Jedro

Glede kaznivega dejanja, ki je bil pravno opredeljen po 8.čl. Zakona o varstvu splošnega ljudskega premoženja in premoženja pod upravo države (1946), izpodbijana sodba z dne 9.11.1949 ni upoštevala določbe 1.odst.95.čl. KZ-47, da je potrebno upoštevati kazenski zakon, ki je veljal v času storitve. Dejanje naj bi bilo namreč storjeno ob razpadu Nemčije, torej maja 1945, ko je veljal Zakon o zaščiti narodnega imetja in njegovem upravljanju (Ur.list DFJ, št. 39/45).

Izrek

Zahtevi zagovornikov obs. Z.K. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o krivdi pod točko I/1 in 2 ter v odločbi o kazni pod točko 1 razveljavi in v tem obsegu pošlje Okrožnemu sodišču v Mariboru v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo obsodilo obs. Z.K. zaradi kaznivih dejanj po 14. točki 3. člena ZKLD in po 8. členu ZVLP na dve (2) leti in šest (6) mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom. V izrečeno kazen ji je vštelo pripor od 13.12.1948 dalje.

Zoper to sodbo so njeni zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker sodba zmotno trdi, da je obs. Z.K. kaznivi dejanji in krivdo zanje priznala, obrazložitev nasprotuje sama sebi, ker trdi, da je kaznivo dejanje pod I/1 storila naklepoma, nato pa iz malomarnosti, sodba ne pove, kakšna kazniva dejanja naj bi C.F., ki naj bi se skrivala pred oblastjo, storila, kako je bilo to ugotovljeno in kako je bila obsojena. Glede kaznivega dejanja po točko I/2 naj bi bil prekršen kazenski zakon, ker so obsojenka in ostale katehistkinje z dovoljenim pravnim poslom kupile pohištvo za ustrezno kupnino in kaznivo dejanje ni bilo storjeno. Izrek o enotni kazni je nezakonit, ker posamičnih kazni dve leti zapora s prisilnim delom in eno leto poboljševalnega dela brez odvzema prostosti ni dopustno združiti v dve leti in šest mesecev odzema prostosti. Sodba naj bi tudi prekršila osnovne človekove pravice obsojenke iz političnih razlogov, saj naj bi jo obsodilo zato, ker je nasprotovala takratni oblasti. Zahteva predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da še obsojenko oprosti.

Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti mnenja, da je utemeljena.

Zahteva zagovornikov za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Sklep v izpodbijani sodbi, da je obs. Z.K. kaznivi dejanji in krivdo priznala, ne temelji na vsebini njenega zagovora, kot je povzet v obrazložitvi. Zagovarjala naj bi se namreč, da takrat, ko je C.F. prišla v M. in ji je obsojenka priskrbela stanovanje in službo, ni vedela, da se F. skriva pred oblastjo in zakaj. Ker se je to kaznivo dejanje moglo storiti le naklepoma, je jasno, da obsojenka krivde za to kaznivo dejanje ni priznala. Prav tako ni priznala krivde za kaznivo dejanje po točki I/2, saj je zanikala, da bi se zavedala protipravnosti ravnanja: katehistkinje so pohištvo kupile od nekega gostilničarja v S.B. v prepričanju, da je nakup zakonit. Bistvo zagovora je, da je bila obsojenka v dejanski zmoti o tem, ali je bilo premoženje, ki so ga katehistkinje kupile, prešlo v državno last ali ne, dejanska zmota pa izključuje odgovornost za naklepna kazniva dejanja.

Obrazložitev krivde glede kaznivega dejanja pod tč. I/1 je protislovna: v delu o ugotovitvah sodišča sodba najprej trdi, da je obsojenka zavestno podpirala osebo, ki je "radi zločinov po členu 3 točka 3 ZKLD pobegnila iz Zagreba in se skrivala pred oblastjo", torej naklepoma, nato pa, da so obsojenka in ostale katehistkinje "lahko vedele, odnosno, da je možno, da so vedele", taka formulacija pa kaže, da je sodišče enkrat štelo, da je dejanje storila naklepoma, drugič pa iz malomarnosti. Ob tem je treba še poudariti, da je bilo mogoče storiti to kaznivo dejanje le naklepoma, kot je bilo določeno v 4. odstavku 11. člena Kazenskega zakonika (KZ-47) - splošni del (Uradni list FLRJ št. 106/47).

Sodba tudi sicer nima jasnih ugotovitev o odločilnih dejstvih, ali pa jih sploh nima. Tako ne v izreku ne v obrazložitvi ne pove, katera kazniva dejanja naj bi C.F. storila in iz katerih okoliščin sklepa, da ji je obsojenka pomagala z namenom iz 2. člena ZKLD, to je s ciljem ogrožanja tedanje družbene ureditve, varnosti države ali temeljnih pridobitev osvobodilne vojne. Glede kaznivega dejanja pod tč. I/2 sodba nima ugotovitev o okoliščinah, zaradi katerih naj bi bilo pohištvo prešlo v državno lastnino in ne, zakaj naj bi ga katehistkinje uporabljale neopravičeno, čeprav so ga kupile. Po določbah 2. člena Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno lastin o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb (Uradni list FLRJ št. 63/46) je bila prodajna pogodba o splošnem ljudskem premoženju neveljavna in so takšno premoženje organi lahko imetniku odvzeli, vendar ga je dobroverni imetnik, ki je do njega prišel na zakonit način, upravičeno uporabljal, dokler mu ni bilo odvzeto, saj je bilo v 7. členu tega zakona določeno, da so pravni posli o odsvojitvi takšnega premoženja, če niso bili sklenjeni z namenom, da se premoženje izmakne odvzemu v korist države, veljavni in se premoženje vrne lastniku.

Izpodbijana sodba tudi ni upoštevala besedila kazenskega zakona, ki je vejal v času storitve (l. odstavek 95. člena KZ-47). Dejanje naj bi bilo namreč storjeno ob razpadu Nemčije, kot se trdi v izreku sodbe, torej maja 1945, takrat pa je veljal Zakon o zaščiti narodnega imetja in njegovem upravljanju (Uradni list DFJ, št. 39/45), ki je v 8. členu kot kaznivo dejanje opredelil nevestno ali malomarno postopanje z narodnim imetjem, vendar samo, če je tako ravnala oseba, ki ji je bila poverjena ali hramba narodnega imetja ali so pri kakem narodnem imetju kot delavci ali nameščenci. Iz sodbe ni razvidno, ali je bila obs. Z.K. taka oseba.

Zaradi opisanih napak sodbe, ki predstavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka v smislu 11. točke l. odstavka 371. člena ZKP, je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti.

V ponovljenem postopku bo treba odpraviti pomanjkljivosti in napake v izreku in obrazložitvi sodbe, ki so ugotovljena v tej sodbi in ob pravilni uporabi zakona oceniti, ali sta dejanji, ki jih je obs. Z.K. obtožena, res kaznivi dejanji.