Jedro

Vrhovno sodišče se pridružuje stališču sodišča druge stopnje, da je treba ostati pri gramatikalni razlagi povsem jasne določbe 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP. V povezavi z določbo šestega odstavka istega člena pa takšna ureditev pomeni spremembo pogojev za uveljavljanje zahtevka za povrnitev stroškov postopka, kot so urejeni v splošnih določbah drugega in tretjega odstavka 163. člena ZPP. Ne glede na način končanja pravdnega postopka po izpolnitvi pogojev za nadaljevanje postopka (drugi odstavek 301. člena ZFPPIPP), je predpisana dolžnost navedbe že nastalih stroškov sodnega uveljavljanja terjatve v zahtevku za priznanje terjatve pozitivna procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da bi sodišče v pravdnem postopku smelo odločati o zahtevku upnika za povrnitev teh pravdnih stroškov, ki so nastali do začetka stečajnega postopka. Takšna dodatna ovira za uveljavljanje stroškovnega zahtevka v pravdi je utemeljena na že pojasnjenem načelu koncentracije v stečajnem postopku, saj omogoča, da se že v fazi preizkusa terjatev ugotovi obseg vseh terjatev in z njimi povezanih stroškov, ki vplivajo na možnost poplačila upnikov.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna v petnajstih dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti 171,35 EUR stroškov postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom 24. 1. 2017 nadaljevalo prekinjeni postopek zaradi začetka stečajnega postopka nad toženo stranko (I. točka izreka). Ustavilo je postopek glede umaknjenega dela tožbenega zahtevka (II. točka izreka) ter zavrglo tožbo v preostalem delu, to je za glavnico v znesku 3.258,31 EUR. Obdržalo pa je v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani Vl 162213/2015 z dne 22. 12. 2015 v 3. točki izreka (to je glede odmerjenih izvršilnih stroškov) (IV. točka izreka) in toženi stranki naložilo plačilo nadaljnjih pravdnih stroškov v znesku 469,47 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sklep sodišča prve stopnje spremenilo v IV. in V. točki izreka tako, da je zavrnilo stroškovni zahtevek tožeče stranke. Tožeči stranki je naložilo povrnitev stroškov pritožbenega postopka v znesku 142,80 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije v zakonskem roku vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej je navedlo, da je od odločitve Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi mogoče pričakovati odgovor na pravno vprašanje, ali so stroški, ki so nastali tožeči stranki v pravdnem postopku do trenutka začetka stečajnega postopka nad toženo stranko in o njih sodišče še ni odločilo, stroški, za katere 3. točka drugega odstavka v zvezi s šestim odstavkom 60. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) določa, da jih je treba prijaviti skupaj z zahtevkom za priznanje glavnice terjatve, sicer velja, da jih upnik v postopku zaradi insolventnosti ne uveljavlja. Sklicevalo se je, da se Vrhovno sodišče o tem pravnem vprašanju še ni izreklo, sodna praksa višjih sodišč pa je neenotna. V zahtevi za varstvo zakonitosti je bil uveljavljan razlog iz druge točke prvega odstavka 387. člena ZPP (zmotna uporaba materialnega prava), ker naj bi sodišče druge stopnje nepravilno uporabilo 3. točko drugega odstavka in šesti odstavek 60. člena ZFPPIPP v zvezi s 151. členom ZPP ter 252. in prvi odstavek 296. člena v zvezi z 20. členom ZFPPIPP.

4. Tožena stranka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovnemu sodišču predlagala zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti in priglasila stroške postopka.

**Glede dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti**

5. Vrhovno sodišče je že obravnavalo primere, ko je bila zahteva vložena zoper stroškovno odločitev in jih je sprejelo v vsebinsko obravnavo.1 Iz zavzetih stališč izhaja, da sama narava stroškovnih odločb ne daje zadostne opore za sklepanje, da se ob njenem odločanju ne more pojaviti pravno vprašanje, katerega rešitev je v interesu pravne varnosti. Glede na v zahtevi za varstvo zakonitosti prikazano neenotno sodno prakso višjih sodišč Vrhovno sodišče ugotavlja, da se pravno vprašanje, ki ga izpostavlja zahteva, kot relevantno pojavi v vseh pravdnih postopkih, tekom katerih pride do začetka stečajnega postopka nad toženo stranko. Že to narekuje potrebo po poenotenju sodne prakse, ki naj zagotovi uresničevanje ustavne pravice enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Zato je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena.

**Relevantno dejansko stanje v sklepih sodišč prve in druge stopnje**

6. Tožeča stranka je v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine uveljavljala plačilo glavnice 5.013,45 EUR s pripadki. S sklepom o izvršbi so bili odmerjeni izvršilni stroški v višini 44,00 EUR.

7. Zaradi ugovora tožene stranke se je postopek nadaljeval v pravdi.

8. 23. 2. 2016 je tožeča stranka zahtevek skrčila na 3.258,31 EUR spp.

9. 24. 5. 2016 je bil začet stečajni postopek nad toženo stranko – posledično je bil prekinjen pravdni postopek.

10. Preostanek vtoževane terjatve je bil v stečajnem postopku prijavljen in v celoti priznan.

11. 22. 12. 2016 je bil objavljen sklep o preizkusu terjatev.

12. Tožeča stranka v stečajnem postopku nad toženo stranko ni prijavila pravdnih stroškov, ki so ji nastali v tej pravdi do začetka stečajnega postopka.

**Nosilni argumenti sodišč prve in druge stopnje**

13. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na stališča novejše sodne prakse, da stroški, ki jih je imela tožeča stranka v pravdnem postopku do trenutka začetka stečajnega postopka, niso takšna terjatev, za katero drugi odstavek 60. člena ZFPPIPP določa, da jo je treba prijaviti, ker bi sicer prenehala.2 Čeprav ima vsaka stranka predhodno stroške v postopku oziroma zaradi njega, pa glede teh še ni v pravnem razmerju z nasprotno stranko, vse dokler ni odločeno o pravdi in glede na zaključek pravde tudi o povračilu stroškov. Stranka se do zaključka glavne obravnave odloči, ali bi povračilo stroškov od nasprotne stranke sploh zahtevala in v kakšni višini. Šele s sodno odločbo je odločeno o upravičencu do povračila, o zavezancu in o tem, koliko ti stroški znašajo. Do takrat ne obstaja temelj zahtevka za plačilo stroškov postopka.

14. Sodišče druge stopnje je zavzelo nasprotno stališče. Sklicevalo se je na gramatikalno razlago 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP, po kateri je odločilni element za prijavo trenutek nastanka pravdnih stroškov za stranko, ne pa terjatve za njihovo plačilo. Zato mora upnik poleg glavnice terjatve prijaviti tudi stroške, ki so mu že nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku. Sklicevalo se je, da je namen prijave terjatve, da se na trenutek začetka stečajnega postopka ugotovi obseg terjatev, ki jih imajo upniki do stečajnega dolžnika in ki vplivajo na obseg stečajne mase, ki je podlaga za določitev deležev poplačila terjatev istega vrstnega reda.

**Glede pravilne uporabe materialnega prava**

15. 3. točka skupaj s splošnim besedilom drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP glasi: **Zahtevek za priznanje terjatve mora vsebovati:**

3. če upnik v postopku zaradi insolventnosti poleg glavnice terjatve uveljavlja stroške, ki so mu nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku pred začetkom postopka zaradi insolventnosti: zneske teh stroškov,

16. Besedilo šestega odstavka 60. člena ZFPPIPP pa se glasi: Če zahtevek za priznanje terjatve ne vsebuje zneska stroškov iz 3. točke drugega odstavka tega člena, se za prijavo terjatve ne uporabljajo pravila o nepopolnih vlogah, temveč velja, in nasproten dokaz ni dovoljen, da upnik v postopku zaradi insolventnosti ne uveljavlja teh stroškov.

17. Eno od temeljnih načel, ki je uveljavljeno v stečajnem postopku, je načelo koncentracije, ki je uzakonjeno v prvem odstavku 227. člena ZFPPIPP. Bistvo tega načela je, da se po začetku stečajnega postopka sodno varstvo zahtevkov za izpolnitev obveznosti stečajnega dolžnika, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, v razmerju do stečajnega dolžnika lahko uveljavlja le v stečajnem postopku. Do začetka stečajnega postopka je upnik sodno varstvo svojega materialnopravnega upravičenja lahko uveljavljal le po splošnih pravilih v pravdi. Načelo koncentracije zato posega tudi v položaje tistih upnikov, ki so pred začetkom stečajnega postopka že uveljavljali sodno varstvo v pravdi. Takšen poseg je upravičen zaradi uveljavitve drugega temeljnega načela, ki je uveljavljeno v (vseh) insolvenčnih postopkih, to je načela enakega obravnavanja upnikov, ki so v enakem položaju do insolventnega dolžnika (46. člen ZFPPIPP).

18. Ena od procesnih posledic začetka stečajnega postopka je tudi prekinitev pravde, v kateri nastopa kot pravdna stranka oseba, nad katero je bil začet stečajni postopek (4. točka prvega odstavka 205. člena ZPP). V primeru, ko je stečajni postopek začet nad toženo stranko, zoper katero je tožnik pred začetkom stečaja v pravdi uveljavljal izpolnitveni zahtevek, pripelje uveljavljeno načelo koncentracije do posledice, da obstajajo razlogi za prekinitev postopka do zaključka faze preizkušanja prijavljenih terjatev v stečaju, to je do objave sklepa o preizkusu terjatev (drugi odstavek 301. člena ZFPPIPP). Šele od tega trenutka dalje je jasno, ali je še podana pravna korist tožnika za nadaljnje vodenje pravde o terjatvi, ki jo je pred začetkom stečajnega postopka s tožbo uveljavljal tožnik. Odvisno od rezultata faze preizkušanja terjatev bo zato pravdno sodišče po nadaljevanju postopka pravdo končalo z vsebinskim obravnavanjem zahtevka ali z zavrženjem tožbe (osmi odstavek 301. člena ZFPPIPP).

19. Iz navedenega je razvidno, da ob začetku stečajnega postopka obstaja negotovost, na kakšen način se bo prekinjeni pravdni postopek zaključil. Ta negotovost traja do zaključka faze preizkušanja terjatev. Zato ni mogoče pritrditi argumentaciji sodišča druge stopnje v izpodbijanem sklepu (10. in 11. točka obrazložitve), da je za presojo, ali mora upnik že nastale pravdne stroške prijaviti v stečaju, odločilno dejstvo, ali je bila (glavna) terjatev (vsaj delno) prerekana. Ta okoliščina (prerekanje terjatve) je namreč negotovo procesno dejstvo, ki lahko nastopi šele po izteku roka za prijavo terjatev. Iz (ne)nastopa tega kasnejšega dejstva ni mogoče sklepati na upnikovo dolžnost prijave že nastalih pravdnih stroškov. Razlaga sporne določbe 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP mora zato podati enoznačen odgovor, ki ni odvisen od kasneje nastalih okoliščin.

20. Pravica strank(e) do povrnitve pravdnih stroškov je zahtevek, ki je akcesornega značaja, saj se takšno upravičenje lahko uveljavlja le v pravdi, ne pa kot samostojni zahtevek v ločeni pravdi.3 Pravila za uveljavljanje takšnega zahtevka so urejena v dvanajstem poglavju ZPP. Pri tem sta uveljavljeni temeljni pravili, da mora stranka stroške (določno) prijaviti najkasneje do konca glavne obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških (tretji odstavek 163, člena ZPP) in da sodišče o zahtevi za povrnitev stroškov odloči v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim (četrti odstavek 163. člena ZPP).

21. Prvi odstavek 151. člena ZPP določa, da so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je neuporabo drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP mogoče opreti že na okoliščino, da o stroških še ni bilo odločeno v pravdi. Takšna omejitev uporabe sporne določbe iz 60. člena ne izhaja. Ureja namreč dolžnost prijave stroškov, nastalih z uveljavljanjem terjatve v sodnem postopku pred začetkom stečajnega postopka. Vrhovno sodišče je glede narave stroškov postopka tudi že zavzelo stališče, da za opredelitev obveznosti stečajnega dolžnika kot stroškov stečajnega postopka ni pomembno, kdaj je bil pridobljen izvršilni naslov za poplačilo obveznosti, temveč, kdaj je obveznost nastala (pred začetkom stečajnega postopka ali po njem).4

22. Vrhovno sodišče se pridružuje stališču sodišča druge stopnje, da je treba ostati pri gramatikalni razlagi povsem jasne določbe 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP. V povezavi z določbo šestega odstavka istega člena pa takšna ureditev pomeni spremembo pogojev za uveljavljanje zahtevka za povrnitev stroškov postopka, kot so urejeni v splošnih določbah drugega in tretjega odstavka 163. člena ZPP. Ne glede na način končanja pravdnega postopka po izpolnitvi pogojev za nadaljevanje postopka (drugi odstavek 301. člena ZFPPIPP), je predpisana dolžnost navedbe že nastalih stroškov sodnega uveljavljanja terjatve v zahtevku za priznanje terjatve pozitivna procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da bi sodišče v pravdnem postopku smelo odločati o zahtevku upnika za povrnitev teh pravdnih stroškov, ki so nastali do začetka stečajnega postopka. Takšna dodatna ovira za uveljavljanje stroškovnega zahtevka v pravdi je utemeljena na že pojasnjenem načelu koncentracije v stečajnem postopku, saj omogoča, da se že v fazi preizkusa terjatev ugotovi obseg vseh terjatev in z njimi povezanih stroškov, ki vplivajo na možnost poplačila upnikov.

23. Ker predpisana procesna predpostavka v konkretnem primeru ni bila izpolnjena, je pravilna odločitev sodišča druge stopnje v izpodbijanem sklepu, ko je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov pravdnega postopka, ki so ji nastali do začetka stečajnega postopka.

24. Glede na to, da pravilnost odločitve sodišča druge stopnje temelji že na neizpolnjeni predpostavki iz 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP, se Vrhovnemu sodišču ni bilo treba opredeljevati do vprašanja narave tovrstnih stroškov oziroma do vprašanja, pod kakšnimi pogoji se tovrstni stroški poplačujejo iz stečajne mase.

**Odločitev o zahtevi za varstvo zakonitosti.**

25. Obrazloženi razlogi kažejo na neutemeljenost očitka v zahtevi za varstvo zakonitosti, da naj bi sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo v izpodbijani odločbi. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (drugi odstavek 391. člena v zvezi s 378. členom ZPP).

**Glede stroškov postopka**

26. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Zahtevi za varstvo zakonitosti ni bilo ugodeno, zato mora tožeča stranka povrniti toženi stranki njene stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti. Tožena stranka je tako v skladu z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 2/2015) upravičena do povrnitve stroškov sestave odgovora na izredno pravno sredstvo (tar. št. 21 OT) v višini 300 točk in materialnih stroškov v višini 6 točk (tretji odstavek 11. člena OT). Glede na vrednost točke (0,459 EUR) in ob upoštevanju 22 % DDV je tožena stranka upravičena do povrnitve 171,35 EUR stroškov. V primeru neplačila je upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti od izteka paricijskega roka dalje.

1 Sklep III Ips 34/2015 z dne 28. 11. 2017 in sklep II Ips 297/2015 z dne 28. 1. 2016. 2 Sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 123/2016 z dne 20. 4. 2016 in I Cpg 941/2016 z dne 14. 9. 2016. 3 N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list in GV Založba, 2006, stran 22. 4 Sklep III Ips 67/2017 z dne 22. 5. 2018.