Jedro

Pogodba o poklicni rehabilitaciji z dokvalifikacijo se na podlagi določbe 1. odst. 125. čl. ZOR razdre po samem zakonu, če je izpolnitev obveznosti v določenem roku bistvena sestavina pogodbe, Invalid III. kategorije pa je v tem roku ne izpolni. Invalid III. kategorije, ki svojih obveznosti iz te pogodbe ni izpolnjeval, kar je povzročilo razdrtje pogodbe po samem zakonu, mora v skladu z določbo 210. čl. ZOR in 288. čl. ZPIZ vrniti Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje sredstva, ki jih je ta porabil za poklicno rehabilitacijo in dokvalifikacijo invalida.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženec nosi sam stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče je razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati SIT 260.641,90 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.10.1994 dalje do plačila ter mu povrniti stroške postopka v višini SIT 3.172,50 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Tožbeni zahtevek za priznanje zakonitih zamudnih obresti v višjem znesku pa je zavrnilo.

Zoper sodbo se pritožuje toženec po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov.

Pritožba ni utemeljena.

Po preskusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi ter pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, niti tiste, na katero nakazuje pritožba. Sodbo je tudi dovolj obrazložilo in se pritožbeno sodišče z bistveno pravilnimi razlogi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa povdarja naslednje.

Nima podlage pritožbeno izvajanje, da toženec ni sklepal pogodbe o poklicni dokvalifikaciji. V tožnikovem spisu, št. ...., ki ga je pribavilo že sodišče prve stopnje, je pogodba, št. 1/A-...../91-10, z dne 25.2.1992, ki so jo na podlagi 73. čl. takrat veljavnega Statuta SPIZ v SRS (Ur.l. RS, št. 40/83) sklenili A., zastopana po v.d. direktorja L.G., pravni predhodnik tožnika B. ter delovni invalid A.M.. Pogodba je podpisana s strani zastopnikov obeh prvo navedenih, na njej pa je tudi toženčev lastnoročni podpis. Fotokopijo te pogodbe je tožnik priložil tudi tožbi in je v spisu prvostopenjskega sodišča označena z A/4. Statut je v 1. odst. 73. čl. jasno določal, da se način prekvalifikacije oz. dokvalifikacije, roki za nastop in trajanje prekvalifikacije oz. dokvalifikacije, natančnejši pogoji za usposabljanje delovnega invalida za delo, način in roki za zaposlitev po končani prekvalifikaciji oz. dokvalifikaciji, za delovnega invalida določijo v pogodbi, ki jo sklene XY z organizacijo oz.

delodajalcem in delovnim invalidom, ko postane sklep o uveljavitvi pravice do prekvalifikacije oz. dokvalifikacije dokončen. V 3. odst. istega člena pa je jasno določeno, da se z navedeno pogodbo določijo tudi medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank. Zato tudi pritožbeno stališče, da toženec pogodbe ni podpisal kot zavezana stranka iz pogodbenega razmerja, nima pravne in dejanske podlage.

Tožencu so bile njegove obveznosti, izhajajoče iz priznane pravice do dokvalifikacije znane, saj so jasno zapisane v pogodbi. Tako je v razdelku I pod točko 1 zapisano, da SPIZ omogoča tožencu, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni na podlagi sklepa odbora za uveljavljanje pravic, št. I-709.615, z dne 21.1.1992, dokvalifikacijo za delo strojnega tehnika, ki se bo opravila s šolanjem, ki bo trajalo od 1.2. 1992 do 31.1.1994. Pod točko 2 je zapisano, da bo SPIZ tožencu v času dokvalifikacije po določbah Statuta SPIZ plačevala stroške dokvalifikacije (stroške šolanja na srednji strojni tehnični šoli, stroške prevoza, stroške mentorja), pod točko 3 pa, da bo zahtevala od delovnega invalida dokaz o uspešno končani poklicni rehabilitaciji.

Prav tako nima podlage pritožbeno stališče, da ni jasno, ali je prišlo do razdrtja navedene pogodbe. Pod razdelkom III, 2. odst., je v pogodbi določeno, da se pogodba razveljavi, če se ugotovi, da delovni invalid onemogoča uspešno izvajanje dokvalifikacije (nedisciplina, nevestnost, malomarnost). V 1. odst. razdelka III pogodbe pa je določeno, da je delovni invalid dolžan nastopiti dokvalifikacijo na dan, določen v tč. I pogodbe, torej s 1.2.1992, po končani dokvalifikaciji pa se je dolžan najkasneje v roku 8 dni javiti delovni organizaciji zaradi nastopa dela. Iz razdelka IV pogodbe izhaja, da je bila le-ta dostavljena vsem trem že navedenim, ter tudi šoli kot izvajalcu. Srednja šola za strojništvo iz A. pa je tožnika z dopisom, št. 4/5-92, z dne 2.12.1992 (v spisu sodišča prve stopnje pod prilogo A/5) obvestila, da toženec v šolskem letu 1991/92 ni opravil nobenega izpita za 1. razred za poklic strojnega tehnika na oddelku za izobraževanje odraslih in da se v šolskem letu 1992/93 ni vpisal v 2. razred oddelka za izobraževanje odraslih.

Po izrecni določbi 74. čl. Statuta je delovni invalid dolžan nastopiti prekvalifikacijo oz. dokvalifikacijo v roku, določenem s pogodbo, izpolnjevati vse obveznosti v zvezi s prekvalifikacijo oz.

dokvalifikacijo ter končati prekvalifikacijo oz. dokvalifikacijo v roku, določenem v pogodbi. Izpolnitev toženčeve obveznosti v določenem roku, torej pričeti šolanje na navedeni šoli 1.2.1992 in ga zaključiti do 31.1.1994, je glede na že navedeno statutarno določbo in glede na namen prekvalifikacije oz. dokvalifikacije, ki je glede na 40. čl. Statuta v tem, da se invalid, razrščen v ustrezno kategorijo invalidnosti, ki pa ga je potrebno šele usposobiti, da bo lahko opravljal drugo ustrezno delo, zanj čimprej usposobi, bistvena sestavina pogodbe. S tem v zvezi Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78-57/89), ki se na podlagi zakona uporablja v R Sloveniji, v 1. odst. 125. čl. določa, da je pogodba razdrta po samem zakonu, če je izpolnitev obveznosti v določenem roku bistvena sestavina pogodbe, dolžnik pa je v tem roku ne izpolni. Do razdrtja pogodbe je torej prišlo že po samem zakonu.

Po 3. odst. 70. čl. Statuta se prekvalifikacija oz. dokvalifikacija v utemeljenih primerih lahko opravi tudi z izobraževanjem na ustreznih šolah. Iz poročila o psihološkem pregledu Univerzitetnega zavoda za rehabilitacijo invalidov, Ljubljana, z dne 9.1.1991 (v spisu tožnika) je razvidno, da je imel toženec vse psihofizične zmožnosti za izobraževanje na V. stopnji za smer strojnega tehnika. Ne iz spisa tožnika, ne iz spisa sodišča prve stopnje ne izhajajo podatki, ki bi nakazovali na to, da so obstojali objektivni, torej opravičljivi razlogi za opisano toženčevo ravnanje, oz. neizpolnitev obveznosti iz pogodbe. Samo razlog, ki bi bil objektivno opravičljiv, pa bi bil pravno relevanten, saj določbe 1. in 3. odst. 80. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. SRS, št. 27/83-27/89 in Ur.l. RS, št. 14/90-19/91), veljavnega v času sklenitve pogodbe, določajo, da zavarovanci s preostalo delovno zmožnostjo ne uživajo denarnih nadomestil iz 1. do 3. tč. 42. čl. zakona (nadomestilo osebnega dohodka za čas čakanja na prekvalifikacijo oz.

dokvalifikacijo; nadomestilo osebnega dohodka za čas čakanja na razporeditev drugo ustrezno delo ali na ustrezno zaposlitev; nadomestilo osebnega dohodka za čas prekvalifikacije oz.

dokvalifikacije), če brez opravičenega razloga ne začnejo s prekvalifikacijo oz. dokvalifikacijo v določenem roku, ali ne izpolnjujejo obveznosti, določenih v zvezi s prekvalifikacijo oz.

dokvalifikacijo. Na strani zavarovanca je torej, da izkaže opravičljiv razlog, toženec pa ga niti v pritožbi ne navaja in seveda tudi ne dokazuje. Pač pa samo pavšalno navaja, da ni jasno razvidno, kje so razlogi, da ni opravil izpitov.

Po določbi 44. čl. Statuta SPIZ ima delovni invalid, ki je pridobil pravico do prekvalifikacije oz. dokvalifikacije, pravico do nadomestila osebnega dohodka za čas čakanja na prekvalifikacijo oz.

dokvalifikacijo in za čas prekvalifikacije oz. dokvalifikacije. Po že cit. določbi 2. tč. razdelka I že navedene pogodbe pa se je tožnik zavezal, da bo tožencu v času dokvalifikacije plačeval med drugim tudi stroške šolanja na Srednji strojni tehnični šoli.

Vse navedene statutarne določbe in določbe v času sklenitve pogodbe veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju so bistveno enako povzete tudi v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 12/92- 54/98), ki velja od 1.4.1992 dalje, v členih 93, 94, 97, 101, 102/2, 105, 107, 108 in 192. Ne drži tudi pritožbeno stališče, da v spisu ni ustreznih listin, ki bi dokazovale višino zahtevka. Tožnik je že tožbi priložil dopis referenta za nakazovanje kratkoročnih invalidskih dajatev njegovi pravni službi z dne 15.12.1992, v katerem je naveden znesek šolnine SIT 23.460,00 in znesek stroškov šolanja SIT 4.250,00 in znesek nadomestila plače, izplačan za čas od 1.2.1992 do 31.3.1992 SIT 38.642,60. Zneski izplačanih nadomestil za čas od 1.4.1992 do 30.9. 1992 pa so razvidni iz seznama nakazil pod prilogami v spisu sodišča prve stopnje od A/7 do A/15 - skupno SIT 194.289,30. Skupni znesek SIT 240.641,90, je torej ustrezno izkazan.

Tudi pritožbeno stališče, da bi moral tožnik zahtevati povrnitev zneska od C., ki naj bi bila zavezanka za povrnitev le-tega, nima podlage. Res so po določbi 51. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do 31.3.1992, delodajalci odmerili in izplačevali tudi nadomestilo plače za čas prekvalifikacije oz. dokvalifikacije. Vendar pa je ta sredstva zagotavljala glede na določbo 2. odst. 52. čl. zakona takratna SPIZ in jih delodajalcem povrnila na podlagi določbe 3. odst. istega člena. Po zakonu, veljavnem od 1.4.1992 dalje, pa tudi nadomestila plače za čas poklicne rehabilitacije odmerja in izplačuje tožnik (1. odst. 143. čl. v zvezi s 3. alineo 94. čl.). Ker je torej tožnik izplačal tako zneske nadomestil za čas od 1.2.1992 do 31.3.1992 (s tem, da jih je povrnil C.), kot tudi zneske nadomestila za čas od 1.4.1992 do 30.9.1992, toženec pa je zneske nedvomno prejel, kar izhaja tudi iz njegovega dopisa tožniku z dne 11.11.1992 (v tožnikovem spisu), ni torej nobenega razloga, da toženec ne bi bil pasivno legitimiran, pač pa da bi bil pasivno legitimirana RTV Slovenija, kar hoče smiselno uveljaviti pritožba.

Prav pa ima pritožba, ko smiselno uveljavlja, da je sodišče odločilo ob uporabi 285. čl. veljavnega ZPIZ, ki govori o povrnitvi škode, medtem ko je zahtevek po višini izračunan na podlagi izplačanih zneskov, torej tako, kot da tožnik uveljavlja povrnitev izplačanih zneskov iz naslova obogatitve toženca. Prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sicer res govori o nastali škodi, ki jo je toženec dolžan povrniti tožniku na podlagi 128. čl. ZOR v zvezi s 285. čl. veljavnega ZPIZ. Vendar pa to na pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča nima vpliva, saj iz celotnega postopka pred prvostopenjskim sodiščem kot tudi iz obrazložitve sodbe izhaja, da je le to odločilo le o povrnitvi že navedenega zneska z obrestmi, ki je sestavljen, kot že navedeno iz zneskov nadomestil, izplačanih za čas od 1.2.1992 do 31.3.1992, iz zneskov nadomestil, izplačanih za čas od 1.4.1992 do 30.9.1992 ter iz zneskov šolnine ter stroškov šolanja.

Ob obrazloženem dejanskem in pravnem stanju gre za verzijski zahtevek tožnika na podlagi 288. čl. veljavnega ZPIZ. Ta določa, da mora zavarovanec, ki mu je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imel pravice, le tega vrniti v skladu z določbami ZOR.

Enako določbo je imel ZPIZ, veljaven do 31.3.1992 v 136. členu. ZOR ima splošno pravilo o neupravičeni pridobitvi v 210. členu. Glede na določbo 288. čl. ZPIZ-a in določbo 210. čl. ZOR-a, ki v 4. odst. izrecno določa, da obveznost vrnitve nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je pozneje odpadla, kar je glede na vse že obrazloženo podano v konkretnem primeru, je irelevantno vprašanje, ki ga izpostavlja pritožba, torej ali je toženec ravnal nedopustno, torej protipravno, da bi bil sploh lahko odškodninsko odgovoren.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter s to obrazložitvijo potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede toženčevih stroškov za pritožbo je izreklo, da jih nosi sam glede na določbo 1. odst. 36. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94) in ker ni izkazano stanje iz 3. odst. iste zakonske določbe.