Jedro

Tožnica do varstvenega dodatka po ZSVarPre ni upravičena, ker ne izpolnjuje pogojev, ki jih določa ta zakon (člen 49). Tožnica namreč ni dokazala, da izpolnjuje prvega od kumulativno določenih pogojev, to je, da je starejša od 63 let oz., da je trajno nezaposljiva ali trajno nezmožna za delo, saj je bila na dan odločanja prvostopenjskega organa stara 55 let, glede izpolnjevanja pogoja trajne nezaposljivosti oz. trajne nezmožnosti za delo pa ni predložila nobenega dokaza.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. tč. izreka) spremeni tako, da glasi: „Odpravi se odločba tožene stranke št. ... z dne 8. 8. 2012. Zahteva za priznanje pravice do varstvenega dodatka tudi od 1. 6. 2012 dalje se zavrne.“ V preostalem se pritožba zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi št. ... z dne 10. 5. 2012 in št. ... z dne 8. 8. 2012, ter da se ji zagotovi še nadaljnje izplačevanje varstvenega dodatka (I. tč. izreka). Hkrati je v odločbi organa I. stopnje št. ... z dne 10. 5. 2012 datum 1. 1. 2012 nadomestilo z datumom 31. 5. 2012 ter odločilo, da ostane v ostalem ta odločba nespremenjena (II. tč. izreka).

Zoper I. tč. izreka sodbe je pritožbo vložila tožnica. Prejema zgolj nizko vdovsko pokojnino, ki znaša 247,74 EUR mesečno, s katero ne more poplačati niti položnic, tako da ji ne ostane denarja niti za osnovne potrebe. Brez varstvenega dodatka ne more preživeti. Opisuje težko življenjsko situacijo in finančne razmere v katerih se je znašla, ko je pri 26-ih letih postala vdova z dvema majhnima otrokoma. Kmetija ne daje katastrskega dohodka kot je prikazan. Nenehno jih pestijo suše in neurja. V letu 2008 jim je zelo poškodovalo hišo in gospodarsko poslopje. Poudarja tudi, da je bolna, težave ima s ščitnico, srcem, grlom, ožiljem in živci.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Je pa sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izrek sodbe nasprotuje samemu sebi, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 8. 8. 2012, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 10. 5. 2012. Z navedeno odločbo je Center za socialno delo A. na podlagi 66. in 68. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami; v nadaljevanju: ZSVarPre) po uradni dolžnosti ugotavljal, ali je tožnica, ki je bila ob začetku uporabe citiranega zakona upravičena do varstvenega dodatka po odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje št. ... z dne 31. 8. 2009, do tega upravičena še naprej. Center za socialno delo je med drugim odločil, da do varstvenega dodatka ni upravičena.

Pravno podlago za razsojo zadeve predstavlja ZSVarPre, ki v 49. členu določa, da imajo zaradi zagotovitve socialne varnosti pravico do varstvenega dodatka osebe, ki so trajno nezaposljive ali trajno nezmožne za delo ali so starejše od 63 let (ženske) oz. od 65 let (moški) in so upravičene do denarne socialne pomoči oziroma bi do nje lahko bile upravičene ali katerih lastni dohodek oz. lastni dohodek družine, ugotovljen na način, kot velja za ugotavljanje upravičenosti do denarne socialne pomoči po tem zakonu, presega višino njihovega minimalnega dohodka oz. seštevka minimalnih dohodkov posameznih družinskih članov družine, ugotovljenega na način, kot velja za ugotavljanje upravičenosti do denarne socialne pomoči po tem zakonu, in zaradi tega niso upravičene do denarne socialne pomoči, ne presega pa višine njihovega minimalnega dohodka oziroma seštevka minimalnih dohodkov, določenega na način iz 50. člena tega zakona.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožnica do varstvenega dodatka po ZSVarPre ni upravičena, saj ne izpolnjuje pogojev, ki jih določa navedeni zakon. Tožnica namreč ni dokazala, že, da izpolnjuje prvega od kumulativno določenih pogojev, tj., da je starejša od 63 let oz., da je trajno nezaposljiva ali trajno nezmožna za delo. Iz podatkov v upravnem spisu izhaja, da je rojena 18. 4. 1957, kar pomeni, da starostnega pogoja ne more izpolnjevati (na dan odločanja prvostopenjskega organa je bila stara 55 let), glede izpolnjevanja pogoja trajne nezaposljivosti oz. trajne nezmožnosti za delo pa ni predložila nobene dokumentacije, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Tudi tožena stranka je v predsodnem postopku glede pogoja trajne nezaposljivosti oz. trajne nezmožnosti za delo ugotovila, da tožnica z odločbo pristojnega organa nima ugotovljene trajne nezmožnosti za delo ali trajne nezaposljivosti. Na podlagi navedenega je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da ni potrebno ugotavljati tožničinih dohodkov, saj tožnica ne izpolnjuje že prvega pogoja določenega v 49. členu ZSVarPr za dodelitev varstvenega dodatka.

Sodišče prve stopnje pa je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izrek sodbe nasprotuje samemu sebi. V I. tč. izreka je namreč sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo prvostopenjske odločbe z dne 10. 5. 2012 in drugostopenjske odločbe z dne 8. 8. 2012 in zahtevek za nadaljnje izplačevanje varstvenega dodatka. V II. tč. izreka pa je hkrati v prvostopenjski odločbi z dne 10. 5. 2012 spremenilo datum s katerim se razveljavi odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (s katero je bil tožnici priznan varstveni dodatek po starem zakonu), in sicer je datum 1. 1. 2012 nadomestilo z datumom 31. 5. 2012. V kolikor je sodišče prve stopnje v II. tč. izreka nadomestilo datum 1. 1. 2012 z datumom 31. 5. 2012, kar pomeni, da je tožnici dejansko priznalo pravico do varstvenega dodatka do 31. 5. 2012, ne bi smelo hkrati v I. tč. izreka zavrniti tožbenega zahtevka na odpravo odločb in nadaljnje izplačevanje varstvenega dodatka.

Tožnica je vložila pritožbo zgolj zoper I. tč. izreka, kar pomeni, da je II. tč. izreka postala pravnomočna. Pritožbeno sodišče je zato odpravilo nasprotje v izreku tako, da je poseglo v I. tč. izreka in jo spremenilo tako, da je odpravilo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 8. 8. 2012 ter zavrnilo tožničino zahtevo za priznanje pravice do varstvenega dodatka tudi od 1. 6. 2012 dalje.

Zgolj iz navedenega razloga je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alineo 358. člena ZPP delno ugodilo pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. tč. izreka) spremenilo tako kot izhaja iz izreka te sodne odločbe. V preostalem pa je pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo, saj tožnica ne izpolnjuje z zakonom določenih pogojev za priznanje pravice do varstvenega dodatka.