Jedro

Do neupravičene obogatitve bi prišlo le, če bi prometna signalizacija določala obvezno parkiranje v določenih pogojih na spornem parkirišču, ali če bi pristojni državni organi ob določenih okoliščinah odstranjevali vozila na sporno parkirišče, ne pa kot v konkretnem primeru, ko je šlo le za prometni znak za obvestila. Tudi prometni znak za prepoved vožnje ne nalaga udeležencem v prometu nobene obveznosti parkiranja na spornem parkirišču.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnica sama nosi stroške pritožbe, tožena stranka pa sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 64.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 19. 03. 2007 do plačila in ji povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Obenem je tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.133,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo uporabnine za parkirišče, ki jo je tožeča stranka (kot najemnik tega parkirišča) uveljavljala zato, ker naj bi tožena stranka (Republika Slovenija) z vzpostavitvijo ustrezne prometne signalizacije nanj usmerjala tovorna vozila in avtobuse v času trajanja zimskih voznih razmer in nenadnih zgostitev prometa. Ugotovilo je, da tožena stranka ni neupravičeno uporabljala parkirišča v svojo korist, torej ni neupravičeno obogatena na račun tožeče stranke. Do neupravičene obogatitve bi prišlo le, če bi prometna signalizacija določala obvezno parkiranje v določenih pogojih na spornem parkirišču, ali če bi pristojni državni organi ob določenih okoliščinah odstranjevali vozila na sporno parkirišče, ne pa kot v konkretnem primeru, ko je šlo le za prometni znak za obvestila. Tudi prometni znak za prepoved vožnje ne nalaga udeležencem v prometu nobene obveznosti parkiranja na spornem parkirišču. Poleg tega tožeča stranka ni bila zaradi postavitve prometne signalizacije prikrajšana, ker je odmeno dobila plačano od vsakega uporabnika posebej, saj je le-tem zaračunavala parkirnino.

Pritožnica vztraja, da je tožena stranka uporabljala parkirišče za izločanje vozil v zimskem času in ob zgostitvah prometa, kar je razvidno iz fotografij v spisu, saj drugam vozil ni mogoče izločati. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da gre za prometni znak prepoved vožnje, ki pa udeležencem v prometu ne nalaga nobene obveznosti parkiranja na parkirišču, ki ga ima tožeča stranka v najemu. Že sodišče prve stopnje je pritožnici pojasnilo, da bi to lahko nalagal le znak za obvezno parkiranje oz. za obvezno smer. Takšnih znakov pa tožena stranka ni postavila.

Sodišče druge stopnje soglaša s pritožnico, da ni pomembno, da je prometna signalizacija obstajala že preden je parkirišče vzel v najem tožnik, niti da tožena stranka ni parkirišča uporabljala z vozili, ki so njena last. Vendar to ne spremeni pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka parkirišča ni uporabljala niti, če upoštevamo postavljeno prometno signalizacijo. Prometni znaki za obvestilo in za prepoved vožnje še ne pomenijo uporabe parkirišča, kar je že bilo pojasnjeno.

Pritožnica ne more uspeti z očitki o napačnem tolmačenju tožnikove izpovedbe, saj sama izpovedba za odločitev ni pravno relevantna. Ni namreč pomembno samo dogovarjanje o uporabi parkirišča, ki ni pripeljalo do rezultata – sporazuma. Pravno odločilno je, da tožeča strank ni izkazala niti obogatitve na strani tožene stranke niti prikrajšanja na strani tožeče stranke.

Dejstvo, da je tožeča stranka postavila zapornico in parkirnino zaračunavala uporabnikom, je pomembno zato, ker dokazuje, da tožeča stranka ni bila prikrajšana. Sodišče pritrjuje prvostopnemu sodišču, ki je glede na določilo 2. odstavka 214. člena ZPP, ker tožeča stranka tega dejstva ni zanikala, štelo za priznano. V tem po oceni pritožbenega sodišča ni zaslediti nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. ali 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP niti nobenega nasprotja z izvedenimi dokazi.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo za odločitev pomembno dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče druge stopnje je s tem presodilo vse navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker ni našlo niti izrecno uveljavljanih pritožbenih razlogov, niti tistih, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena, 1. odstavka 154. člena in 1. odstavka 155. člena ZPP. Glede na načelo uspeha v pravdi tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške. Tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni doprinesla k odločitvi, zato sama nosi stroške odgovora na pritožbo.