Jedro

Pojem pravične odškodnine je v zakonu opredeljen kot pravni standard, ki ga sodišče uporabi upoštevaje dejanske okoliščine, ki opredeljujejo obseg škode in navedeno zakonsko normo.

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se prisojena odškodnina od zneska 1,163.965,00 SIT zviša na 1,583.965,00 SIT in da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. V presežku, glede zneska 1,746.035,00 SIT, se revizija zavrne.

3. V zvezi z odločitvijo o obrestnem zahtevku se revizija zavrže. 4. Vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in mu iz naslova odškodninske odgovornosti toženca za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel v zvezi s poškodbo pri delu z dne 5.2.1993 (poškodba levega mezinca in pete dlančnice s posledično amputacijo dela mezinca), dosodilo 3,330.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe, to je od 2.6.2004 dalje. Višji zahtevek (za 2,720.000,00 SIT) je zavrnilo, hkrati pa tožencu naložilo, da povrne tožniku 301.192,00 SIT stroškov postopka. Pri tem je upoštevalo, da znaša pravična odškodnina za utrpljeno nepremoženjsko škodo iz naslova utrpljenih telesnih bolečin 2,000.000 SIT, iz naslova utrpljenih duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti 1,200.000,00 SIT, za utrpljene duševne bolečine zaradi strahu 300.000,00 SIT in za utrpljene duševne bolečine zaradi skaženosti 200.000,00 SIT. Hkrati je upoštevalo tožnikovo 10 % sokrivdo za nastanek poškodbe pri delu oziroma posledično škodo. V zvezi s tako ugotovljenim zneskom odškodnine, ki bremeni toženca, pa ni upoštevalo sicer nespornega dejstva, da je toženec iz naslova utrpljene nepremoženjske škode tožniku že dne 27.2.2002 izplačal 550.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in tožniku dosojeno odškodnino znižalo na 1,163.965,00 SIT. Pri tem je višino pravične odškodnine iz naslova utrpljenih telesnih bolečin znižalo na 1,200.000,00 SIT, hkrati pa delež tožnikove sokrivde za nastanek škode ocenilo na 40 %, tako da je tožencu naložilo plačilo le 60 % deleža škode. Pri tem je upoštevalo tudi toženčevo delno plačilo, ki ga je valoriziralo za stopnjo inflacije (v višini temeljne obrestne mere) za čas do odmere odškodnine na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Ob takšnem znižanju dosojene odškodnine je glede na manjši delež uspeha tožnika v pravdi na novo odmerilo stroške postopka tako, da je naložilo tožniku, da tožencu povrne sorazmerni presežek njegovih stroškov.

Zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo, formalno iz vseh revizijskih razlogov v smislu določb 370. člena ZPP. Ne soglaša s spremembo deleža sokrivde za nastanek škode in sodišču očita, da je izpodbijana sodba v tem delu neobrazložena. Graja znižanje pravične odškodnine iz naslova utrpljenih telesnih bolečin in opozarja na seštevalno napako pri ugotavljanju skupnega zneska pravične odškodnine. Poleg tega naj bi sodišče neutemeljeno upoštevalo valorizirani znesek delno že plačane odškodnine in v nasprotju z določbami Obligacijskega zakonika (OZ - Ur.l. RS, št. 83/01) in Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPPMZO-A, Ur.l. RS, št. 109/01) dosodilo zamudne obresti le od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje, graja pa tudi odločitev o stroških postopka.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru predlaga njeno zavrnitev oziroma zavrženje.

Revizija je delno utemeljena, glede odločitve o obrestnem zahtevku pa ni dovoljena.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Glede na to je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so bile podlaga za presojo sodišča druge stopnje, in z vidika zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izpodbijane sodbe ne more preizkušati.

Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, tako da se da preizkusiti. Zato revizijski očitek, da je v posameznih delih neobrazložena, kar bi lahko smiselno pomenilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen.

Imetnik nevarne stvari je deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo (tretji odstavek 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89, ki se glede na določbo 1060. člena OZ uporablja v tem sporu, glede na to, da je sporno obligacijsko razmerje nastalo pred uveljavitvijo OZ). Na podlagi 192. člena ZOR ima oškodovanec, ki je tudi sam kriv, da je nastala škoda, ali da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Kadar ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja, prisodi sodišče odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera.

Na podlagi navedenih zakonskih določb je sodišče upoštevaje dejanske okoliščine tožnikove poškodbe pri delu pravilno ugotovilo, da je podana izključitev toženčeve odškodninske odgovornosti za tožnikovo poškodbo v 40 % deležu, ker je v tem deležu tožnik sam prispeval k nastanku poškodbe. Sodišče je pri tem upoštevalo, da je tožnik v času poškodbe ravnal lahkomiselno in v nasprotju z navodili ter ustaljenim načinom dela, zaradi česar mu je stroj zgrabil roko, tako da je kljub objektivni odgovornosti in nekaterim opustitvam na strani tožene stranke, pomembno prispeval k nastanku poškodbe. Zato revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava glede ocene deleža odgovornosti za nastalo poškodbo pri delu in posledično škodo, to je glede zmotne uporabe 192. člena ZOR, ni utemeljen.

Utemeljeno pa revizija očita sodišču zmotno uporabo materialnega prava glede odmere pravične odškodnine za pretrpljene telesne bolečine. Na podlagi določb 200. člena ZOR prisodi sodišče za pretrpljene telesne bolečine pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnje bolečin ter njihovo trajanje, to opravičujejo. Pri odmeri pravične odškodnine gleda sodišče na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Pojem pravične odškodnine je na tak način opredeljen kot pravni standard, ki ga sodišče uporabi upoštevaje dejanske okoliščine, ki opredeljujejo obseg škode in navedeno zakonsko normo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo dolgotrajna bolečinska obdobja in stopnjo bolečin, ki jih je trpel tožnik v zvezi s poškodbo leve dlani in leve dlančnice ter mezinca, da je bil podvržen trem operacijam s končno amputacijo poškodovanega mezinca s trajno občutljivim krnom in dolgotrajno terapijo med operacijami z bolečim razgibavanjem. Ob takih dejanskih ugotovitvah je sodišče zmotno uporabilo določbe o pravični odškodnini iz 200. člena ZOR, ko je s strani sodišča prve stopnje v skladu z zakonsko opredelitvijo pravilno odmerjeno odškodnino za prestane telesne bolečine v znesku 2,000.000,00 SIT znižalo na 1,200.000,00 SIT. Zato je bilo potrebno v tem delu reviziji ugoditi in glede odmere pravične odškodnine za utrpljene telesne bolečine vzpostaviti zakonito stanje.

Zaradi zvišanja odmere pravične odškodnine iz naslova telesnih bolečin na 2,000.000,00 SIT je moralo sodišče na novo ugotoviti skupno višino pravične odškodnine za škodo, ki jo je tožnik utrpel iz vseh naslovov nepremoženjske škode. Upoštevaje že pravnomočno odmero 1,200.000,00 SIT iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti, 300.000,00 SIT iz naslova utrpljenega strahu in 200.000,00 SIT iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, znaša skupni znesek pravične odškodnine za utrpljeno nepremoženjsko škodo 3,700.000,00 SIT. S tem je tudi odpravljena seštevalna napaka v sodbi sodišča druge stopnje, na katero revizija utemeljeno opozarja. Upoštevaje, da je toženec odškodninsko odgovoren za tožniku nastalo škodo le v 60 % deležu, mu je iz naslova odgovornosti za utrpljeno nepremoženjsko škodo dolžan izplačati le 60 % gornjega zneska, to je 2,220.000,00 SIT.

Ker je sodišče tožniku odmerilo odškodnino glede na razmere v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi glede ugotovitve še obstoječe toženčeve obveznosti utemeljeno upoštevalo delno plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo iz februarja 2002 v valorizirani višini 636.035,00 SIT. Na tak način je bila ustrezno upoštevana realna vrednost dne 27.2.2002 izplačanih 550.000,00 SIT in s tem ohranjeno načelo odmere odškodnine glede na vrednost denarnih enot v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje in zato v tem delu revizija ni utemeljena. Upoštevaje delno plačilo, kot ga je upoštevalo že sodišče druge stopnje, toženec iz naslova odškodninske odgovornosti za utrpljeno nepremoženjsko škodo tožniku dolguje še 1,583.965,00 SIT (2,200.000,00 SIT - 636.035,00 SIT), za nadaljnjih 1,746.035,00 SIT višji znesek pa je sodišče druge stopnje na toženčevo pritožbo utemeljeno zavrnilo.

V skladu s prvim in drugim odstavkom 367. člena ZPP lahko stranka vloži revizijo le zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000,00 SIT. Pri tem se v skladu z 39. členom ZPP kot vrednost spornega predmeta vzame le vrednost glavnega zahtevka, obresti, pravdni stroški in druge postranske terjatve pa se pri tem ne upoštevajo.

Na podlagi gornjih določb ZPP revizija zoper odločitev o obrestnem zahtevku ni dovoljena. Obresti niso bile uveljavljane kot glavna terjatev, poleg tega pa je v tem sporu že sodišče prve stopnje izrecno zavrnilo tožnikov obrestni zahtevek za čas pred 2.6.2004, pa tožnik takšne odločitve s pritožbo ni izpodbijal, tako da je postala pravnomočna že na podlagi sodbe sodišča prve stopnje. Iz obeh razlogov je zato sodišče revizijo glede odločitve o tožnikovem obrestnem zahtevku v skladu s 377. členom ZPP kot nedovoljeno zavrglo.

Glede na delno spremembo izpodbijane sodbe v skladu z določbami prvega odstavka 380. člena ZPP je sodišče na podlagi določb drugega odstavka 165. člena ZPP na novo odločilo o stroških vsega postopka. Upoštevaje, da je tožnik tudi na podlagi spremenjene sodbe uspel le z dobro tretjino zahtevka in upoštevaje, da so tožniku nastali višji stroški kot tožencu, je sodišče v skladu z določbami drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka. To velja tudi za stroške v zvezi z revizijskim postopkom.