Jedro

Četudi je bil tožnik otrok in je vozil kolo, ki je po stopnji ogrožanja drugih bistveno manj nevarno kot avtomobil, ni mogoče spregledati dejstva, da je bil odločilen vzrok za nesrečo v njegovi nepravilni vožnji. Sodišči prve in druge stopnje sta to pravilno upoštevali. Odločitev je v skladu z določbo 3. odst. 177. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki ureja delno ekskulpacijo imetnika nevarne stvari pri delni krivdi oškodovanca.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku še 691.678,00 SIT odškodnine ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 70.489,00 SIT, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.9.1996 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Ugotovilo je, da je prišlo dne 23.7.1991 do prometne nesreče, v kateri sta bila udeležena tožnik kot kolesar in zavarovanec tožene stranke B. V. z osebnim avtomobilom Lada Niva. V tej nesreči se je tožnik hudo poškodoval. Do nesreče je prišlo zaradi neprevidne in cestnim razmeram neprilagojene hitrosti obeh udeležencev. Tožnika je v desnem ovinku pri vožnji navzdol zaneslo na levo stran ceste, kjer je oplazil desni del avtomobila. V. je vozil s hitrostjo 45 km/h. Ugotovilo je, da sta za nesrečo odgovorna oba. Tožnikov delež odgovornosti je 40 odstotkov, delež tožene stranke, ki odgovarja za V., pa 60 odstotkov. Tožnik si je hudo poškodoval desno nogo.

Pretrpel je hude in dolgotrajne bolečine. Zaradi posledic poškodbe so za 50 odstotkov trajno zmanjšane njegove življenjske aktivnosti.

Prestal je hud primaren in sekundaren strah. Zaradi šepanja in brazgotin na nogi je skažen. Določilo je odškodnino za pretrpljene telesne bolečine v znesku 1.500.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 6.000.000,00 SIT, za strah 400.000,00 SIT in za skaženost 900.000,00 SIT. Upoštevalo je delno plačilo tožene stranke in tožnikovo sokrivdo. Prisojeni znesek predstavlja razliko med celotno odškodnino, zmanjšano za del sokrivde, in valoriziranim delnim plačilom.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Glede na okoliščine, v katerih je prišlo do nesreče, je ocenilo ugotovljeno razmerje odgovornosti kot pravilno. Potrdilo je tudi višino odškodnine za posamezne uveljavljane oblike nepremoženjske škode.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče napačno razlagalo izvedeniško mnenje izvedenca cestno prometne stroke. Izvedenec je ugotovil, da je V. vozil z neprilagojeno hitrostjo. V trenutku reagiranja je vozil nekoliko bolj levo, ne pa po sredini. Pesek na vozišču se je pojavil iznenada in pomeni okoliščino, ki ni v območju tožnikovega krivdnega ravnanja. Kritičen položaj je zakrivil zavarovanec tožene stranke. Tožnik ga je zagledal na razdaljo 38 metrov in ni mogel oceniti položaja avtomobila na cesti. Od desetletnega otroka ni mogoče pričakovati takšnih reakcij, kakršnih so zmožni odrasli in izkušeni ljudje. Pravno zmotno je mnenje, da do nesreče sploh ne bi prišlo, če bi tožnik nadaljeval z vožnjo po svoji desni strani ceste. Meni, da je tožnikov prispevek k nesreči ocenjen znatno previsoko.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Državno tožilstvo Republike Slovenije se o njej ni izjavilo (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ugotovljeno je, da je tožnik zapeljal povsem na levo stran ceste in tam oplazil desno stran avtomobila zavarovanca tožene stranke.

Tožnikovo hitrost je izvedenec ocenil na 20 - 25 km/h. Zavarovanec tožene stranke je vozil s hitrostjo približno 45 km/h, po mnenju izvedenca pa bi bila glede na ozko in ovinkasto cesto primerna hitrost 38 km/h. Če bi vozil s takšno hitrostjo, bi lahko ustavil avtomobil pred trčenjem. Tožnik bi lahko kolo ustavil ali pa se trčenju izognil, če bi vozil po desni strani ceste. Okoliščina, da avtomobil ni bil povsem na desni strani ceste, je po mnenju izvedenca pozitivno vplivala na izid nesreče, saj bi sicer prišlo do čelnega trčenja s hujšimi posledicami za tožnika. Dejanske ugotovitve obeh sodb temeljijo v celoti na izvedeniškem mnenju izvedenca dil.ing. J. S.. Revizijski očitek, da sodbi zmotno interpretirata to mnenje, ni utemeljen. Oba udeleženca nesreče sta ravnala napačno. Zavarovanec tožene stranke je prekršil 45.čl. tedaj veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP), ki je nalagal voznikom, da hitrost vožnje prilagodijo razmeram, tako da lahko ustavijo vozilo pred vsako oviro, ki jo je v danih razmerah mogoče pričakovati. Po ugotovitvi izvedenca bi bila hitrost, ki bi V. omogočala zaustavitev pred trčenjem s tožnikom, 38 km/h, vozil pa je s hitrostjo 45 km/h in s tem presegel primerno hitrost. Kolesarja bi previden voznik mogel in moral pričakovati, čeprav je res, da bi bilo mogoče srečanje med avtomobilom in kolesom tudi brez ustavljanja, če bi tožnik vozil po svoji strani ceste. Kršitev 41.čl. ZTVCP z vožnjo po sredini ceste pa ni v vzročni zvezi z nastankom škode, saj bi vožnja bliže desnemu robu ceste po mnenju izvedenca pripeljala do čelnega trčenja s hujšimi posledicami. Zavarovanec tožene stranke, ki je sicer objektivno odškodninsko odgovoren tožniku kot kolesarju, je delno tudi krivdno prispeval k nesreči, kar ima pomen za ugotavljanje deleža odgovornosti vsakega od udeležencev nesreče. Tožnik je prekršil 1. odst. 97.čl. ZTVCP, ki je nalagal kolesarjem vožnjo čim bliže desnemu robu ceste, in 98.čl. istega zakona, ki je kolesarjem nalagal, da vozijo tako, da ne zmanjšujejo stabilnosti in ne ovirajo drugih udeležencev v prometu. Tožnikove kršitve so v neposredni vzročni zvezi z nesrečo. Zapeljal je povsem na levo stran ceste in s tem povsem zmanjšal možnosti zavarovancu tožene stranke, da prepreči trčenje. Tožnikov prispevek k nesreči je velik. Njegov del odgovornosti bi bil pretežen, če ne bi bila podana objektivna odgovornost avtomobilista. Pri tem pesek na cesti tožnika ne razbremeni odgovornosti. Gre za okoliščino, ki jo mora kolesar upoštevati. Če je bil pesek razlog za to, da tožnik ni obvladal kolesa, gre vsekakor za okoliščino na njegovi strani. Nikakor pa tega ni mogoče naprtiti v breme toženi stranki. Pri takem stanju stvari je razmejitev odgovornosti v razmerju 40 odstotkov proti 60 materialnopravno pravilna. Četudi je bil tožnik otrok in je vozil kolo, ki je po stopnji ogrožanja drugih bistveno manj nevarno kot avtomobil, ni mogoče spregledati dejstva, da je bil odločilen vzrok za nesrečo v njegovi nepravilni vožnji. Sodišči prve in druge stopnje sta to pravilno upoštevali. Odločitev je v skladu z določbo 3. odst. 177.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki ureja delno ekskulpacijo imetnika nevarne stvari pri delni krivdi oškodovanca.

Tožeča stranka v reviziji ne izpodbija odločitve o višini odškodnine za pretrpljeno nepremoženjsko škodo. Revizijsko sodišče je glede na določbo 386.čl. ZPP presodilo, ali je bilo pri tem pravilno uporabljeno materialno pravo. Ugotovilo je, da prisojena odškodnina ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine po merilih 200. in 203. čl. ZOR. Določena je v okvirih, ki jih za primerljive primere pozna sodna praksa.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).