Jedro

Tožnikove navedbe v postopku v zvezi s samimi razlogi preganjanja so pavšalne. Dejanja preganjanja bi namreč moral bolj konkretizirano navesti. Glede na njegove navedbe v prošnji in na osebnem razgovoru se sodišče strinja z zaključkom toženke v izpodbijani odločbi, da razlogi, ki jih je navedel za zapustitev izvorne države, ne predstavljajo razlogov za resno ogroženost.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za mednarodno zaščito. Iz obrazložitve izhaja, da razlogi, ki jih je tožnik navedel v povezavi z zapustitvijo izvorne države, ne predstavljajo razlogov za resno ogroženost v izvorni državi. Osebe iz kriminalne združbe, ki ogrožajo tožnika, ne morejo šteti za subjekt preganjanja, saj tožnik v postopku ni izkazal, da mu država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami niso sposobne nuditi zaščite oziroma da mu zaščite nočejo nuditi. Iz njegovih izjav v postopku namreč izhaja, da je imel možnosti, da bi poiskal zaščito v izvorni državi, zato se ne more uspešno sklicevati, da policija ni storila ničesar in da mu ni zmožna nuditi zaščite. S tem v zvezi je toženka tudi preverila, ali so izjave tožnika skladne s pridobljenimi informacijami o izvorni državi, ki jih v izpodbijani odločbi tudi povzema in poudarja, da tožnik do izdaje izpodbijane odločbe ni podal komentarja na posredovane informacije. Glede na njegove izjave v postopku pa tudi ne obstajajo utemeljeni razlogi, da bo tožnik v izvorni državi soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 1. in 2. alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1).

2. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da se skladno z določbami ZMZ-1 nedržavni subjekt lahko šteje kot subjekt preganjanja ali resne škode. V zvezi s pridobljenimi informacijami o izvorni državi izpostavlja, da se le-te nanašajo na varnostne razmere v Tuniziji v razmerju do tujcev/turistov in ne obravnavajo splošnih varnostnih razmer v Tuniziji oziroma se nanašajo le na postopanje policije v razmerju do turistov, ne pa do državljanov Tunizije in še to na Tunis in druga turistična mesta, ne pa na preostala območja države. Zato zaključek toženke, da je v Tuniziji vzpostavljena oblast, ki svoje državljane lahko učinkovito zaščiti pred preganjanjem posameznikov ali kriminalnih združb, nima ustrezne podlage. Prav tako dejstvo o vzpostavljeni učinkoviti oblasti ni splošno znano dejstvo. Sicer pa iz predloženih poročil izhaja, da so razmere na področju kriminala in varnosti v Tuniziji še vedno zelo zaskrbljujoče, zlasti vzdolž meje z Alžirijo in Libijo, od koder izhaja tožnik. Tako je vsaj preuranjen zaključek toženke, da je v državi vzpostavljena učinkovita oblast, kar iz predloženih poročil ne izhaja. Navaja tudi, da je pri podaji prošnje jasno izpovedal, da je skupino ljudi prijavil policiji, a ta ni ukrenila ničesar. O tem delu njegove izpovedbe toženka ni zavzela stališča, zato je izpodbijana odločba v tem delu obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka. Prav tako je pavšalno ocenila, da razlogov za zapustitev izvorne države, ki jih je navedel v svoji prošnji, ni mogoče opredeliti kot preganjanje v skladu s 26. členom ZMZ-1. Njegovih izjav namreč ni dokazno ocenila. Opredelila se ni niti do njegove verodostojnosti. Izpostavlja pa tudi, da ni presojala izpolnjevanja pogojev za njegovo vrnitev v Tunizijo, temveč v Srbijo, kar pomeni, da izpodbijana odločba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih. V izpodbijani odločbi pa je tudi navedeno, da se je tožnik deklariral kot državljan Republike Srbije, kar je potrdil s predložitvijo osebnega dokumenta, kar ne drži in je tudi v nasprotju z navedbami na drugem mestu izpodbijane odločbe. To pomeni, da je izpodbijana odločba sama s seboj v nasprotju. Po povedanem sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

3. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je v zapisu izpodbijane odločbe prišlo do pisne pomote, da se je tožnik deklariral kot državljan Srbije, vendar ta napaka v zapisu ni vplivala na odločitev. Iz celotne izpodbijane odločbe je namreč razvidno, da je tožnika obravnavala kot državljana Tunizije. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Ni pa spora o tem, da je tožnik državljan Tunizije. Res je sicer, kar ugovarja tožnik v tožbi, da je toženka na 10. strani izpodbijane odločbe navedla, da se je deklariral kot državljan Republike Srbije, kar je potrdil s predložitvijo osebnega dokumenta ter da uveljavlja, da mu v primeru vrnitve v Republiko Srbijo grozi resna škoda, vendar sodišče ugotavlja, da iz izreka ter iz vseh ostalih navedb toženke v izpodbijani odločbi, pa tudi iz v postopku pridobljenih informacij o izvorni državi, ki se nanašajo na Tunizijo, jasno izhaja, da je toženka tožnika obravnavala kot državljana Tunizije. Zato sodišče sledi pojasnilu toženke v odgovoru na tožbo, da je pri navedenih zapisih na 10. strani obrazložitve izpodbijane odločbe prišlo do pisne pomote v navedenem zapisu in tako ne gre za očitano bistveno kršitev pravil postopka s tem v zvezi, saj omenjeni navedbi po povedanem nista vplivali na pravilnost odločitve v tej zadevi.

6. V skladu z določbo 20. člena ZMZ-1 mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite (prvi odstavek te določbe). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona (drugi odstavek te določbe). Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona (tretji odstavek te določbe). Resna škoda skladno z 28. členom ZMZ-1 zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

7. Iz prošnje za mednarodno zaščito z dne 27. 9. 2017 izhaja, da je tožnik v zvezi z razlogi, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, navedel, da ima težave s skupino ljudi, ki ga je obtožila, da sodeluje s policijo ter da so jim zaradi tega zažgali hišo, njega pa pretepli. Enkrat so ga tudi odpeljali v gore, ga pretepli in ga tam pustili. Prijavil jih je policiji, a policija ni ukrenila ničesar. Grozili so mu s smrtjo. Njegove težave so se začele po dveh mesecih od takrat, ko se je vrnil z Norveške. Poskusil jim je pojasniti, da ne dela za policijo, a ni pomagalo. Na osebnem razgovoru dne 19. 10. 2017 je izpovedal, da je v Tuniziji živel v kraju A. z očetom in mamo ter da je na Norveškem prebival od leta 2009 do 2016 kot prosilec za azil, potem pa so ga deportirali nazaj. V izvorno državo se je vrnil junija 2016, odšel pa je pred petimi meseci zaradi tolpe, katere imena ne ve, so pa oboroženi in so ga nadlegovali. Prvič so prišli na njegov dom in njega ter njegovo mamo tepli. Potrkali so na vrata. Ko je odprl, so mu rekli, da sodeluje s policijo. Vdrli so v hišo. Bilo jih je sedem. Takrat jih je prvič videl. Njega so odpeljali z avtom na goro B., kjer so ga po celem telesu tepli z lesenimi in železnimi palicami ter ga mučili. O tem ima zdravniška potrdila. Tam so ga zadrževali šest dni. Spal je na prostem, ves čas so bili zraven njega, vendar ni mogel pobegniti, ker so ga tako hudo tepli. Celih šest dni ni ničesar jedel, samo pil je vodo. Po šestih dneh so ga pustili samega na gori in je počasi, peš odšel v bolnišnico C., ki je bila oddaljena tri kilometre. Tam je ostal dvanajst dni, imel je mavec in bil je operiran. Imel je poškodbo mišice na nogi, o čemer ima dokumentacijo. Ko so ga iz bolnišnice izpustili, je odšel domov in celotna družina je bila zanj v strahu. Policija je prišla že k njemu v bolnišnico, vendar jim ni upal povedati, kaj se je zgodilo. Lagal jim je, da je imel avtomobilsko nesrečo. Po petih dneh jim je ista tolpa zažgala hišo. Oče in mama sta nato morala v istem kraju najeti drugo stanovanje. Sprva je živel z njima. Po dvanajstih dneh, ko so bili v najetem stanovanju, so prišli isti ljudje in ga spet odpeljali. Bili so trije in odpeljali so ga na isto mesto kot prvič - na goro. Tam je bil dva dni. Tepli so ga in mučili. Po dveh dneh mu je uspelo pobegniti in odšel je v Tunis. Ni šel na policijo, ker mu policija ne more pomagati, ker je vse ista mafija. Dvakrat so ga ugrabili ter so mu očitali, da je povedal policiji, kje se tolpa nahaja. Podrobno je tudi opisal požig njihove hiše. Na izrecno vprašanje uradne osebe, ali je po požigu poklical policijo, je izpovedal, da je samo pobegnil in odšel takoj v Tunis, kjer je živel pri prijatelju dva meseca in pol, nato pa mu je sestra iz Č. poslala nekaj denarja in je šel. Tunis je zapustil, ker je bilo tam zelo slabo. Tam je policija mafija, sistem je pokvarjen. Na izrecno vprašanje uradne osebe, ali se mu je v Tunisu kaj zgodilo, je izpovedal, da ne, da je tam imel psihične težave, saj ga je bilo strah, gledal je okoli sebe, ko je bil na cesti. Šel je tudi k psihiatru, ki mu je rekel, da je psihično zelo obremenjen in da se mora spočiti. Zato je zbolel za sladkorno boleznijo. Izpovedal pa je tudi, da ga v Tuniziji vojska oziroma policija ne išče. 8. Sodišče ugotavlja, da so tožnikove navedbe v postopku v zvezi s samimi razlogi preganjanja, povzete v prejšnji točki te sodbe, pavšalne. Dejanja preganjanja bi namreč moral bolj konkretizirano navesti Glede na takšne njegove navedbe v prošnji in na osebnem razgovoru se sodišče strinja z zaključkom toženke v izpodbijani odločbi, da razlogi, ki jih je navedel za zapustitev izvorne države, ne predstavljajo razlogov za resno ogroženost v smislu 26. in 27. člena ZMZ-1, v zvezi s čimer se sodišče sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). Tožnik namreč zatrjuje, da ga od takrat, ko je bil vrnjen z Norveške, preganja tolpa, ki mu očita sodelovanje s policijo. To pomeni, da zatrjuje, da je v njegovem primeru subjekt preganjanja nedržavni subjekt (tolpa). V takšnem primeru pa je na tožniku dokazno breme, da dokaže, da ga država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določena v 26., 27. in 28. členu tega zakona (24. člen ZMZ-1). Vendar pa po presoji sodišča toženka utemeljeno zaključuje, da tožnik ni izkazal, da mu država, politične stranke ali organizacije niso sposobne oziroma mu nočejo nuditi zaščite. Pri tem sodišče izpostavlja, da je na več mestih na osebnem razgovoru jasno zatrdil, da ni šel na policijo oziroma v primeru, ko je odšel v bolnišnico, je celo povedal, da je policija prišla k njemu v bolnišnico in jim ni upal povedati, kaj se je zgodilo, temveč se jim je zlagal, da je imel avtomobilsko nesrečo. Drži sicer, kot navaja v tožbi, da je v prošnji za priznanje mednarodne zaščite navedel, da je tolpo prijavil policiji, a policija ni ukrenila ničesar. Vendar pa je takšna njegova navedba v prošnji, da se je obrnil na policijo, zelo pavšalna oziroma nekonkretizirana, zato ji ob tem, da je na osebnem razgovoru ob vsakem posameznem navajanju preganjanja s strani tolpe izrecno navedel, da na policijo ni šel oziroma ji ni povedal, kaj se je zgodilo, ko je policija prišla k njemu v bolnišnico in se je policiji celo zlagal, da je imel prometno nesrečo, ni mogoče slediti. Iz tega razloga tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da je toženka bistveno kršila pravila postopka, ko v izpodbijani odločbi ni posebej zavzela stališča v zvezi z njegovo navedbo v prošnji, da je skupino ljudi prijavil policiji. Sicer pa je toženka v izpodbijani odločbi navedla, da se glede na vse njegove izjave na osebnem razgovoru ne more uspešno sklicevati na to, da policija ni storila ničesar in da mu ni zmožna nuditi zaščite, če pa v izvorni državi zaščite s strani ustreznih organov ni poiskal1. 9. Nenazadnje pa sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da se v postopku pridobljena poročila o izvorni državi nanašajo oziroma obravnavajo le tujce/turiste, ne pa splošnih varnostnih razmer v Tuniziji. Iz upravnega spisa zadeve namreč izhaja, da je imel tožnik možnost v postopku seznaniti se s temi poročili in v zvezi z njimi podati morebitne pripombe, ki pa jih v upravnem postopku ni podal, niti ni navedel, zakaj tega ni storil. Tako sodišče tega ugovora v upravnem sporu ne more upoštevati. Sicer pa tudi ugotavlja, da iz pridobljenih poročil o izvorni državi, ki jih je toženka povzela v izpodbijani odločbi, na več mestih izhaja, da se le-ta nanašajo tudi na splošne varnostne razmere v Tuniziji oziroma tudi na odnos policije do državljanov Tunizije in ne le do turistov2. 10. Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. V zadevi je odločilo brez oprave glavne obravnave na nejavni seji na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in toženko ni sporno, sporna je zgolj dokazna ocena toženke. Toženka namreč tožniku ne očita neverodostojnosti oziroma iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da njegovim izjavam v postopku sledi, vendar pa zaključuje, da okoliščine, ki jih je navedel tožnik sam, ne predstavljajo razlogov preganjanja oziroma da glede na navedbe tožnika samega pomoči oziroma zaščite pristojnih organov v izvorni državi niti ni iskal. 1 Glej: prvi odstavek na strani 4 izpodbijane odločbe. 2 Glej: stran 5 izpodbijane odločbe.