Jedro

Opustitev toženkinega zavarovanca je vzrok za zdrs enemu od fantov, refleksno dejanje tega pa je bilo, ko se je skušal padcu izogniti s prijemom tožnika za ramo in sta oba padla, tožnik pa se je pri tem poškodoval. To dejanje drugega udeleženca ni pretrgalo vzročne zveze med mastnim in spolzkim madežem ter nastalo tožnikovo škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške revizije 1.333,43 EUR v 15. dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo: - da je toženka dolžna plačati tožniku 15.000,00 EUR in zakonske zamudne obresti od 14.326,00 EUR od 3. 2. 2006 do plačila, od 481,74 EUR od 26. 10. 2005 do plačila, od 129,36 EUR od 15. 1. 2006 do plačila in od 62,59 EUR od 6. 1. 2005 do plačila ter mu v 15. dneh povrniti pravdne stroške 3.184,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od poteka prostovoljnega roka za plačilo pa do plačila (točka 1. izreka); - v presežku za še zahtevane zakonske zamudne obresti od pravdnih stroškov tudi za čas pred potekom prostovoljnega roka za plačilo pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka 2. izreka).

Toženka je vložila pritožbo zoper ugodilni del sodbe ter zoper stroškovno odločitev. Uveljavljala je vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je ugoditev pritožbi in spremembo sodbe v izpodbijanem delu tako, da se tožbeni zahtevek zavrne in naložijo v plačilo tožniku vsi toženkini stroški. Navajala je, da je sodišče prve stopnje zmotno izhajalo iz dejstva, da je bilo med pravdnima strankama nesporno, da je do padca prišlo tako, kot je to navedel tožnik, hkrati pa naj bi bilo nesporno, da so bila tla mokra in spolzka. Toženka je že v odgovoru na tožbo izrecno zanikala, da bi bil asfalt spolzek, saj tudi v primeru, če je moker, nudi dovolj osnove za oporo, prav tako pa je toženka v pripravljalni vlogi z dne 29. 9. 2008 kot neizkazane in neupoštevne izrecno prerekala tožnikove navedbe, da se je gasilska vaja izvajala v neprimernih okoliščinah, brez nadzora in na mokrem in mokrem asfaltu, in da naj bi bila površina mastna zaradi olja. Gre za nasprotje o odločilnih dejstvih, in sicer med tem, kaj se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami, uveljavlja kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Dalje navaja, da je ostalo neugotovljeno dejansko stanje, saj sodišče domnevno nespornih dejstev sploh ni ugotavljalo, ter da sodba posledično nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar se je ne da preizkusiti. Prav tako je zmotno uporabljeno materialno pravo. Po toženkinem mnenju ni podane odgovornosti njenega zavarovanca, saj je dejavnost v prostovoljnem gasilskem društvu nedvomno prostovoljna, tožnik pa je v dejavnost društva privolil in je glede na to, da je včlanjen v društvo že 10 let, vedel, v kaj se spušča in s čim se ukvarja ter je to sprejel. Toženka ni bila dolžna dajati nikakršnih posebnih navodil, pravila obnašanja pri teku v skupini, ki je povsem običajen tek, so jasna in vsem znana, udeleženci so bili disciplinirani in do padca ni prišlo zaradi prerivanja, ki bi bilo posledica nezadostnega nadzora. V takšnih okoliščinah bi bilo po mnenju toženke povsem nepotrebno, nelogično in neživljenjsko zahtevati stalno prisotnost mentorja ob teku v krogu. Zato ni bilo nobenega utemeljenega razloga, saj je šlo za dejavnost (umirjen ogrevalni tek), ki je bila vsem udeležencem znana in so pravila poznali, mentor pa, tudi če bi sodeloval pri ogrevanju tako, da bi tekel s skupino, v zatrjevanih okoliščinah ne bi mogel nikakor ukrepati. Po oceni toženke ji ni mogoče očitati nepravilne in nevarne organizacije treninga. Ker je šlo za povsem običajen tek, pa tudi zadostuje, da je obutev povsem običajna športna obutev, ki ima vedno gumijast podplat, ki ne drsi in je tudi namenjen teku oziroma športnemu udejstvovanju. Toženka dvomi, da so na cestišču bili mastni madeži, prav tako dvomi v zatrjevani potek škodnega dogodka, kot ga je opisal tožnik. Izpostavlja, da je v tožbi bilo zatrjevano, da je tožnik padel pri strnjenem teku v večji skupini, ko mu je spodrsnilo na mokrih tleh, pri tem pa ni omenjal, da bi ga naj porinila tretja oseba in da bi naj bili na kraju mastni madeži. V prijavi škodnega primera odgovornosti je jasno zapisano, da naj bi do padca prišlo zaradi teka po tleh, ki naj bi bila mokra zaradi prehodne vaje. Navaja še, da je predsednik društva tožnikov stric, priča pa tožnikov oče, vsi skupaj z ostalimi pričami pa so že desetletja člani gasilskega društva, kar gotovo vpliva na njihovo verodostojnost. Prvostopno sodišče bi se moralo opredeliti do razlik v zatrjevanem poteku škodnega dogodka in jih dokazno oceniti, ker pa tega ni storilo, je nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, podana pa so tudi razhajanja med listinami v spisu in razlogi sodbe, kateri niso dokazno ocenjeni. Nadalje pa zaključuje, da tudi, če bi dejansko na tleh bil masten madež, je bilo to na tistem mestu običajno in so bo vsi vedeli glede na velikost domnevnega madeža in glede na širino poti 4 m, pa bi se ga udeleženci lahko tudi izognili, če bi ravnali zgolj s povprečno skrbnostjo. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik s tožbo uspel v celoti in toženka meni, da ni pravilna stroškovna odločitev, konkretno to odločitev izpodbija glede zadnje svoje vloge in navaja, da je upravičena do povrnitve stroškov te vloge, saj je ta bila posledica razširitve tožbe, do katere se je toženka morala opredeliti.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožbeno sodišče je toženkino pritožbo že obravnavalo in je s sodbo Cp 824/2009 z dne 13. 1. 2010 spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu tako, da je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek in tožniku naložilo obveznost povrniti toženki vse nastale stroške postopka. Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom II Ips 317/2010 z dne 10. 10. 2013 ugodilo tožnikovi reviziji zoper sodbo pritožbenega sodišča v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje in razveljavilo sodbo pritožbenega sodišča in temu sodišču vrnilo zadevo v novo sojenje.

V novem sojenju je pritožbeno sodišče sprejelo zaključek, da pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP po presoji pritožbenega sodišča ni podana. V tretjem odstavku na strani 5 obrazložitve svoje sodbe je sodišče prve stopnje zapisalo, da ni sporno, da so bila tla zaradi oljnega madeža spolzka. V nadaljevanju pa je pojasnilo, da je to dejstvo (da so bila tla zaradi oljnega madeža spolzka) ugotovilo na podlagi tožnikove izpovedbe, izpovedbe mentorja priče P. in priče tožnikovega očeta ter priče I. J. Sodišče prve stopnje je to dejstvo torej ugotovilo na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov, torej je to dejstvo štelo za dokazano, kar tudi izhaja iz nadaljnjega teksta sodbe sodišča prve stopnje. Zato ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje tega dejstva ni ugotavljalo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo način nastanka škodnega dogodka, in sicer je ugotovilo, da je do škodnega dogodka prišlo, ko je skupina 9 mladincev prosto tekla po asfaltni površini okrog gasilskega doma, ko je na oljnem madežu enemu izmed fantov, vendar ne tožniku, spodrsnilo in se je ta tožnika oprijel za ramo ter skupaj z njim padel naprej, pri tem pa se je tožnik poškodoval. V zvezi z okoliščinami o nastanku tega škodnega dogodka pa je ugotovilo še naslednja dejstva, ki jih pritožba ne izpodbija: - da je šlo za ogrevalni tek okrog gasilskega doma, ta se je izvajal z namenom ogrevanja pred izvajanjem gasilskih vaj in ne zato, da bi fantje med seboj tekmovali, - da so bili fantje stari od 14 do 16 let in so tekli v strnjeni skupini vzporedno, - da so se gasilske vaje izvajale vsaj enkrat tedensko na enak način, torej da so se pred njimi vedno ogreli s tekom in da so se te vaje izvajale na enaki lokaciji, - da je bilo članstvo v gasilskem društvu prostovoljno, - da je bil mentor v času škodnega dogodka na drugi strani gasilskega doma, - da pred pričetkom teka s strani mentorja ni bilo nobenih navodil, in da mentor fantov pred tekom ni opozoril na medsebojno razdaljo, - da so fantje imeli obute navadne športne copate, - da je enemu od fantov zdrsnilo na mokrih in spolzkih tleh in se je tožnika oprijel za ramo, nato pa sta skupaj padla in tožnik se je poškodoval, - da je gasilsko društvo vedelo, da po cesti redno vozijo in tam parkirajo vozila, kot so tovornjaki in traktorji, da iz njih na cesto pogosto izteka olje.

Ob neizpodbijanem dejstvu, da je gasilstvo društvo vedelo, da po cesti, po kateri se je izvajal ogrevalni tek, redno vozijo in tam parkirajo tovornjaki in traktorji, ter da iz njih na cesto pogosto izteka olje, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženkin zavarovanec nepravilno organiziral trening oziroma ogrevalni tek in je pritožba v tem delu neutemeljena.

Toženkin zavarovanec ugotovljeno ni storil ničesar, da bi preprečil obstoj mastnih oljnih madežev in da bi preprečil možnost nastanka škodnega dogodka in posledične škode. Torej ni storil ničesar, da bi mastne in spolzke oljne madeže odstranil, pa je kljub temu na tako podlago poslal teči svoje člane. Ta opustitev toženkinega zavarovanca je vzrok za zdrs enemu od fantov, refleksno dejanje tega pa je bilo, ko se je skušal padcu izogniti s prijemom tožnika za ramo in sta oba padla, tožnik pa se je pri tem poškodoval. To dejanje drugega udeleženca teka ni pretrgalo vzročne zveze med mastnim in spolzkim madežem ter nastalo tožnikovo škodo in je zato podana krivdna odgovornost toženkinega zavarovanca za tožnikovo škodo.

Pritožbeno sodišče sprejema pritožbene navedbe, da je glede na prostovoljno članstvo v gasilskem društvu tudi dejavnost članov v tem društvu prostovoljna. Vendar to ni odločilno ob dejstvu, da je toženkin zavarovanec bil organizator teh dejavnosti, zato bi moral poskrbeti za varno izvajanje ogrevalnega teka, to pa bi zagotovil na podlagi brez mastnih in spolzkih oljnih madežev. Pritožba zato neutemeljeno meni, da je prostovoljnost tožnikovega sodelovanja pri kritičnem ogrevalnem teku razlog za razbremenitev krivdne odgovornosti njenega zavarovanca.

Pritožbeno sodišče tudi sprejema stališče pritožbe, da za skupinski ogrevalni tek, kakršen se je odvijal, ni bilo mentorju potrebno dati posebnih navodil ob dejstvu, da se je takšen tek izvajal redno in pogosto pred vsakimi vajami, ki so bile vsaj enkrat tedensko in ob dejstvu, da tožnik nikoli ni podal nikakršnih trditev o tem, da bi udeleženci teka bili morebiti nedisciplinirani ali da bi se prerivali. Zato je po presoji pritožbenega sodišča materialno pravno zmoten sklep sodišča prve stopnje, da je opustitev ustreznih navodil pred samim tekom v zvezi z medsebojno razdaljo udeležencev teka protipravno ravnanje toženkinega zavarovanca, ki je vzrok za nastanek škodnega dogodka in posledično škodo. Po presoji pritožbenega sodišča so bili udeleženci teka v starosti od 14 do 16 let ob upoštevanju ugotovljene pogostosti izvajanja takega teka na istem mestu dovolj usposobljeni in mentorju ni bilo potrebno dajanje posebnih navodil za izvajanje takšnega teka. Vendar takšen zmoten zaključek sodišča prve stopnje nima vpliva na pravilnost presoje.

Glede na ugotovljeno dejstvo, da so imeli udeleženci teka obute navadne športne copate in ob dejstvu, da je bil vzrok za tožnikov padec zdrs drugega udeleženca teka, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženkin zavarovanec opustil dolžnost zagotoviti udeležencem teka varne pogoje, ko jim ni priskrbel ustrezne obutve z nedrsljivim podplatom glede na dejstvo, da je podlaga bila spolzka zaradi mastnih madežev in je toženkin zavarovanec to vedel. Pritožba je v tem delu neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da glede na velikost mastnega oljnega madeža ter glede na širino poti, bi se udeleženci teka lahko madežu izognili, če bi ravnali zgolj s povprečno skrbnostjo. Na podlagi teh ugotovitev je presodilo, da ni podana toženkina objektivna odgovornost za tožnikovo škodo, česar pritožba seveda ne izpodbija. Toženka je vseskozi pred sodiščem prve stopnje izrecno nasprotovala trditvi, da je masten spolzek madež dejansko obstajal, in da njen zavarovanec ni odgovoren za tožnikovo škodo. Nikoli ni zatrjevala, da bi ta dejstva kazala na tožnikov soprispevek. Sedaj v pritožbi neutemeljeno skuša ta dejstva uveljaviti v tožnikovo breme.

Pritožba pa ni konkretizirala očitka, da je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da gre za nasprotje med tem, kar se navaja v sodbi prve stopnje o vsebini listin in med samimi listinami, saj tega nasprotja ni pojasnila. Pritožba je zato neutemeljena tudi v tem delu.

Tožnik je res spreminjal trditve o načinu nastanka škodnega dogodka, vendar je trditve o odločilnih dejstvih nastanka škodnega dogodka pravočasno navedel in je take spremenjene trditve o načinu nastanka škodnega dogodka tudi dokazal. Pritožba ni izpodbijala ugotovljenih dejstev v sodbi sodišča prve stopnje o obsegu, trajanju in intenzivnosti tožnikovih telesnih bolečin in neugodnosti v času zdravljenja, o trajanju in intenzivnosti prestanega strahu, o obsegu zmanjšanja tožnikovih življenjskih aktivnosti in posledični intenzivnosti njegovih duševnih bolečin in njihovega bodočega trajanja, niti ugotovitev o tožnikovih duševnih bolečinah zaradi skaženosti. Pritožba se je izrecno strinjala z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je tožnikova ugotovljena nematerialna škoda skupaj z ugotovljeno materialno škodo precej višja od razpoložljivega zneska zavarovalne vsote, ki ga je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku v izpodbijani 1. točki izreka svoje sodbe. S takšnimi navedbami pritožba dejansko ni izpodbijala prisojenega zneska odškodnine.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča dejanska tožnikova nematerialna škoda presega prisojeni znesek denarne odškodnine, vendar je ta znesek materialno pravno pravilno prisojen zaradi omejenega toženkinega zavarovalnega jamstva na zavarovalno vsoto 15.000,00 EUR.

Pritožba tudi odločitve o prisojenih zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov odškodnine za nematerialno in materialno škodo ni izpodbijala.

Pritožbeno sodišče pa sprejema kot pravilno presojo sodišča prve stopnje, da je tožniku v pravdi v celoti uspel. Dejstvo, da je v svojih vlogah z dne 20. 4. 2009 in 29. 4. 2009 navedel višji vrednost tožbenega zahtevka od zavarovalne vsote, ne vpliva na njegov pravdni uspeh in tudi ne pomeni razširitve tožbe oziroma zvišanja tožbenega zahtevka, saj je glede na celotno spisovno gradivo brez dvoma pomotno spregledal omejenost zavarovalne vsote. Svojo napako je nemudoma popravil že z vlogo z dne 6. 5. 2009 (torej v roku 15 dni). Zato sodišču prve stopnje ni bilo potrebno odločati o utemeljenosti zahtevka nad 15.000,00 EUR in tožniku tudi ni bilo treba umakniti zahtevka nad tem zneskom, ker njegovega zahtevka nad 15.000,00 EUR ni bilo.

Sodišče prve stopnje pa je obrazložilo, da je priznalo kot potrebne stroške postopka tožniku stroške za sestavo vloge z dne 20. 4. 2009 le v višini 250 točk (torej od vrednosti zahtevka 15.000,00 EUR), stroškov za sestavo vlog z dne 29. 4. 2009 in 6. 5. 2009 pa mu sploh ni priznalo kot potrebne stroške.

Toženka pa je šele s pritožbo zahtevala povrnitev celotnih stroškov za sestavo svoje zadnje pripravljalne vloge kot separatnih stroškov, to pa je prepozno, zato je pritožba v tem delu neutemeljena. Tožnikovo pripravljalno vlogo z dne 6. 5. 2009 je prejela že 11. 5. 2009, v tej vlogi je tožnik pojasnil svojo pisno pomoto glede višine zahtevka. To je pojasnil še na zadnjem naroku za glavno obravnavo 12. 5. 2009, pa toženka stroškov sestave svoje zadnje vloge ni izpostavila kot separatnih stroškov in jih kot takih tudi ni opredelila v svojem stroškovniku. O povrnitvi stroškov pa sodišče odloči samo na zahtevo stranke, stranka pa mora opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo, to pa mora storiti najkasneje do konca glavne obravnave (prvi, drugi in tretji odstavek 163. člena ZPP).

Glede na vse zgoraj obrazloženo sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena s pritožbeno uveljavljenimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče pa ni našlo drugih bistvenih kršitev, na katere mora sicer paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni podan.

Po presoji pritožbenega sodišča je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljeno pravno pomembno dejansko stanje, materialno pravno pa pravilna presoja sodišča prve stopnje o obstoju krivdne odškodninske odgovornosti toženkinega zavarovanca in o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini. Pritožba je zato neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora sama trpeti svoje stroške, ki so ji nastali z vloženo pritožbo (prvi odstavek 16.5 člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Tožnik pa je uspel z revizijo, zato mu mora toženka povrniti stroške , ki so mu nastali v zvezi z vloženo revizijo. Tožnik je priglasil stroške v višini 1.333,43 EUR. Pravna podlaga za nagrado pooblaščencu je glede na določbo prvega odstavka 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) odvetniška tarifa (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003).

Po pregledu stroškovnika je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so priglašeni stroški bili tudi potrebni, obsegajo pa nagrado za sestavo predloga za dopustitev revizije v višini 750 točk po tar. št. 21/3 OT, in prav toliko za sestavo revizije po isti tarifni številki te po 20 točk po tar. št. 39/4 OT za sestavo poročila o sklepu za dopustitev revizije, poročila o vloženi reviziji ter poročila o uspehu revizije. Skupaj znaša nagrada pooblaščenca torej 1560 točk, ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR pa znaša nagrada pooblaščenca vključno z 2 % materialnimi stroški po členu 13/3 OT in 20 % DDV po členu 2/2 OT 876,43 EUR. Potreben strošek pa sta bili tudi plačani sodni taksi 157,00 EUR in 300,00 EUR, to sta sodni taksi za predlog za dopustitev revizije in za samo revizijo, torej so vsi potrebni tožnikovi stroški revizije znašali 1.333,43 EUR in toliko stroškov mu mora povrniti toženka glede na določbi tretjega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Te stroške mu mora povrniti v 15. dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, ker je tožnik zahteval tudi zakonske zamudne obresti od stroškov.