa je zmotno njegovo prepričanje, da tožnik ni ponudil zadostnega dokaznega gradiva o škodnem dogodku. Dokazoval ga je s pričami, ki sta, kot pravilno opozarja pritožba, njegove trditve podprli. Tožena stranka se je na drugi strani branila z ugovorom, da je vzrok škode v nepravilnem ravnanju samega tožnika (nameščanje ograje dvigala). S tem je izpodbijala v tožbi zatrjevano domnevo vzročnosti, na kar je pritožbeno sodišče opozorilo ob razveljavitvi prve sodbe. Ker je to vprašanje tedaj ostalo nerazčiščeno in zaradi s toženkine strani predlagani dokaz z izvedencem varstva pri delu ni bil izveden, je bila zadeva prvič po napotilih višjega sodišča razveljavljena in vrnjena v ponovno obravnavo prvemu sodišču. Objektivna odgovornost je strožja od krivdne. Objektivno odgovorna oseba se je lahko oprosti le, če dokaže oprostitvene razloge iz 177. člena ZOR. Dokazno breme pa je na njej in ne na tožniku. Glede na trditveno in dokazno podlago, ki sta jo stranki ponudili v tem postopku, je zato stališče prvega sodišča, da bi moral tožnik predlagati še dodatne dokaze v zvezi z dogodkom, napačno. Tožena stranka je priznavala, da je do škodnega dogodka pri njej prišlo. Da je tožnik delal v okoliščinah, ki jih je navedel, ni prerekala. V nadaljnjem postopku kljub napotilom višjega sodišča (razlogi na list. št. 219 spisa) dokazov za svojo ekskulpacijo po 3. odstavku 177. člena ZOR ni podala oziroma svojih tovrstnih navedb ni dokazala. Vseh teh okoliščin prvo sodišče ni ocenilo. Tudi zato se nakazuje, da je v tem delu njegova dokazna ocena nepopolna, v nasprotju s podatki spisa in zmotna.

Pritožbi je treba pritrditi tudi v tistem delu, ko opozarja na nasprotje med razlogi sodbe in izpovedbami prič A. S., M. Š. in I. G.. V njih ni podlage za zaključek sodišča, da je bilo dvigalo košare po nesreči nepoškodovano. Priči S. in G. (redna št. 60), ki sta po nesreči videli dvigalo, sta le povedali, da je bila na njem ograja nameščena tako, kot da bi bil delavec v dvigalu in da tam dela. Nakazuje se, da je ocena teh izpovedb ne le protispisna, kar je absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ampak tudi zmotna. Potrjujeta namreč kvečjemu tožnikove navedbe, da je sam ograjo pred dvigom dvigala namestil tako, kot je bilo treba in da vzrok za njegov padec ni v nepravilni namestitvi ograje, kot je trdila tožena stranka.

Zaradi navedenih absolutnih bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka, ki jih pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo, in zmotnih materialnopravnih izhodišč, je bilo treba pritožbi ugoditi in zadevo vrniti v novo sojenje prvemu sodišču (354. in 355. člen ZPP).

Pritožnik ne obrazloži predloga za ponovljeno sojenje pred drugim sodnikom. Pritožbeno sodišče razlogov za tako odločitev ne najde. Zato temu predlogu ni ugodilo.

V ponovnem sojenju bo moralo prvo sodišče odpraviti navedene kršitve. Popolno naj oceni celotno dokazno gradivo in o pravni podlagi tožbenega zahtevka ponovno odloči. Za svojo odločitev naj navede tehtne in jasne razloge. Če bo ugotovilo, da je pravna podlaga podana, bo moralo odločiti tudi o višini obeh tožbenih zahtevkov.

Glede na časovno odmaknjenost dogodka, dejstvo, da sta zaradi pravnomočne zavrnitve tožbenih zahtevkov ostalih tožnikov odprta le še tožbena zahtevka prvih dveh tožnikov in glede na v teku dosedanjega postopka izraženo pripravljenost tožene stranke za mirno rešitev spora, pritožbeno sodišče le dodaja, da v nadaljnjem postopku morda ne bo odveč pravdnim strankam ponuditi možnost mediacije.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.