Jedro

V primeru odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnega razloga ne pride v poštev določba 5. odst. 88. čl. ZDR o rokih, v katerih morajo biti odpovedi podane.

Načrt finančne reorganizacije s podatki o številu odvečnih delavcev in s seznamom delovnih mest, ki se ukinjajo, ni bil dokument, s katerim se je začel postopek uveljavljanja in varstva pravic delavcev v smislu 233. čl. ZDR. Šele, ko je prisilna poravnava pravnomočno potrjena (in s tem tudi načrt finančne reorganizacije s številom presežnih delavcev in delovnimi mesti, ki se ukinjajo), je podana podlaga za odpovedi in se je lahko začel postopek uveljavljanja in varstva pravic.

Zaščita invalida pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi izhaja iz 116. čl. ZDR, ki je posebno varstvo pred odpovedjo izrecno izključil le v primeru prenehanja delodajalca. Varstvo invalida pred odpovedjo v postopku prisilne poravnave ni izvzeto.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 28.11.2003 nezakonita. Posledično je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja. Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo in mu za obdobje od 29.12.2003 do vrnitve na delo obračuna zapadle bruto plače in druge bruto prejemke iz delovnega razmerja, odvede za tožnika pripadajoče davke in prispevke, njemu pa izplača neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neto zneska do plačila, mu vpiše v delovno knjižico delovno dobo za čas od 29.12.2003 do ponovne reintegracije in mu povrne stroške postopka v znesku 89.100,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno štelo odpoved za nezakonito, ker je ni podpisal prisilni upravitelj, saj družbo, čeprav je v postopku prisilne poravnave, vodi uprava; ta družbo upravlja in zastopa in torej prisilni upravitelj ne postane zakoniti zastopnik družbe. Meni tudi, da sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-02, Ur.l. RS št. 42/2002), ki je stopil v veljavo s 1.1.2003, saj se je postopek prisilne poravnave začel dne 15.11.2002. Z upoštevanjem 233. člena ZDR-02, o katerem sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča, bi se po mnenju pritožbe moral uporabiti stari Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-90, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93). Pri sprejemu programa finančne reorganizacije in programa presežnih delavcev se je tožena stranka ravnala po določbah 51. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l. RS št. 67/93 - 52/99), po katerem v programu razreševanja presežnih delavcev ni treba izdelati poimenskega seznama, invalidi in starejši delavci pa ne uživajo posebne zaščite. Meni tudi, da "pravil igre" ni mogoče spreminjati med postopkom in da je ravnala povsem zakonito, zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da se je postopek prisilne poravnave res začel že v letu 2002, vendar pa se je postopek ugotavljanja presežnih delavcev začel šele v letu 2003. Zato je bilo treba upoštevati določbe ZDR-02. Tožnik kot invalid uživa posebno zaščito, zato mu tožena stranka ne bi smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi, pa tudi sicer pri določitvi presežnih delavcev ni uporabila kriterijev iz prejšnjega zakona, ampak na povsem subjektivni oceni določila, kateri delavci bodo presežni. Meni, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve, saj je zavzelo jasno stališče do 233. člena ZDR-02, dejansko stanje je pravilno ugotovilo in pravilno uporabilo materialno pravo, zato predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno ugotovilo, pravilno uporabilo materialno pravo in bistvenih kršitev določb postopka ni zagrešilo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 28.11.2003 nezakonita. Predlog za uvedbo postopka prisilne poravnave je bil podan v letu 2002, sam postopek pa začet s sklepom Okrožnega sodišča v Krškem dne 15.11.2002. Prisilna poravnava je bila potrjena s sklepom istega sodišča z dne 12.3.2003; sklep je postal pravnomočen dne 8.4.2003. Okrožnemu sodišču v Krškem je bil dne 31.12.2002 posredovan načrt finančne reorganizacije s podatki, koliko delavcev in na katerih delovnih mestih bo presežnih. V načrtu je bilo izrecno navedeno, da se do 30.1.2003 pripravi program razreševanja presežnih delavcev. Poimenski seznam presežnih delavcev je bil izdelan 21.1.2003. Glede na ugotovljeno je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da bi morala tožena stranka pri odpovedi pogodb o zaposlitvi upoštevati določbe ZDR-02 v delu, ki se nanaša na kolektivne odpuste, pri čemer bi morala upoštevati tožnikov status invalida III. kategorije.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s pravilnimi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Tožena stranka je odpovedala pogodbe o zaposlitvi delavcem, ki so postali presežni zaradi finančne reorganizacije v postopku prisilne poravnave. Sodišče prve stopnje je postopek odpovedi pravilno opredelilo kot kolektivne odpuste, saj mora po 2. odstavku 106. člena ZDR-02 delodajalec izpolniti obveznosti iz 97. člena ZDR-02, ki se nanaša na odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov. V tem primeru uporaba 5. odstavka 88. člena ZDR-02 o rokih, v katerih morajo biti odpovedi podane, ne pride v poštev, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo.

Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča do 233. člena ZDR-02 ni utemeljen. Na 11. in 12. strani obrazložitve je namreč natančno pojasnilo razloge za uporabo določb ZDR-02. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču, da se za delavca postopek uveljavljanja in varstva pravic ne more začeti pred potrditvijo prisilne poravnave. To pa se je v konkretnem primeru zgodilo v letu 2003. Načrt finančne reorganizacije s podatki o številu odvečnih delavcev in s seznamom delovnih mest, ki se ukinjajo ni bil dokument, s katerim se je začel postopek uveljavljanja in varstva pravic v smislu 233. člena ZDR-02. Izdelan je bil po določbah ZPPSL, na njegovi podlagi pa je tožena stranka pristopila k izdelavi poimenskega seznama presežnih delavcev. Šele, ko je bila prisilna poravnava pravnomočno potrjena (in s tem tudi načrt finančne reorganizacije s številom presežnih delavcev in delovnimi mesti, ki se ukinjajo), je bila podana podlaga za odpovedi in se je torej lahko začel postopek uveljavljanja in varstva pravic. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ravnati v skladu z določbami ZDR-02. V identični zadevi z opr. št. VIII Ips 46/2004 v zvezi s sodbo VDSS z opr. št. Pdp 1763/2003 je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da program prenehanja delovnih razmerij, ki je izdelan na podlagi 51. člena ZPPSL (število odvečnih delavcev in delovna mesta, ki se ukinjajo) ni sprejet po postopku uveljavljanja in varstva pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, ampak po določbah ZPPSL. Postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca, ki je presežen zaradi finančne reorganizacije v postopku prisilne poravnave je začet na podlagi pravnomočnega sklepa o potrditvi prisilne poravnave. V konkretnem primeru je ta datum 8.4.2003. Neutemeljena je pritožbena navedba, da med trajanjem postopka "pravil igre" ni mogoče spreminjati. Ob vsakem prehodu z ene pravne ureditve na drugo se pojavijo dileme o usodi razmerij, ki nastanejo zaradi tega. Reševanju "mejnih" situacij so namenjene prehodne določbe zakonov; situacije, kot je sporna, je ZDR-02 rešil v 233. členu, ki ga je sodišče prve stopnje, kot je že bilo poudarjeno, pravilno uporabilo.

Po 106. členu ZDR-02 v primeru potrjene prisilne poravnave upravitelj prisilne poravnave s 30-dnevnim odpovednim rokom odpove pogodbe o zaposlitvi največ takšnemu številu delavcev, kot je določeno v programu o prenehanju delovnih razmerij zaradi finančne reorganizacije. Pred tem mora izpolniti obveznost iz 97. člena ZDR-02 (obveščanje in posvetovanje s sindikatom). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožniku pogodbe o zaposlitvi ni odpovedal upravitelj prisilne poravnave, ampak predsednik uprave, kar ni v skladu s citirano zakonsko določbo. Vendar pa ta pomanjkljivost sama po sebi nima za posledico nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožba namreč utemeljeno opozarja, da družbo tudi v postopku prisilne poravnave vodi in zastopa uprava. Po 3. odstavku 98. člena ZDR-02 v primeru kolektivnih odpustov pogodbe o zaposlitvi delavcem odpove delodajalec, tega pa je v postopku prisilne poravnave v konkretnem primeru zakonito zastopal predsednik uprave, ki je tožniku odpovedal pogodbo o zaposlitvi.

Nadalje pa je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik kot invalid III. kategorije zaščiten pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ta zaščita izhaja iz 116. člena ZDR-02, ki je posebno varstvo pred odpovedjo izrecno izključil le v primeru prenehanja delodajalca (4. odstavek 116. člena ZDR-02). Varstvo invalida pred odpovedjo zaradi postopka prisilne poravnave ni izvzeto, zato tožena stranka tožniku pogodbe o zaposlitvi ni mogla zakonito odpovedati. Iz citirane določbe izhaja, da delodajalec invalidu II. in III. kategorije zaradi ugotovljene invalidnosti ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Ta je utemeljena le v primeru, če delodajalec pravic, pridobljenih iz obveznega invalidskega zavarovanja ni zmožen zagotoviti. Presoja nezmožnosti zagotovitve pravic iz invalidskega zavarovanja pa je po 103. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS št. 106/99 s spremembami in dopolnitvami) v pristojnosti posebne komisije. Le na podlagi ugotovitve te komisije, katere sestava je določena z zakonom, delodajalec pogodbo o zaposlitvi delavcu - invalidu lahko odpove. Po izrecni določbi 446. člena ZPIZ pa je bila uporaba vseh določb o pravicah iz invalidskega zavarovanja, vključno z določbami od 102. do 106. člena ZPIZ, ki se nanašajo na zagotavljanje pravic presežnemu delavcu, začasno odložena in do sedaj še ni stopila v veljavo. Zato ni podlage, po kateri bi bilo mogoče delavcu - invalidu iz poslovnih razlogov odpovedati pogodbo o zaposlitvi.

Iz navedenega izhaja, da pritožbeni razlogi, ki jih navaja pritožnica niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.