Jedro

V postopku prenehanja delovnega razmerja na podlagi sklepa, izdanega na podlagi 51. člena ZPPSL, delavcu ne preneha delovno razmerje z vročitvijo prvostopnjega sklepa, ampak z vročitvijo dokončnega sklepa.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del, razen 5. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (5. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da se razveljavita sklep tožene stranke opr.št. VP-18 z dne 5.5.2000 ter sklep komisije za pritožbe tožene stranke z dne 14.7.2000 (1. točka izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 8.5.2000, ampak dne 23.7.2000 (2. točka izreka) in naložilo toženi stranki, da tožnika povabi nazaj na delo ter ga razporedi na delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku vpiše v tožnikovo delovno knjižico čas od 8.5.2000 do 23.7.2000 kot delovno dobo in mu za ta čas prizna vse pravice iz dela, mu plača zapadle mesečne prejemke s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila, za čas od 24.7.2000 dalje do ponovnega nastopa dela pa morebitno razliko med plačo, ki bi jo prejemal, če mu delovno razmerje pri toženi stranki ne bi prenehalo in plačo, ki jo je prejemal pri drugem delodajalcu. Kar tožnik zahteva več, je zavrnilo (4. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožniku plačati tudi odškodnino v višini dvakratnika tožnikove povprečne plače, prejete v zadnjih 12 mesecih dela pri toženi stranki pred prenehanjem delovnega razmerja, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.8.2000 dalje do plačila (5. točka izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini šestkratnika tožnikove povprečne plače v zadnjih treh mesecih dela pri toženi stranki je zavrnilo (6. točka izreka) in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 74.970,00 SIT (7. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe (1., 2., 3., ugodilni del 4. točke - 1. odstavek, 5. in 7. točko izreka) se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da se je sodišče nepravilno oprlo na 17. člen ZTPDR, ki opredeljuje razporejanje zaradi nujnih potreb delovnega procesa. V konkretnem primeru je treba upoštevati 51. člen ZPPSL, ki natančno določa, da delovno razmerje preneha tistim delavcem, ki opravljajo tiste vrste del, ki so določena v programu kot presežna. V 3. odstavku 51. člena ZPPSL so določeni pogoji za določitev delavcev, ki jim preneha delovno razmerje. ZPPSL je specialni predpis glede na ZTPDR ter ZDR v delu, ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja. V kolikor bi zakonodajalec želel, da se pri prenehanju delovnega razmerja upoštevajo določbe ZTPDR in ZDR, v ZPPSL ne bi natančno in nedvoumno navedel posebnih pogojev za določitev teh delavcev. Tožnik je opravljal dela na delovnem mestu vodje sektorja za proizvodnjo, ki je bilo ukinjeno. Tožnik je bil edini delavec na tem delovnem mestu, zato toženi stranki ni bilo potrebno uporabiti kriterijev iz 3. odstavka 51. člena ZPPSL, ki se uporabljajo pri določitvi presežnih delavcev takrat, kadar se zmanjša število izvajalcev na določenem delovnem mestu. Tožnikovo delovno mesto je bilo ukinjeno, na njem ni ostal zaposlen noben delavec. Vsebino programa in kriterije za odpust delavcev je tožena stranka črpala v določbah 51. člena ZPPSL, ne pa v 17. členu ZTPDR, zato je tožniku delovno razmerje zakonito prenehalo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002 - ZPP) ter na pravilno uporabo materialnega prava.

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, čeprav je izrek nekoliko nejasen, oz. 2. in 3. točka izreka nista povsem usklajeni med seboj. To je očitno posledica dejstva, da se je tožnik v času po prenehanju delovnega razmerja zaposlil drugje, kar je prvostopenjsko sodišče sicer pravilno upoštevalo pri odločanju o pravicah iz delovnega razmerja (v 4. točki izreka). V 2. točki izreka je ugotovljeno, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 8.5.2000, temveč 23.7.2000 (takrat se je tožnik zaposlil drugje), v 3. točki izreka pa je sodišče toženi stranki naložilo, da tožnika povabi nazaj na delo in ga razporedi na ustrezno delovno mesto. Izrek bi se v takšnem primeru moral v 2. točki glasiti tako, da bi sodišče ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 8.5.2000, ampak še traja, razen za čas trajanja zaposlitve pri drugem delodajalcu od 23.7.2000 dalje.

Zaradi deloma zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ni bilo popolno in pravilno ugotovljeno glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa temelji na napačni pravni presoji in je zato vsaj preuranjena.

Pritožba utemeljeno opozarja, da se je prvostopenjsko sodišče nepravilno oprlo na določbo 17. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90) in da je potrebno upoštevati določbo 51. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l. RS št. 67/93, 8/96, 52/99 - ZPPSL). Zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da ukinitev delovnega mesta ni razlog za zakonito prenehanje delovnega razmerja delavcu zaradi finančne reorganizacije in da bi morala tožena stranka v primerjavi z drugimi delavci, ob upoštevanju kriterijev iz 51. člena ZPPSL, preveriti, ali je mogoče tožnika zaposliti na kakšnem drugem delovnem mestu. Tožnik naj bi izpolnjeval pogoje najmanj za razporeditev na delovno mesto tehnologa, tožena stranka pa naj bi ravnala napačno, ker je na to delovno mesto razporedila drugega delavca, ki je bil pri njej pripravnik in je vpisan na magistrskem študiju.

V 4. odstavka 51. člena ZPPSL je določeno, da lahko po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave preneha delovno razmerje največ takšnemu številu delavcev, kot je določeno v programu, in ki opravljajo delo na delovnih mestih, ki se zaradi finančne reoranizacije ukinjajo. To pomeni, da lahko delavcu delovno razmerje preneha, če kot edini izvajalec opravlja delo na ukinjenem delovnem mestu. Le takrat, kadar gre za večje število izvajalcev na določenem delovnem mestu in se zmanjša število delavcev, ki so na tem delovnem mestu potrebni, je treba izbrati presežne delavce ob uporabi kriterijev iz 51. člena ZPPSL.

V postopku po 51. členu ZPPSL torej delavcu - edinemu izvajalcu na določenem delovnem mestu, ki je ukinjeno, lahko preneha delovno razmerje brez uporabe kriterijev, za razliko od postopka reševanja presežnih delavcev po 35. členu in drugih ustreznih določbah Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l.RS št. 14/90, 5/91, 71/93), v katerem je potrebno z uporabo kriterijev ugotavljati presežne delavce izmed primerljivih delavcev tudi v primeru ukinitve delovnega mesta, na katerem dela le en izvajalec, zaradi določbe 1. odstavka 17. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur.l. RS št. 40/97 - SKPGd), po kateri se pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo uvrstijo vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom. Za postopek po 51. členu ZPPSL, ki je v razmerju do ZDR specialni predpis, pa določbe SKPGd ne veljajo.

V obravnavanem primeru po stališču pritožbenega sodišča tožena stranka ni ravnala nezakonito, ker je tožnika določila kot presežnega delavca. Neodvisno od kriterijev iz 5. odstavka 51. člena ZPPSL je bila upravičena odločiti tudi o razporeditvi drugega delavca na delovno mesto tehnologa, za katerega je sicer izpolnjeval pogoje tudi tožnik. Odločitev, kateri od delavcev je primernejši za razporeditev na prosto delovno mesto, je v sferi delodajalca.

Iz podatkov v spisu pa izhaja, da sta izpodbijana sklepa deloma nezakonita glede datuma prenehanja delovnega razmerja (tožniku je delovno razmerje prenehalo dne 8.5.2000, kot je razvidno iz podatka v delovni knjižici, to je z dnem vročitve sklepa z dne 5.5.2000). V postopku prenehanja delovnega razmerja na podlagi sklepa, izdanega na podlagi 51. člena ZPPSL, delavcu ne preneha delovno razmerje z vročitvijo prvostopnega sklepa, ampak z vročitvijo dokončnega sklepa, česar tožena stranka v obravnavanem primeru ni upoštevala. Iz določbe 6. odstavka 51. člena ZPPSL izhaja, da delavcu preneha delovno razmerje z dnem vročitve sklepa (pri čemer ni določeno, ali je to prvostopenjski ali dokončni sklep). Sklep o prenehanju delovnega razmerja, izdan na podlagi 51. člena ZPPSL, je po svoji naravi sklep o prenehanju delovnega razmerja delavcu, katerega delo je postalo nepotrebno. Zato je potrebno ob nejasni določbi 6. odstavka 51. člena ZPPSL pri presoji, kdaj delavcu preneha delovno razmerje, izhajati iz določbe 12. točke 1. odstavka 100. člena ZDR, po kateri delavcu, katerega delo postane zaradi nujnih operativnih razlogov v organizaciji oz. pri delodajalcu trajno nepotrebno, preneha delovno razmerje po izteku šestih mesecev od dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Navedeno določbo je treba uporabiti smiselno. To pa pomeni, da delavcu preneha delovno razmerje po 51. členu ZPPSL z vročitvijo dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, brez odpovednega roka, ker ta za take primere v ZPPSL ni predviden. Delovnopravni predpisi kot splošni princip določajo prenehanje delovnega razmerja z dokončnostjo sklepa o prenehanju delovnega razmerja, v nekaterih primerih pa delavcu preneha delovno razmerje šele po izteku odpovednih rokov, ki tečejo od dokončnosti sklepa (30 dni, 6 mesecev ...). Pred dnem dokončnosti sklepa lahko delavcu delovno razmerje preneha le izjemoma, kadar je to izrecno predpisano bodisi v ZDR ali v drugih predpisih (npr. v ZPPSL za primer prenehanja delovnega razmerja delavcem zaradi začetka stečajnega postopka - 106. člen ZPPSL). Podobno stališče je že zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi VS RS VIII Ips 38/99 (objavljeno v Zbirki odločb Vrhovnega sodišča RS, Delovno socialni oddelek, 1998-2000), ki se sicer nanaša na primer prenehanja delovnega razmerja po 51. členu ZPPSL, ki je veljal pred novelo iz leta 1996 (po tedaj veljavnem 2. odstavku 51. člena ZPPSL je delavcem prenehalo delovno razmerja zaradi uvedbe postopka prisilne poravnave po izteku odpovednega roka, ki ne sme biti daljši od 30 dni, zavzeto pa je bilo stališče, da odpovedni rok začne teči z dnem dokončnosti sklepa in ne z dnem vročitve prvostopenjskega sklepa).

Iz že navedenih razlogov je tudi v primeru prenehanja delovnega razmerja po 51. členu ZPPSL potrebno izhajati iz splošnih opredelitev ZDR glede izvrševanja oz. učinkovanja sklepov po njihovi dokončnosti, oz. iz določbe 106. člena ZDR, ki določa suspenzivni učinek vloženega ugovora delavca zoper sklep, s katerim delodajalec odloči o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih. Skladno s 1. odstavkom 106. člena ZDR ugovor delavca zadrži izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločitve, razen v izjemnih primerih, ki jih določa 2. odstavek 106. člena ZDR, med katere odločitve o prenehanju delovnega razmerja ne spadajo. Iz navedenega torej izhaja, da se sklep o prenehanju delovnega razmerja po 51. členu ZPPSL lahko izvrši šele po njegovi dokončnosti. Ker je tožena stranka v tožnikovem primeru sklep izvršila prej, je tožniku delovno razmerje prenehalo nezakonito, saj bi moralo trajati do vročitve dokončnega sklepa. Izpodbijana sklepa sta torej nezakonita v delu, v katerem je določeno, da delavcu preneha delovno razmerje z dnem vročitve ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Zato je vsaj delno, za čas do vročitve dokončnega sklepa, utemeljen tudi zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja od 8.5.2000 dalje oz. denarni zahtevek, ki ga uveljavlja tožnik v tem sporu.

Odločitev v 5. točki izreka sodbe, ki jo tožena stranka sicer le pavšalno izpodbija, razlogov pa v pritožbi ne navaja, je pravilna. V tem delu se pritožbeno sodišče v celoti strinja z razlogi, s katerimi je prvostopenjsko sodišče utemeljilo svojo odločitev. Tožnik je upravičen do odškodnine v višini dvakratnika povprečne plače, prejete v zadnjih mesecih po pogodbi o zaposlitvi z dne 28.10.1999, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, ker je ob ukinitvi delovnega mesta vodje sektorja za proizvodnjo prišlo do prekinitve pogodbe iz razlogov na strani delodajalca, za tak primer pa je bila v 3. odstavku 10. člena pogodbe o zaposlitvi dogovorjena odškodnina v navedenem znesku.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi v tem obsegu podani, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in delno razveljavilo izpodbijani del sodbe, razen odločitve v 5. točki izreka sodbe, ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razveljavljene so 1., 2., 3. točka, 1. odstavek 4. točke in 7. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje. V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (to je 5. točko izreka prvostopenjske sodbe) (353., 354. člen ZPP).

V ponovnem postopku naj prvostopenjsko sodišče dopolni dokazni postopek in obravnava vsa sporna vprašanja, na katera opozarja pritožbeno sodišče v tem sklepu ter nato ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.