Jedro

Za izpraznitveni zahtevek, ki ga je tožeča stranka postavila kot glavnega 02.02.1994, ni navedla vrednosti spornega predmeta, s čimer si ni zagotovila pravice do revizije (drugi odstavek 180. člena ZPP oziroma drugi odstavek 186. člena ZPP 1977). Za odpovedni zahtevek pa je navedla vrednost spornega predmeta 81.000 SIT, kar ni zadostno glede na poprej navedeno mejo milijon tolarjev. Povedano pomeni, da je revizijo vložila zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti (drugi odstavek 374. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s svojo odločbo z dne 14.09.2000 med drugim zavrnilo tako glavni tožbeni zahtevek tožnikov proti tožencu za izpraznitev stanovanja, kakor tudi pomožni, da se tožencu odpove stanovanjsko razmerje za to stanovanje; s sklepom z dne 15.09.2000 pa je zavrglo pritožbo tožeče stranke zoper sklep tega sodišča, da se začne glavna obravnava znova.

Sodišče druge stopnje je med drugim pritožbo tožeče stranke zoper omenjeni prvostopenjski odločitvi zavrnilo in v tem obsegu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Tožnika sta podala vlogo, ki sta jo opredelila kot "varstvo zakonitosti". Glede na vsebino te vloge in fazo postopka, v katerem je bila podana, jo je treba šteti kot revizijo. Smiselno uveljavljata razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije se o njej ni izjavilo, sporočilo pa je, da zahteve za varstvo zakonitosti ni vložilo.

Revizija ni dovoljena.

Ta pravda se je začela v času, ko je veljal Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP 1977). Toda sodbo in sklep je sodišče izdalo, ko je že veljal novi Zakon o pravdnem postopku (Ur.l.RS, št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP). V takšnih primerih se uporabi novi zakon (razlog iz prvega odstavka 498. člena in 503. člena ZPP) in tako tudi glede vprašanja dovoljenosti revizije.

V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega milijon tolarjev. Tako izpraznitveni kakor tudi odpovedni zahtevek tožnikov spadata med premoženjsko-pravne spore. Tožba je bila namreč vložena 22.07.1993, ko je že veljal Stanovanjski zakon (Ur.l.RS, št. 18/91-I s spremembami in dopolnitvami do št. 1/2000 - SZ). Vsa razmerja, ki jih ureja zakon, so premoženjsko-pravne narave. Ureja namreč lastninska in obligacijska razmerja na stanovanjskem področju in torej ne več stanovanjske pravice, ki jo je urejal prej veljavni Zakon o stanovanjskih razmerjih in ki je bila pretežno nepremoženjske narave.

Za izpraznitveni zahtevek, ki ga je tožeča stranka postavila kot glavnega 02.02.1994, ni navedla vrednosti spornega predmeta, s čimer si ni zagotovila pravice do revizije (drugi odstavek 180. člena ZPP oziroma drugi odstavek 186. člena ZPP 1977). Za odpovedni zahtevek pa je navedla vrednost spornega predmeta 81.000 SIT, kar ni zadostno glede na poprej navedeno mejo milijon tolarjev. Povedano pomeni, da je revizijo vložila zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti (drugi odstavek 374. člena ZPP).

Revizijo je sicer mogoče vložiti tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, vendar le takšen, s katerimi je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Sklep, s katerim je pritožbeno sodišče potrdilo prvostopenjski sklep o tem, da se glavna obravnava začne znova, pa ni takšne narave. Revizija je torej že iz tega razloga tudi v tem delu nedovoljena.

Sodišče je moralo tako v celoti nedovoljeno revizijo zavreči (377. člena ZPP).