Jedro

1) Oredba za hišno preiskavo je zakonita, čeprav rok za izvršitev ni bil določen.

2/ Pojma 'izvrševanje odredbe' iz 2. odstavka 152. člena ZKP ni mogoče razlagati tako, da bi bila v vsakem primeru onemogočena pomoč osebe, pri izvrševanju sklepov iz 150. člena ZKP, ki ni zaposlena v organih za notranje zadeve, saj je narava nekaterih ukrepov taka, da se morajo organi za notranje zadeve poslužiti drugih oseb in tehničnih sredstev, s katerimi ne razpolagajo. Odločilno je, da organi za notranje zadeve zagotavljajo nadzor nad izvajanjem odredbe.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. D.T. za varstvo zakonitosti se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Zunajrazpravni senat Okrožnega sodišča v C je s sklepom z dne... zavrnil ugovor zagovornika obd. D.T. zoper obtožnico okrožnega državnega tožilca v skupini za posebne zadeve pri Državnem tožilstvu RS, s katero je bil obtožen kaznivih dejanj prikrivanja po 3. v zvezi s 1. odstavkom 221. člena, ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena in poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena v zvezi z 22. in 24. členom KZ.

Zoper ta sklep je njegov zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi "bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in vseh drugih zakonskih razlogov". Vsebinsko pa uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker izpodbijani sklep ni pojasnil stališča senata o trditvi v ugovoru, da je odredba preiskovalnega sodnika za hišno preiskavo nezakonita, saj v njej ni določen rok za izvršitev in ker ne navaja, katere predmete naj se pri hišni preiskavi išče. Graja tudi postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa, kar naj bi bila kršitev v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Odredba za hišno preiskavo naj bi bila zaradi omenjenih pomanjkljivosti nezakonita, prav tako njena izvršitev, saj je bila hišna preiskava opravljena šele 122 dni po izdaji odredbe, nezakoniti so tudi dokazi, pridobljeni na podlagi hišne preiskave in dokazi, ki izvirajo iz njih. Nezakoniti so tudi dokazi, pridobljeni z ukrepi po 150. členu ZKP, ker so bili ukrepi odrejeni zaradi suma drugih kaznivih dejanj od tistih, ki jih je obd. T. obtožen, izvedla jih je najbrž Slovenska obveščevalna varnostna agencija, čeprav jih smejo po določbah 2. odstavka 152. člena ZKP izvršiti izključno organi za notranje zadeve. Odredbe za ukrepe po 150. členu ZKP in rezultatov teh ukrepov ni v spisu, zato obdolžencu niso poznani, mora pa se mu omogočiti, da se z njimi seznani, saj bi mu lahko koristili pri obrambi. Za poskus izsiljevanja M.P. ni utemeljenega suma, da bi ga obdolženec storil. Predlaga, da se pred glavno obravnavo izloči na podlagi hišne preiskave in ukrepov po 150. členu ZKP pridobljene in iz njih izvedene dokaze ter se mu omogoči seznanitev z njimi.

Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo mnenja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker ne opredeli natančno, katere kršitve zakona uveljavlja, ocena ustavnosti izpodbijanega sklepa in postopka ter ocena dokazov pa nista zakonita razloga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Sodišče ni prekršilo 2. odstavka 154. člena ZKP, če je obdolžencu odreklo pregled dokazov, ki so bili pridobljeni z ukrepi iz 150. člena ZKP, ker državni tožilec ni odstopil od pregona zoper obdolženca.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Skladno z določbami 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP je dopustno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper obtožnico zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, kot tudi zaradi drugih kršitev sodnega postopka, ki je tekel do izdaje tega sklepa, če so vplivale na njegovo zakonitost. Vrhovno sodišče v obravnavanem primeru ni ugotovilo takih kršitev.

Zagovornik obd. D.T. je v ugovoru zoper obtožnico izpodbijal zakonitost odredbe o hišni preiskavi iz enakih razlogov kot v zahtevi za varstvo zakonitosti, namreč, da nima roka za izvršitev in da ni konkretizirala predmetov in listin, ki jih je treba poiskati in zaseči. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se senat res ni izrečno in neposredno opredelil do teh navedb v ugovoru, ugotovil pa je, da je bila hišna preiskava opravljena zakonito, kar vsebinsko pomeni, da je tudi odredbo za hišno preiskavo štel za pravilno in zakonito.

Sicer pa gre za kršitev v smislu 11. točke 1. odstavka 37. člena ZKP, če odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, izpodbijanemu sklepu pa se očita, da se ni opredelil do pravnega stališča v ugovoru zoper obtožnico, ne pa do dejanske okoliščine. Vrhovno sodišče zato sodi, da zatrjevana napaka sklepa ni kršitev v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti tudi nima prav, da je odredba za hišno preiskavo iz že omenjenih razlogov tako pomanjkljiva, da je nezakonita. Odredba je bila izdana na predlog državnega tožilca na podlagi 165. člena ZKP, torej pred uvedbo preiskave, zaradi suma kaznivih dejanj hudodelskega združevanja, tihotapstva in velike tatvine. Vsa ta dejanja so v dejanski povezavi s kaznivimi dejanji, zaradi katerih je zoper obd. D.T. vložena obtožnica, čeprav z drugačno pravno opredelitvijo, kar ugotavlja izpodbijani sklep.

Vsebina odredbe za hišno preiskavo sicer ni predpisana, mora pa biti v skladu z 215. členom ZKP obrazložena in po določbah 1. odstavka 132. člena istega zakona se izvrši takoj, razen če ni v njej drugače določeno. V formalnem pogledu je odredba za hišno preiskavo obrazložena, odreja da velja do izvršitve in je torej pravilna in zakonita, čeprav rok za izvršitev ni bil določen. Zagovornik sicer upravičeno opozarja na nevarnost, da bi lahko zaradi nedoločenosti izvršitvenega roka prišlo do zlorabe odredbe, vendar se to po oceni vrhovnega sodišča, v obravnavanem primeru ni zgodilo. Odredba je bila izdana, da se hišna preiskava kot nujno preiskovalno dejanje opravi v primernem času, ko organi za notranje zadeve na podlagi zbranih obvestil in podatkov ocenijo, da bo pri preiskavi prostorov mogoče najti predmete, pomembne za kazenski postopek zoper obd. D.T. zaradi določenih kaznivih dejanj. Opravljena je bila sicer po štirih mesecih od izdaje, vendar v fazi predkazenskega postopka, saj je bila opravljena dne..., preiskava pa je bila zahtevana šele dne.... V času med izdajo odredbe za hišno preiskavo in njeno izvršitvijo so organi za notranje zadeve izvrševali ukrepe iz 150. člena ZKP in druge ukrepe na podlagi 148. člena istega zakona, kot je to vidno iz spisa o njihovi obširni dejavnosti pri odkrivanju večjega števila dejanj in storilcev. Odredba glede na naravo kaznivih dejanj in fazo odkrivanja ni mogla bistveno natančneje opredeliti predmetov in listin, ki naj bi jih pri hišni preiskavi iskali in zasegli v zvezi s kaznivimi dejanji. Vrhovno sodišče zato meni, da odredba za hišno preiskavo in njena izvršitev nista vplivali na zakonitost izpodbijanega sklepa.

Glede zakonitosti ukrepov po 150. členu ZKP vrhovno sodišče pripominja, da tudi če bi nekatere ukrepe res izvršila agencija, kot se domneva v zahtevi za varstvo zakonitosti, to ne bi bilo v nasprotju z 2. odstavkom 152. člena ZKP. Pojma "izvrševanja odredbe" ni mogoče razlagati tako, da bi bila v vsakem primeru onemogočena pomoč osebe pri teh ukrepih, ki ni zaposlena v organih za notranje zadeve, saj je narava nekaterih ukrepov taka, da se morajo organi za notranje zadeve poslužiti drugih oseb in tehničnih sredstev, s katerimi ne razpolagajo. Odločilno je, da organi za notranje zadeve zagotavljajo nadzor nad izvajanjem odredbe. Zahteva za varstvo zakonitosti ne trdi nasprotno in celo niti ne zatrjuje, da je ukrepe dejansko izvršila agencija, ampak to le domneva.