Jedro

Ne iz izpodbijane odločbe ne iz spisne dokumentacije v zadevi ne izhaja, da bi bilo tožniku poslano obvestilo iz 18. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, da je zoper njega začet postopek za razrešitev po uradni dolžnosti, z navedbo razlogov za razrešitev, ter da bi mu bil omogočen odgovor. Na navedeno kršitev pravil postopka tako tožnik utemeljeno opozarja.

Dopis, ki ga je upravni organ poslal tožniku in ga v njem pozval k predložitvi ustreznih dokazil (ter ga tudi opozoril na posledice, če pozivu ne bo sledil), ne more predstavljati obvestila iz 18. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, saj take vsebine nima (da bi se o tem tožnik lahko izjavil kot o odločilnih dejstvih), niti ne vabi k odgovoru v zvezi z ugotovljenimi kršitvami (oziroma k izjavi o odločilnih dejstvih).

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za pravosodje in javno upravo št. 705-173/2012 z dne 4. 6. 2012 se odpravi ter se zadeva vrne Ministrstvu za pravosodje v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Ministrstvo za pravosodje in javno upravo (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo odločilo, da se tožnika, sodnega cenilca, imenovanega za strokovno področje gradbeništvo, podpodročje nizke gradnje, visoke gradnje z dnem dokončnosti odločbe razreši (v 1. točki izreka), da se tožnika, sodnega izvedenca, imenovanega za strokovno področje gradbeništvo, podpodročje nizke gradnje, visoke gradnje razreši z dnem dokončnosti odločbe (v 2. točki izreka), da mora tožnik v treh dneh od prejema odločbe pri upravnem organu oddati svoji štampiljki in izkaznici (v 3. točki izreka) in da se razrešitev izvedenca in cenilca vpiše v imenik sodnih izvedencev in sodnih cenilcev ter objavi v Uradnem listu RS in na spletnih straneh upravnega organa. Upravni organ v obrazložitvi odločbe navaja, da so na podlagi četrtega odstavka 84. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) sodni izvedenci in sodni cenilci dolžni po preteku petih letih od dneva imenovanja in po preteku vsakih nadaljnjih pet let ministru, pristojnemu za pravosodje, predložiti dokazila o strokovnem izpopolnjevanju in seznanitvi z novimi dognanji in metodami v stroki oziroma o sodelovanju na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih iz šestega odstavka 87. člena tega zakona. Po šestem odstavku 87. člena ZS so se sodni izvedenci in sodni cenilci dolžni strokovno izpopolnjevati in sproti seznanjati zlasti z novimi dognanji in metodami v stroki oziroma sodelovati na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih, ki jih organizira pristojni državni organ, pooblaščena organizacija ali strokovno združenje. V 2. točki prvega odstavka 89. člena ZS pa je določeno, da minister, pristojen za pravosodje, razreši sodnega izvedenca oziroma cenilca, če ne izpolnjuje več pogojev iz četrtega odstavka 84. člena tega zakona. Upravni organ dalje navaja, da je bil tožnik kot sodni izvedenec in sodni cenilec dolžan organu predložiti dokazil o strokovnem izpopolnjevanju do 20. 1. 2009. Ker te obveznosti ni izpolnil, ga je upravni organ z dopisom z dne 25. 8. 2009 pozval, naj v roku 30 dni od prejema poziva predloži dokazila v skladu s šestim odstavkom 87. člena ZS ter prvim odstavkom 36. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju Pravilnik). Ta Pravilnik je do njegove novele iz leta 2012 od izvedencev in cenilcev zahteval predložitev dveh potrdil, po novem pa pet potrdil, vendar upravni organ od tožnika ni prejel nobenega dokazila o ustreznem in strokovnem znanju ter praktičnih sposobnostih in izkušnjah. Tožnik kot sodni izvedenec in sodni cenilec tako svoje zakonske dolžnosti ni izpolnil. Upravni organ zato zaključuje, da je izpolnjen razlog za razrešitev po 2. točki prvega odstavka 89. člena ZS, ker ne izpolnjuje več pogojev iz četrtega odstavka 84. člena tega zakona. Odločitev o oddaji štampiljk in izkaznic sodnega cenilca in sodnega izvedenca ter o vpisu razrešitve v imenik sodnih izvedencev in sodnih cenilcev ter objavi pa temelji na tretjem in četrtem odstavku 24. člena Pravilnika.

Tožnik v tožbi navaja, da je bil z odločbama upravnega organa z dne 20. 1. 2004 imenovan za sodnega cenilca in sodnega izvedenca, oboje za področje gradbeništva, področje nizke gradnje, visoke gradnje. V zvezi z razlogovanjem upravnega organa v izpodbijani odločbi, da je bil tožniku poslan poziv z dne 25. 8. 2009, da dostavi najmanj pet potrdil o strokovnem izpopolnjevanju, tožnik navaja, da je po prejemu tega poziva stvari urejal osebno ter mislil, da je zadeva urejena. Navaja, da poseduje deset potrdil o strokovnem izpopolnjevanju, od katerih je dve organiziral upravni organ; tožnik pa je tudi imetnik mednarodnega certifikata ITC iz Stockholma z dne 8. 4. 2011. Navaja, da meni, da gre za administrativno napako, saj izpolnjuje vse predpisane pogoje za imenovanje sodnega izvedenca in sodnega cenilca. Zato je tudi vložil vlogo za ponovno imenovanje za sodnega izvedenca in sodnega cenilca ter priložil vseh deset potrdil o strokovnem izpopolnjevanju. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo upravnega organa odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi upravnega organa ter dejanskih in pravnih razlogih zanjo. V zvezi s tožnikovo navedbo, da je po prejemu poziva za predložitev dokazil stvari urejal osebno, toženka navaja, da mora biti predložitev ustrezne dokumentacije jasno razvidna iz uradnega spisa oziroma iz dokumentacijskega gradiva, ki bi ga tožnik predložil sodišču ob vložitvi tožbe, vendar ne spisi ne tožbene priloge ne potrjujejo, da bi tožnik dokazila predložil. V zvezi s tožbeno navedbo, da je tožnik vlogi za ponovno imenovanje za sodnega izvedenca in sodnega cenilca priložil deset potrdil o strokovnem izpopolnjevanju, pa toženka navaja, da je ta navedba točna, in da se dve od predloženih potrdil tudi nanašata na obdobje, za katero bi tožnik moral predložiti ustrezna dokazila o strokovnem izpopolnjevanju, vendar sta dokazili predloženi prepozno. Na posledice neupoštevanja poziva pa je bil tožnik v pozivu opozorjen. Razlog za izpodbijano odločbo tako ni administrativna napaka, temveč neupoštevanje dolžnosti, ki jih je tožnik imel kot sodni izvedenec in sodni cenilec. Toženka sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V naknadni pripravljalni vlogi tožnik dodaja k navedbam v tožbi še, da je upravni organ kršil postopek, ki ga ZS in Pravilnik določata za razrešitev izvedenca in cenilca, da je kršil tudi določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter da je bilo v postopku nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabljeno materialno pravo. Tožnik navaja, da je glede na dejstvo, da je bil za izvedenca in cenilca imenovan z odločbama z dne 20. 1. 2004, relevantna materialna pravna podlaga za odločitev v zadevi materialni pravni predpis, ki je veljal 20. 1. 2009; za presojo pravilnosti izvedenega postopka pa so relevantni procesni predpisi, ki so veljali v času izdaje izpodbijane odločbe. V skladu z določbo četrtega odstavka 84. člena ZS, ki je veljal na dan 20. 1. 2009, ko je preteklo prvih pet let od imenovanja tožnika za izvedenca in cenilca, je bil ta dolžan predložiti upravnemu organu dokazila o izpolnjevanju pogojev iz petega odstavka 87. člena ZS. V skladu z določbo 2. točke prvega odstavka 89. člena ZS, veljavnega na dan 20. 1. 2009, pa se razreši izvedenca, če ne izpolnjuje več pogojev iz četrtega odstavka 84. člena ZS, kar pomeni, da se izvedenec razreši, če ne izpolnjuje pogojev iz petega odstavka 87. člena tega zakona. Iz izpodbijane odločbe pa ne izhaja, da naj bi bil tožnik pozvan, naj predloži dokazila v skladu s petim odstavkom 87. člena ZS, kar pomeni, da tožnik navedene določbe ni mogel kršiti. Upravni organ se namreč v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na šesti odstavek 87. člena ZS, na podlagi katerega pa na dan 20. 1. 2009 ni bilo mogoče razrešiti izvedenca. Šele s spremembo ZS (Uradni list RS, št. 33/2011) je bil četrti odstavek 84. člena tega zakona spremenjen tako, da je bila podlaga za razrešitev izvedenca kršitev določbe šestega odstavka 87. člena ZS. Iz navedenega izhaja, da je upravni organ za materialno pravno podlago svoje odločitve vzel določbo četrtega odstavka 84. člena v povezavi s šestim odstavkom 87. člena ZS, ki je bila uveljavljena šele z dnem 18. 5. 2011, kar pa je nedopustno, saj je takrat za tožnika že teklo novo petletno obdobje in se bo ta določba lahko zanj uporabila šele 20. 1. 2014. Tudi v primeru, če pa bi bilo mogoče za materialno pravno podlago za razrešitev tožnika uporabiti določbo šestega odstavka 87. člena ZS, pa pogoji za razrešitev prav tako niso podani. Organ navaja, da bi bil tožnik v skladu s Pravilnikom, ki je veljal na dan 20. 1. 2009, v skladu z določbo 36. člena tega Pravilnika dolžan predložiti dokazila o najmanj dveh strokovnih izpopolnjevanjih. Tožnik pa se je do izdaje izpodbijane odločbe udeležil 11 strokovnih izobraževanj, od tega do dne 20. 1. 2009 treh strokovnih izobraževanj, pri čemer se je do dne prejema poziva za predložitev dokazil udeležil dveh strokovnih izpopolnjevanj, ki jih je organiziral upravni organ sam, zato mu je bilo na Združenju sodnih izvedencev in sodnih cenilcev za gradbeno stroko pojasnjeno, da potrdil ni potrebno posebej posredovati, ker upravni organ sam vodi evidence o udeležencih strokovnih izobraževanj (139. člen ZUP). Po mnenju tožnika pa je tudi nesprejemljivo in nedopustno, da ga je upravni organ po več kot treh letih od poteka petletnega obdobja razrešil kot sodnega izvedenca in sodnega cenilca, čeprav je tožnik opravljal najzapletenejša in strokovno najzahtevnejša izvedeništva s področja gradbeništva. Tožnik dalje navaja, da pa je izpodbijana odločitev nezakonita tudi iz razloga, ker ni bila sprejeta po pravilih, ki jih določa Pravilnik. V skladu z določbo 36. člena Pravilnika bi upravni organ moral zaradi zatrjevane kršitve tega člena Pravilnika tožniku odrediti suspenz in začeti postopek njegove razrešitve; tožniku pa suspenz nikoli ni bil odrejen, toženka pa tega niti ne zatrjuje, kar pomeni, da je to dejstvo nesporno. Tožnik navaja, da minister lahko začne razrešitev izvedenca ali cenilca na predlog predsednika sodišča ali po uradni dolžnosti. Tožniku bi moralo biti poslano obvestilo, da je zoper njega začet postopek razrešitve z navedbo razlogov, česar upravni organ ni storil. Tožniku bi morala biti dana možnost, da v najmanj 8 oziroma največ 30-ih dneh na predlog za začetek postopka razrešitve odgovori, česar upravni organ tožniku ni omogočil. Šele po tako izvedenem postopku, ko bi bila tožniku zagotovljena vsa procesna jamstva, bi upravni organ lahko odločil o tem, ali so podani pogoji za razrešitev tožnika. Dopisa, s katerim naj bi bil tožnik pozvan na predložitev dokazil o opravljenih strokovnih izobraževanjih, za katerega niti ne ve, če ga je dejansko prejel, saj je bil v tistem obdobju zelo bolan in se je zdravil v bolnišnicah, pa tudi ni mogoče šteti kot predloga za razrešitev. Tožnik dalje navaja, da je opravljanje dela izvedenca in cenilca zanj edini in osnovni poklic, zaradi česar je bil z izpodbijano odločitvijo pripeljan na rob preživetja, saj je v celoti onemogočen pri svojem delu. Tožnik je bil ob razrešitvi star skoraj 63 let, bolehen in popolnoma nesposoben za drugo pridobitno dejavnost, vendar pa z bogatim strokovnim znanjem na področju gradbeništva. Z izpodbijano odločbo je bila tožniku odvzeta oziroma kršena njegova pravica do dela in do socialne varnosti, kar pa je glede na kršitve upravnega organa – tako postopkovne kot materialno pravne nedopustno. Glede na vse že navedeno pa je odločitev upravnega organa tudi v nasprotju z načelom sorazmernosti, ki je ustavno načelo, ki se uporablja neposredno na podlagi Ustave in je pri odločanju v konkretnih zadevah namenjeno korekciji zakonske ureditve, katere formalistična uporaba bi lahko pripeljala do nerazumne in nesorazmerne odločitve, kot je to v primeru tožnika. Tožnik sodišču predlaga, naj tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi. Sodišču predlaga, naj opravi poizvedbe pri Okrožnem sodišču v Ljubljani (glede izvedeništev, ki jih je opravljal tožnik), naj vpogleda potrdila o udeležbi na strokovnih izobraževanjih 11 krat, naj vpogleda dokazila o zdravstvenem stanju tožnika. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Na pripravljalno vlogo tožnika, ki je bila toženki poslana v vednost, slednja ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je bil postopek, v katerem je bil tožnik razrešen kot sodni cenilec in sodni izvedenec, voden pravilno oziroma ob upoštevanju relevantnih procesnih in materialno pravnih določb. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da se ta sklicuje na ugotovitev, da tožnik kot sodni cenilec in sodni izvedenec do 20. 1. 2009, niti po pozivu upravnega organa z dne 25. 8. 2009, naj tako ravna v naknadnem roku 30 dni od prejema poziva, ni predložil dokazil v skladu s šestim odstavkom 87. člena ZS in prvim odstavkom 36. člena Pravilnika ter zaključuje, da je s tem izpolnjen razlog za razrešitev po 2. točki prvega odstavka 89. člena ZS, ki določa, da se razreši sodnega izvedenca in sodnega cenilca (92. člen SZ), če ne izpolnjuje več pogojev iz četrtega odstavka 84. člena SZ.

ZS (v besedilu, veljavnem v času izdaje izpodbijane odločbe) ureja razrešitev sodnih izvedencev in sodnih cenilcev le v 89. členu, tako da v prvem odstavku taksativno določa razloge za razrešitev in da le za dva razloga (po 4. in 7. točki) dodaja podrobnejšo ureditev; za v tej zadevi relevanten razlog po 2. točki torej ne. Glede razrešitve sodnega izvedenca in sodnega cenilca iz razloga po 2. točki prvega odstavka 89. člena ZS (da se razreši sodnega izvedenca in sodnega cenilca, če ne izpolnjuje več pogojev iz četrtega odstavka 84. člena SZ) pa sta pomembni še zakonska določba četrtega odstavka 84. člena ZS in zakonska določba šestega odstavka 87. člena tega zakona. Po četrtem odstavku 84. člena ZS so dolžni sodni izvedenci, sodni cenilci in sodni tolmači po preteku petih let od dneva imenovanja in po preteku vsakih nadaljnjih pet let predložiti ministru, pristojnemu za pravosodje, dokazila o strokovnem izpopolnjevanju in seznanitvi z novimi dognanji in metodami v stroki oziroma o sodelovanju na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih iz šestega odstavka 87. člena tega zakona. Po šestem odstavka 87. člena ZS pa so se sodni izvedenci/cenilci dolžni strokovno izpopolnjevati in sproti seznanjati zlasti z novimi dognanji in metodami v stroki oziroma sodelovati na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih, ki jih organizira pristojni državni organ, pooblaščena organizacija ali strokovno združenje, minister, pristojen za pravosodje, pa lahko določi, da morajo sodni izvedenci s posameznih strokovnih področij in podpodročij v določenem roku opraviti posebne preizkuse znanja; če se izvedenec ne prijavi k preizkusu ali preizkusa ne opravi, se razreši. Glede razloga po 2. točki prvega odstavka 89. člena ZS tako ZS vsebuje le materialno pravne določbe, pomembne za razrešitev sodnega izvedenca/cenilca. Način razrešitve sodnega izvedenca/cenilca pa (podrobneje) ureja oziroma vsebuje procesne določbe o tem Pravilnik v določbah od 17. do 24. člena. Po 17. členu Pravilnika (v besedilu, veljavnem ob izdaji izpodbijane odločbe) minister razreši izvedenca oziroma cenilca iz razlogov, določenih v 89. členu ZS in v primeru iz šestega odstavka 87. člena zakona; postopek za razrešitev izvedenca oziroma cenilca začne minister na predlog predsednika sodišča ali po uradni dolžnosti. Po 18. členu Pravilnika se predlog predsednika sodišča oziroma obvestilo, da je začet postopek za razrešitev po uradni dolžnosti, z navedbo razlogov, pošlje v odgovor izvedencu oziroma cenilcu, zoper katerega je začet postopek razrešitve. Za odgovor se določi rok, ki ne sme biti krajši od 8 in ne daljši od 30 dni in teče od dneva, ko izvedenec oziroma cenilec prejme obvestilo oziroma predlog za začetek postopka.

Ne iz izpodbijane odločbe ne iz spisne dokumentacije v zadevi ne izhaja, da bi bilo tožniku poslano obvestilo iz 18. člena Pravilnika, da je zoper njega začet postopek za razrešitev po uradni dolžnosti, z navedbo razlogov za razrešitev, ter da bi mu bil omogočen odgovor. Na navedeno kršitev pravil postopka tako tožnik utemeljeno opozarja. Ta kršitev pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP (kršitev načela zaslišanja stranke) ter je razlog za ugoditev tožbi po 3. točki prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v povezavi z 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena tega zakona (slednji določa, da je bistvena kršitev pravil postopka vselej podana v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP ali drug zakon, ki ureja postopek izdaje upravnega akta). Sodišče še dodaja, da dopis z dne 25. 8. 2009, ki ga je upravni organ poslal tožniku in ga v njem pozval k predložitvi ustreznih dokazil (ter ga tudi opozoril na posledice, če pozivu ne bo sledil), ne more predstavljati obvestila iz 18. člena Pravilnika, saj take vsebine nima (da bi se o tem tožnik lahko izjavil kot o odločilnih dejstvih), niti ne vabi k odgovoru v zvezi z ugotovljenimi kršitvami (oziroma k izjavi o odločilnih dejstvih).

Sicer pa tožnik utemeljeno opozarja tudi, da v letu 2009 oziroma ob izteku petega leta od njegovega imenovanja (20. 1. 2009) tedaj veljavne določbe ZS niso predstavljale podlage za razrešitev sodnega cenilca in sodnega izvedenca, ki (če) je kršil šesti odstavek 87. člena ZS, ki ga kot razlog za njegovo razrešitev navaja izpodbijana odločba. V letu 2009 (in vse do novele ZS-J, uveljavljene 18. 5. 2011) je namreč (na podlagi 2. točke prvega odstavka 89. člena ZS) bilo razlog za razrešitev sodnega izvedenca in sodnega cenilca neizpolnjevanje pogojev po določbi četrtega odstavka 84. člena ZS, po kateri so dolžni sodni izvedenci in sodni cenilci po preteku petih let od dneva imenovanja in ob preteku vsakih nadaljnjih pet let predložiti dokazila o izpolnjevanju pogojev iz petega odstavka 87. člena tega zakona. V izpodbijani odločbi pa se, kot že navedeno, kot razlog za razrešitev navaja, da tožnik ni predložil dokazil o strokovnem izpopolnjevanju, kot to terja šesti odstavek 87. člena ZS. Ker je pravilno stališče tožnika, da je za obravnavano zadevo relevantna materialna pravna podlaga tista, ki je vsebovana v predpisih, veljavnih ob izteku petega leta od njegovega imenovanja, torej 20. 1. 2009, se po presoji sodišča upravni organ tako ne bi mogel opirati na materialno pravne določbe ZS, ki tedaj (v letu 2009) niso bile v veljavi; na določbe ZS, veljavne šele od 18. 5. 2011 (to je od uveljavitve novele ZS-J), pa se je organ opiral, saj tako izhaja iz uvoda odločbe in citirane vsebine četrtega odstavka 84. člena v obrazložitvi (ki je bila pred novelo ZS-J drugačna). Tudi nepravilna uporaba materialnega prava pa je po 4. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1 razlog za odpravo izpodbijane odločbe.

Ker je sodišče spoznalo, da je upravni organ v postopku za izdajo izpodbijane odločbe kršil procesna pravila in nepravilno uporabil materialni zakon, je tožbi ugodilo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo pristojnemu organu v ponovni postopek. V tem bo ta moral uporabiti materialno pravne določbe (ZS in Pravilnika), ki določajo dolžnosti sodnih izvedencev in sodnih cenilcev ter posledice kršitev teh dolžnosti, ki so bile v veljavi ob izteku petega leta od tožnikovega imenovanja (20. 1. 2009), ter če bo menil, da jih je mogoče razlagati tako, da predstavljajo podlago za vodenje postopka za razrešitev tožnika kot sodnega izvedenca in sodnega cenilca (ob čemer bo tak pomen moral utemeljiti z razlagalnimi argumenti), upoštevati še stališče sodišča, da mora biti postopek voden ob upoštevanju načela zaslišanja stranke (9. člen ZUP), na način, predpisan v Pravilniku. Ker za odločitev to ni bilo potrebno, sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov. Podan je bil sicer tožbeni predlog, naj sodišče o stvari odloči samo, vendar zaradi narave stvari sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije.

O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožniku priznalo stroške na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, povečane za uveljavljani 20 %-ni DDV, glede na to, da je tožnikov pooblaščenec zavezanec za DDV.