Jedro

Če je ničen glavni pogodbeni pogoj, je v skladu z ustaljeno sodno prakso nična celotna pogodba. S pogodbo je bila dogovorjena obrestna mera iz 12-mesečnega LIBOR-ja in obrestne marže 1,45 % letno, kar pomeni, da je bila dogovorjena spremenljiva obrestna mera, saj se vrednost LIBOR-ja spreminja. Če bi za obrestno mero po ugotovitvi ničnosti valutne klavzule vzeli obrestno mero, kakršna je bila določena ob sklenitvi sporne pogodbe (skupna obrestna mera po pogodbi je 4,40 % letno), bi dogovorjeno spremenljivo obrestno mero spremenili v fiksno, to pa posega v pogodbena določila. Pogodba se tako ne bi izvajala brez ničnih določil, ampak z drugačnim obrestovanjem od dogovorjenega s pogodbo, kar pa seveda pomeni, da pogodba ne more obstati brez ničnega določila.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je najprej s sklepom dovolilo spremembo tožbe z dne 16. 2. 2021, nato pa s sodbo (I.) ugotovilo, da sta nični: kreditna pogodba št. KR01 ... z dne 14. 12. 2007 in dodatek št. 1 k tej pogodbi z dne 29. 10. 2019; (II.) zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti sporazuma o zavarovanju denarne terjatve s hipoteko z dne 14. 11. 2007, prav tako tudi (III.) tožbena zahtevka na plačilo 95.931,07 EUR in izdajo zemljiško knjižnega dovolila za vknjižbo izbrisa hipoteke. Na koncu je (IV.) sklenilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

2.V pravočasni pritožbi se tožena stranka pritožuje zoper I. in IV. točko (sodbe) ter uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v I. točki zavrne, podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Tožena stranka opozarja, da je v času sklepanja pogodbe veljal Zakon o potrošniških kreditih2 (v nadaljevanju: ZPotK), ki je za primer kreditne pogodbe vezane na uporabo tuje valute določal, da sta obvezni sestavini take pogodbe navedba tuje valute in vrsta tečaja. Ugotovitve sodišča iz 33. točke obrazložitve vnašajo smiselno zahtevo iz 22. točke drugega odstavka 12. člena Zakona o potrošniških kreditih3 (v nadaljevanju: ZPotK-2), ki je začel veljati šele več let po sklenitvi kreditne pogodbe. Kreditna pogodba je vsebovala vse sestavine, kot jih je določal takrat veljavni ZPotK. Vsebovala je tudi izrecno opozorilo na valutno tveganje ter možnost konverzije in predčasnega odplačila za zmanjšanje tveganja - teh zahtev ZPotK ni imel, kar pomeni, da je bila tožena stranka skrbna bolj kot je zahteval zakon. Nadalje tožena stranka opozarja, da taka klavzula ne spada v področje uporabe Direktive 93/13 (v nadaljevanju: Direktiva). Določbe nacionalnega prava so po členu 1 (2) Direktive izključene iz področja njene veljavnosti, poleg tega pa Direktiva ni neposredno uporabljiva. Iz ustaljene prakse Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju: SEU) izhaja, da direktiva sama po sebi ne more ustvarjati obveznosti za posameznika in se nanjo v tem smislu ni mogoče sklicevati. Prav tako direktiva ne more biti podlaga za <em>contra legem</em> razlago nacionalnega prava.

4.Zakon o varstvu potrošnikov4 (v nadaljevanju: ZVPot) in ZPotK nimata določb, ki bi dopuščale retroaktivno razlago katere koli določbe teh zakonov. Ker Slovenija ni implementirala Priporočila Evropskega odbora za sistemska tveganja z dne 21. 9. 2011, ga sodišče ne bi smelo uporabiti pri presoji preglednosti pogodbeni pogojev. Od strank ni dopustno zahtevati poznavanje drugačnih ali dodatnih obveznosti, kot tistih, ki jih je toženi stranki nalagala veljavna zakonodaja ob sklenitvi kreditne pogodbe. Z razlago predpisov se ne sme za nazaj zoževati pravic niti stopnjevati dolžnosti, ki so bile naložene pravnim subjektom. Z najnovejšo sodno prakso je Vrhovno sodišče RS (v nadaljevanju: VSRS) protiustavno spremenilo svojo dosedanjo prakso. Neposredna uporaba sodne prakse SEU bi bila v nasprotju z relevantno nacionalno zakonodajo. Pojma "zelo velika depreciacija" in "črni scenarij" nista definirana v nobenem predpisu. Kaj konkretno bi morala tožena stranka pojasniti tožnici, tudi sodba ne pojasni.

5.Tožena stranka je tožnikoma predstavila vse lastnosti izbranega kredita vključno s tveganji v obsegu, kot je določala takrat veljavna zakonodaja. Tožena stranka je to dokazovala z zaslišanjem A. A. in B. B., ki sta sodelovali pri sklepanju kreditne pogodbe. Pritožba v nadaljevanju povzema izpovedbo priče B. B., da so strankam vedno predstavili posledice sprememb menjalnega tečaja na njihove mesečne obveznosti. Zato ni jasno, zakaj je sodišče zapisalo, da naj bi bil kredit predstavljen kot varen, siguren in ugoden. Tožnica se ob prvem zaslišanju ni spomnila imena in priimka referentov, s katerimi je sodelovala, tudi ne, kdo ji je povedal, da ima tudi sam kredit v CHF, niti kje je videla letak tožene stranke. Tožnik ob prvem zaslišanju ni izpovedal, da naj bi jima zagotovili, da je kredit v CHF varen kredit, prav tako ne, da naj bi jima pri toženi stranki povedali, da je bolje vzeti kredit v CHF. Glede na razhajanja v izpovedbah ne drži, da naj bi tožnik izpovedoval podobno kot tožnica. Toženi stranki ne bi bilo v korist, če bi kreditojemalcem karkoli prikrivala, saj bi se s tem povečalo tveganje, da bo kreditojemalec zašel v težave glede odplačevanja kredita, kar pa bi se odrazilo v uresničitvi kreditnega tveganja tožene stranke.

6.Pritožba meni tudi, da v konkretnem primeru ni uporabljiva sodna praksa Ustavnega sodišča RS (v nadaljevanju: USRS), saj iz odločb tega sodišča ne morejo izhajati materialno pravna stališča glede uporabe zakonskega prava. USRS je namreč v okviru ustavne pritožbe pristojno za odločanje o kršitvi človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, s katerimi je sodišče odločalo o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. S strani USRS ugotovljenih kršitev ni mogoče razumeti v smislu, da naj bi USRS z ugotovitvijo kršitve podalo kakršna koli materialno pravna stališča o tem, kako bi rešili spor po vsebini.

7.Bodoče gibanje tečajev in referenčne obrestne mere je nepredvidljivo, zato je neutemeljena ugotovitev sodišča, da tožnikoma kredit ni bil predstavljen na način, da bi lahko ocenila celotni strošek kredita. Tečaja vnaprej ni mogoče napovedati, zato je zmotno stališče VSRS, da naj bi bila tveganja apreciacije CHF realna ali celo pričakovana. Sicer pa iz obrazložitve sodbe ni mogoče razbrati, o kateri valuti govori sodišče, ko govori, da naj bi bil razviden dolgoletni trend rasti: valuta EUR je obstajala šele 8 let pred sklenitvijo pogodbe, zato o dolgoletnem gibanju ni mogoče govoriti. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj bi ničnost obravnavanega pogodbenega pogoja privedla do ničnosti celotne pogodbe in ne kvečjemu do delne ničnosti.

8.Na koncu tožena stranka opozarja še, da sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni upoštevalo s strani tožene stranke predloženih strokovnih člankov in mnenj, ki bi jih moralo šteti vsaj kot del njene trditvene podlage.

9.3. Tožnika pritožbi nasprotujeta in predlagata potrditev izpodbijane sodbe.

10.4. Pritožba ni utemeljena.

11.5. Pritožbeni očitki v zvezi z uporabljivostjo in mejami upoštevnosti Direktive za presojo v obravnavani zadevi niso utemeljeni. Odločitev temelji na ZVPot, ki ga je sodišče razložilo ob upoštevanju zahtev, ki izhajajo iz Direktive. Pri razlagi Direktive se je oprlo na sodno prakso SEU,5 ki jih je nacionalno sodišče dolžno upoštevati v luči načela evropsko skladne razlage (tretji odstavek 4. člena Pogodbe o Evropski uniji (prečiščena različica, UL C 202, 7. 6. 2016 - PEU).6 Ta stališča sta pri odločanju v zadevah, podobnih obravnavani, upoštevala tudi USRS7 in VSRS.8 Da bi bila razlaga <em>contra legem</em>, ne drži.

je v skladu z ustaljeno sodno prakso, nična celotna pogodba. S pogodbo je bila dogovorjena obrestna mera iz 12-mesečnega LIBOR-ja in obrestne marže 1,45 % letno, kar pomeni, da je bila dogovorjena spremenljiva obrestna mera, saj se vrednost LIBOR-ja spreminja. Če bi za obrestno mero po ugotovitvi ničnosti valutne klavzule vzeli obrestno mero, kakršna je bila določena ob sklenitvi sporne pogodbe (skupna obrestna mera po pogodbi je 4,40 % letno), bi dogovorjeno spremenljivo obrestno mero spremenili v fiksno, to pa posega v pogodbena določila. Pogodba se tako ne bi izvajala brez ničnih določil, ampak z drugačnim obrestovanjem od dogovorjenega s pogodbo, kar pa seveda pomeni, da pogodba ne more obstati brez ničnega določila (prim. prvi odstavek 88. člena Obligacijskega zakonika,

v nadaljevanju: OZ).

12.Ko pritožba graja sodišče prve stopnje, da v dokaznem postopku ni upoštevalo s strani tožene stranke predloženih strokovnih člankov in mnenj, je treba pojasniti, da tožena stranka pri tem ne navede konkretno, katerih člankov in mnenj sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

Zato na to pritožbeno trditev ni mogoče odgovoriti. Pritožba graja tudi upoštevanje Priporočila Evropskega odbora za sistemska tveganja z dne 21. 9. 2011 , a iz sodbe ni razvidno, da bi se sodišče prve stopnje sklicevalo to priporočilo.

13.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo drugega toženca zavrnilo in izpodbijano sodb0 v nespremenjenem in s strani drugega toženca izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14.Tožena stranka ni uspela s pritožbo, zato sama krije svoje pritožbene stroške, tožnika pa sama krijeta stroške odgovora na pritožbo, saj z njim nista prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča in je bil zato ta strošek nepotreben (prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami.

2Uradni list RS, št. 77/2016, s spremembami.

3Uradni list RS, št. 77/2016 , s spremembami.

4Uradni list RS, št.20/1998, s spremembami.

5C-186/16 z dne 20. 9. 2017 (Andriciuc).

6Več o pomenu načela evropsko skladne (lojalne) razlage glej odločbe US RS Up-2012/08 z dne 5. 3. 2009, 9. točka obrazložitve, Up-1056/11 z dne 21. 11. 2013, 5. točka obrazložitve, in U-I-146/12 z dne 14. 11. 2013, 32. do 34. točka obrazložitve.

7Glej USRS Up-317/21 z dne 8. 9. 2021, Up-14/21 z dne 13. 1. 2022 in Up-54/19 z dne 6. 7. 2023.

8Glej sodbo VSRS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023.

9SEU, USRS in VSRS.

10Glej sodbi II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018, 21., 22. in 29. točka obrazložitve, in II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024, 16. do 18. točka obrazložitve.

11Ki se v relevantnem delu glasi: "... ker je treba pri oceni dobre vere zlasti posvečati pozornost moči pogajalske pozicije strank, ali je bil potrošnik spodbujen v strinjanje s pogodbenim pogojem in ali je bilo blago ali storitve prodano ali dobavljeno na posebno naročilo potrošnika; ker zahtevo dobre vere lahko izpolni prodajalec ali dobavitelj, če posluje lojalno in pravično z drugo stranko, katere zakonite interese mora upoštevati;"

12Prim. sodbo VS RS II Ips 8/2022, 70. točka obrazložitve: "Ne glede na to pa je nevzdržno stališče, tudi z vidika stabilnosti finančnega sistema, da od profesionalne finančne institucije ni mogoče pričakovati, da ima zavedanje in tudi pričakovanje, da lahko v daljšem časovnem obdobju nastopijo dogodki, ki bodo močno pretresli valutni trg. Nasprotna logika bi pomenila, da se finančni sektor ni ničesar naučil ob finančnih zlomih in je lahko vedno znova nepripravljen in presenečen ob vsakem dogodku, ki zamaje valutna razmerja."

13Pritožba ima sicer prav, ko navaja, da je valuta EUR je obstajala šele 8 let pred sklenitvijo pogodbe, a vendar to ne vpliva na pravilnost odločitve. Bistveno je, da je tožena stranka kot profesionalna finančna institucija mogla vedeti, da se ta tečaj CHF nasproti domači valuti lahko spremeni in da te spremembe lahko znatno vplivajo na mesečne obveznosti in končno ceno kredita v CHF.

14VSL II Cp 1025/2023, VSL II Cp 1253/2024.

15VSL II Cp 2036/2024.

16VSM I Cp 729/2023.

17Ne zgolj s poimenovanjem "zelo velika depreciacija" ali "črni scenarij".

18Uradni list RS, št. 15/1994, s spremembami.

19Podobno tudi 6. alineja prvega odstavka 160. člen Ustave RS.

20V 31. in 73. točki obrazložitve je ugotovljeno, da je glavni predmet pogodbe valutna klavzula.

21Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami.

22Opozoriti velja, da je nekatere članke in mnenja sodišče prve stopnje v dokaznem postopku prebralo, npr. pravno mnenje dr. C. C. in dr. D. D. iz maja 2017, članek Igorja Vuksanoviča iz Pravne prakse in še nekatere, razvidne iz 8. točke obrazložitve.

Zveza:

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 1, 1/2, 3, 3/1, 4, 4/2

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 33, 160, 160/1, 160/1-6

Zakon o potrošniških kreditih (2000) - ZPotK - člen 6, 6/1, 7, 7/1, 21, 21/1

Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 1, 22, 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1, 24/1-4

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 88, 88/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.