Jedro

Sklenjeni in realizirani asignacijski pogodbi sta bili po mnenju pritožbenega sodišča med strankama dogovorjeni pred zapadlostjo toženčeve terjatve. V predračunu z dne 14.12.2000 zapisana možnost načina izpolnitve obveznosti tožeče stranke je bila po oceni pritožbenega sodišča toženčeva ponudba tožeči stranki, da lahko izpolni svojo obveznost tudi na drug način in hkrati njegova izjava o sprejemu drugačne izpolnitve ob njeni zapadlosti (primerjaj 1. odst. 308. člena ZOR). Obe asignacijski pogodbi sta zato konkludentni način izpolnitve upnikove pripravljenosti, da sprejme izpolnitev svoje terjatve na tak način, kot ga je ponudil že pred njeno zapadlostjo.

Izrek

r a z s o d i l o : Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Ugotovi se, da pravni dejanji tožeče stranke X - v stečaju, Novo mesto, storjeno v korist tožene stranke Y, Novo mesto, sedaj YY, Novo mesto, to je: - nalog tožeče stranke z dne 15.6.2001 njenemu dolžniku B, Črnomelj, da obveznosti do tožeče stranke izpolni z nakazilom zneska 12.357.635,82 SIT toženi stranki in plačilo, ki ga je tožena stranka na podlagi tega prejela in s tem prišla do poplačila svoje terjatve v navedeni višini in - nalog tožeče stranke z dne 20.7.2001 njenemu dolžniku R, Novo mesto, da obveznosti do tožeče stranke izpolni z nakazilom zneska 2.126.374,11 SIT toženi stranki in plačilo, ki ga je tožena stranka na podlagi tega prejela; nimata pravnega učinka nasproti stečajni masi tožeče stranke.

2. Tožena stranka je dolžna v stečajno maso tožeče stranke v roku 15 dni plačati znesek 14.484.009.93 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 20.8.2002 dalje do plačila," kot neutemeljen zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 606.180,00 SIT in pritožbene stroške v znesku 477.780,00 SIT, v 15-ih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da naloga tožeče stranke z dne 15.6. in 20.7.2001, prvi dolžniku B, Črnomelj, da dolg do tožeče stranke v znesku 12.357.635,82 SIT izpolni z nakazilom toženi stranki, drugi pa dolžniku R, Novo mesto, da dolg do tožeče stranke v znesku 2.126.374,11 SIT z nakazilom izpolni toženi stranki, nimata pravnega učinka nasproti stečajni masi tožeče stranke. Toženo stranko je obsodilo na vrnitev zneska 14.484.009,93 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.8.2002 v stečajno maso in na plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 887.973,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje.

Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. do 3. točki 1. odst. 339. člena ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

Toženec v pritožbi izpodbija ugotovitev prvostopnega sodišča, da je za slabo finančno stanje tožeče stranke vedel oziroma bi moral vedeti, ko je sklenil izpodbijani asignacijski pogodbi. Pritožba poudarja, da sporna posla nista bila neobičajen način poslovanja med pravdnima strankama, kar naj bi se izkazalo z izvedenim dokaznim postopkom, zlasti zaslišanjem prič C.Š. in S.J.. Bil je celo predviden, saj je bil kot način izpolnitve dolga tožeče stranke naveden v predračunu za terjatev, zaobseženo v obeh spornih asignacijah. Kar je toženec izvedel na občnem zboru tožeče stranke v juliju 2001 in s poizvedbami o boniteti poslovanja in plačilni sposobnosti tožeče stranke v juniju in juliju 2001, upoštevajoč napovedi o rešitvi zadev s prodajo apartmajev, bi po mnenju pritožbe moralo biti zadostno za presojo vprašanja, ali je vedel oziroma lahko vedel za slabo ekonomsko stanje tožeče stranke.

Na vročeno pritožbo nasprotna stranka ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločilno dejstvo o obstoju subjektivnega elementa izpodbojnosti obeh spornih asignacijskih pogodb ugotovilo na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov.

Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbi in z razlogi v tej odločbi zaključuje, da je toženec domnevo iz 1. točke 4. odst. 125. člena ZPPSL uspešno izpodbil, tožeča stranka pa njegove vednosti o njenem slabem finančno ekonomskem stanju ni dokazala (1. odst. 125. člena ZPPSL).

Zadnje leto pred dnem začetka stečajnega postopka je bil čas od 18.2.2001 do 18.2.2002. Zato ni pomembno, kaj je razbral in o tem izpovedal stečajni upravitelj glede podatkov iz bilance stanja na dan 31.12.2000 (razlogi v 2. odst. na 10. str. sodbe). Stranko, v katere korist naj bi bilo izpodbijano dejanje storjeno, je namreč mogoče bremeniti za vednost o finančnem stanju njenega obligacijskopravnega dolžnika v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka (1. odst. 125. člena ZPPSL). Pri tem pa mora iti za tako ekonomsko finančno stanje, ki v opazovanem pravnorelevantnem časovnem preseku objektivno kaže na dalj časa trajajočo plačilno nesposobnost. Le takšna, ne pa morebiti kratkoročna nelikvidnost, pogojena s specifiko razmer v določeni branži ali dejavnosti je upoštevna, kot odločilni element v obravnavanih primerih. Groziti mora prezadolženost, predstečajno stanje in ne morebiti le stanje, v katerem lahko in mora uprava (vodstvo zadruge) ukrepati v smislu 1. odst. 12. člena ZFPPod. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče ne sprejema opore o obstoju subjektivnega elementa iz 1. odst. 125. člena ZPPSL na izpovedi stečajnega upravitelja.

Drugostopno sodišče pa pritrjuje pritožbi, da je toženec uspel izpodbiti domnevo iz 1. točke 4. odst. 125. člena ZPPSL. Sklenjeni in realizirani asignacijski pogodbi sta bili po mnenju pritožbenega sodišča med strankama tudi dogovorjeni pred zapadlostjo toženčeve terjatve. V predračunu z dne 14.12.2000 (priloga B2) zapisana možnost načina izpolnitve obveznosti tožeče stranke je bila po oceni pritožbenega sodišča toženčeva ponudba tožeči stranki, da lahko izpolni svojo obveznost tudi na drug način in hkrati njegova izjava o sprejemu drugačne izpolnitve ob njeni zapadlosti (primerjaj 1. odst. 308. člena ZOR). Obe asignacijski pogodbi sta zato konkludentni način izpolnitve upnikove pripravljenosti, da sprejme izpolnitev svoje terjatve na tak način, kot ga je ponudil že pred njeno zapadlostjo. Tožencu tudi v okoliščinah, kakršne so mu bile znane ali morale biti znane v času sklenitve obeh asignacijskih pogodb, ni mogoče očitati naklepnega ali malomarnega stanja zavesti ob njunem sklepanju. Prestrogo je stališče prvostopnega sodišča, ki temelji na oceni tožencu znanih podatkov o ekonomsko finančnem stanju tožnice v 1. polovici leta 2001 (razlogi na 9. str. prvostopne odločbe). Toženec je iz pregleda podatkov o poslovanju v obdobju januar - maj 2001 (priloga B6) lahko razbral oceno zadružnega vodstva, da so, ne glede na 34.6 % zaostajanje za planom prihodkov v primerjavi z letom poprej, rezultati poslovanja zelo dobri glede na stanje v gradbeni dejavnosti. Na občnem zboru dne 14.6.2001 (priloga B7) je lahko slišal enako ugotovitev in kljub ugotovljenim težavam, ki vplivajo na likvidnost, sklepno misel o zadovoljivih rezultatih, ki so na ravni realizacije v enakem obdobju preteklega leta. Slišal je tudi za sklep o razporeditvi čistega in nerazporejenega dobička. Ker je S.Š. kot član upravnega odbora verjel zagotovilom vodstva in izpovedal, da bi toženec zelo težko vedel za prikrivano slabo ekonomsko stanje (ugotovitev prvostopnega sodišča v 2. odst. na 8. str. sodbe) je mogoče slediti tožencu, da je bil prepričan, da ne gre za kritično finančno stanje. Bil je namreč, kot dolgoletni kooperant in večji poslovni partner, navajen, da mu je zadruga plačevala na druge načine. To so potrdili tako Štr. kot Š. in J. in ni ostalo nedokazano samo zato, ker ni pokazal pogodb o dogovorjenih nadomestnih izpolnitvah. Tudi njegovo zanimanje za uradne podatke o boniteti poslovanja in plačilne sposobnosti (prilogi B4 in B5) pred sklenitvijo obeh asignacijskih pogodb, je pokazatelj toženčevega ravnanja v smeri prepričanja o ekonomsko finančnem stanju tožeče stranke. Ugotovitev uradnega plačilnega nadzora, da tožeča stranka v prvem polletju leta 2001 ni imela neporavnanih obveznosti dlje, kot štiri dni, sicer pa pozitivna ocena njene poslovne bonitete ni mogla ustvariti pri tožencu zavesti o kritičnem stanju. Upoštevati je treba splošno znane posebnosti v gradbeništvu, ko zamiki o plačilih običajno povzročajo krajša obdobja plačilnih nesposobnosti izvajalcev, zato se je toženec tudi lahko zanesel na zagotovila, da bo prodaja apartmajskega naselja rešila prehodne težave z likvidnostjo.

Dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo iz listin in neposredno izvedenih dokazov, bi tako moralo oceniti v prid toženčevemu dokazovanju, da asignacijski pogodbi v kritičnem času nista bili neobičajni dejanji. Če bi dosledno povzelo izpovedi zaslišanih, bi namreč tudi ugotovilo, da vse do 30.8.2001, ko je upravni odbor tožeče stranke obelodanil slabo ekonomsko finančno stanje, nihče zanj ni mogel vedeti (iz izpovedi J., toženca in Š.).

Sodišče druge stopnje je z razlogi v tej odločbi pritožbi ugodilo in po 3. točki 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

V skladu z določbo 2. odst. 165. člena je moralo pritožbeno sodišče odločiti o stroških vsega postopka.

Tožena stranka je pravdne stroške priglasila v stroškovniku ob zaključku glavne obravnave. Priglasitev stroškov je bila, razen za posvet s stranko, kar je zajeto že v sestavi za odgovor na tožbo, v celoti v skladu z določili Odvetniške tarife. Upoštevajoč zahtevani davek na dodano vrednost, znesek za sodno takso za odgovor na tožbo in stroške za kilometrino, je tako pritožbeno sodišče odmerilo pravdne stroške tožene stranke v znesku, razvidnem iz izreka te odločbe, upoštevajoč veljavno vrednost točke (15. člen Odvetniške tarife).

Tudi pritožbene stroške, ki jih je tožena stranka priglasila v skladu z določili Odvetniške tarife in upoštevajoč znesek za davek na dodano vrednost ter za plačilo sodne takse za pritožbo, je pritožbeno sodišče odmerilo kot izhaja iz izreka te odločbe.