Jedro

Ali je bilo s tem, da je delavec prodajalca prejel gotovino od kupca, izvršeno plačilo, je treba presoditi po določbah obligacijskega prava.

Izrek

Tožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Organ prve stopnje je naložil tožeči stranki, da mora po različnih tarifnih številkah Tarife prometnega davka Zakona o prometnem davku plačati skupno 1.163.391,50 din prometnega davka z zamudnimi obrestmi. Ugotovil je, da tožeča stranka ni obračunala in plačala davka od prometa proizvodov od prodaje proizvodov dvema kupcema, čeprav za davčno oprostitev ni bil izpolnjen pogoj brezgotovinskega plačila.

Pritožbo tožeče stranke je tožena stranka z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno.

Tožeča stranka je vložila tožbo po 26. členu Zakona o upravnih sporih. Ker pa je tožena stranka po vložitvi tožbe odločila o pritožbi tožeče stranke zoper odločbo prve stopnje, je razširila tožbo na odločbo druge stopnje glede na to, da je bila z njo pritožba tožeče stranke zavrnjena kot neutemeljena. V tožbi meni, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za fakultativno davčno oprostitev, tudi pogoj brezgotovinskega plačila. Zato (smiselno) predlaga sodišču, naj izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo predlaga tožena stranka zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Tožba ni utemeljena.

Okoliščina, da je organ prve stopnje v uvodu svoje odločbe navedel, da izdaja odločbo v postopku inšpiciranja zakonitosti in pravilnosti obračunavanja in plačevanja prometnega davka za leto 1994, dejansko pa je izvedel takšen postopek inšpiciranja za leti 1993 in 1994 in izdal odločbo, upoštevajoč ugotovljene nepravilnosti v obeh omenjenih letih, ni kršitev pravil postopka, ki bi lahko vplivala na rešitev zadeve. Ne gre namreč za nasprotje med izrekom odločbe in razlogi.

Edino sporno vprašanje je, ali je bil za davčno oprostitev iz 1. točke 1. odst. 6. člena Zakona o prometnem davku (Ur. list RS štev. 4/92...71/93; v nadaljevanju: ZPD) izpolnjen pogoj brezgotovinskega plačila iz 2. točke 1. odst. 7. člena ZPD. Glede na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za odločanje v upravnem postopku, tudi sodišče meni, da ni bil. ZPD daje odgovor na vprašanje, kdaj nastane obveznost obračuna in plačila prometnega davka (26. člen in sledeči ZPD), ne daje pa odgovora na vprašanje, kdaj je plačilo opravljeno. Samo odgovor na to vprašanje, ki ga je treba poiskati v določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ štev. 29/78 ... 57/89; v nadaljevanju: ZOR), pa bo dal odgovor tudi na vprašanje, ali je šlo v obravnavanih primerih za brezgotovinsko plačilo.

Iz dejanskih ugotovitev, ki so bile podlaga za odločitev tožene stranke, izhaja, da sta kupca gotovino, s katero sta plačevala kupljene proizvode, izročala delavcu tožeče stranke, ki je zanjo proizvode prodajal. Ta je imel že po zaposlitvi sami pooblastilo tožeče stranke za sklepanje in izpolnjevanje pogodb (pooblastilo po zaposlitvi - 98. člen ZOR). V izpolnjevanje pogodb spada tudi prejemanje plačil za prodane proizvode. Da omenjeni delavec tožeče stranke ne bi imel tako širokega pooblastila po zaposlitvi, tožeča stranka ni zatrjevala. Zato je bilo plačilo kupljenih proizvodov izvršeno s tem, ko je delavec tožeče stranke prejel gotovino, ki sta mu jo kupca izročila kot plačilo za kupljene proizvode.

Tožeča stranka zatrjuje, da naj bi njen delavec gotovino, namenjeno za plačilo kupljenih proizvodov, po naročilu kupcev v njunem imenu nakazal na žiro račun tožeče stranke. Zakon možnosti takšnega naročila in njegove izpolnitve ne izključuje. Ugotovljena dejstva pa ne dajejo podlage za zaključek, da je šlo v obravnavanih primerih za takšna naročila in njihovo izpolnjevanje. Delavec tožeče stranke je izdajal kupcema za prejete zneske potrdila. Če naj bi jih res nakazoval na žiro račun tožeče stranke v izvrševanju naročila kupcev, prejema gotovine ne bi potrjeval, saj bi šlo za izpolnjevanje obveznosti iz zaupnega razmerja med njim in kupcem kot nalogodajalcem. Še posebej pa ne bi potrjeval prejema gotovine z "blagajniškimi prejemki", opremljenimi z žigom tožeče stranke. Morda blagajniški prejemki res niso izpolnjevali vseh pogojev verodostojne listine za izkazovanje poslovnih sprememb v knjigovodstvu tožeče stranke. Ta okoliščina in okoliščina, da jih tožeča stranka tudi ni uporabila v ta namen, pa ne vplivata na ugotovitev, kdaj je izvršeno plačilo po obligacijskem pravu. Končno pa kupca v svoji knjigovodski dokumentaciji sploh nista imela splošnih položnic o nakazilu gotovine na žiro račun tožeče stranke. Očitno je bilo zanju, pa tudi za tožečo stranko, plačilo izvršeno z izročitvijo gotovine delavcu tožeče stranke. Plačilo tožeči stranki (ne: izročitev denarja delavcu tožeče stranke kot fizični osebi) bi namreč lahko vedno, četudi izročeni zneski ne bi bili nakazani na žiro račun tožeče stranke, izkazovala z blagajniškimi prejemki.

Vsi zgoraj navedeni razlogi potrjujejo pravilnost stališča tožene stranke, da so bila plačila izvršena že z izročitvijo gotovine delavcu tožeče stranke. Čim pa je tako, pogoj brezgotovinskega plačila iz 2. točke 1. odst. 7. člena ZPD za davčno oprostitev ni izpolnjen. Zato je tožena stranka z izpodbijano odločbo tožeči stranki pravilno naložila plačilo prometnega davka in zamudnih obresti od nepravočasno plačanega prometnega davka. Zato je sodišče tožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (2. odst. 42. člena Zakona o upravnih sporih - Ur. list SFRJ štev. 4/77).