Jedro

Sporazumna razveza tripartitne pogodbe je mogoča zgolj ob soglasju vseh treh pogodbenih strank.

Odpoved pogodbe ne more učinkovati, preden nasprotna stranka ne prejme izjave o odpovedi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške v postopku s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 9147/2011 z dne 27. 1. 2011 v prvem in tretjem odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožnici je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženca v višini 2.153,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) (1) pritožuje tožnica. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kot zmotno izpodbija razlogovanje sodišča prve stopnje, da je za razvezo pogodbe, v kateri so se stranke dogovorile za pisnost kot pogoj veljavnosti kasnejših dopolnitev in sprememb, potrebna pisna izjava. V nadaljevanju izpodbija dokazno oceno, na kateri temelji ugotovitev sodišča prve stopnje, da se pravdni stranki dne 13. 7. 2010 nista sporazumeli o prekinitvi sporne pogodbe ter kot nepravilno graja navedbo o nespornosti dejstva, da je toženka dala naročilo za sporno dobavo 13. 7. 2010. Navaja namreč, da je bilo takšno dejstvo med strankama sporno in da je tožnica zatrjevala, da je bilo naročilo oddano šele 3. 8. 2010. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno navedlo, da tožnica ni zatrjevala drugega datuma in podlage prenehanja sporne pogodbe. Zatrdila je namreč, da je bila pogodba iz krivdnega razloga odpovedana 30. 7. 2010. Ker se sodišče prve stopnje do takšnih trditev tožnice ni opredelilo, je storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo dejstva, da je toženec z enkratnim naročilom naročil blago v vrednosti 85.000,00 EUR, kasneje pa opravil le še manjše naročilo v višini 4.000,00 EUR. Kasneje pa do konca sezone 2010/2011 ni več naročil nobene opreme. Meni, da je to indic, ki kaže, da pogodba med pravdnima strankama ni več veljala. Priglaša stroške s pritožbo.

3. Toženec predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica v obravnavani zadevi zahteva od toženca plačilo za dobavo blaga po pogodbi o sodelovanju z dne 15. 3. 2007, v skladu s katero je tožencu brezplačno dobavljala blago in opremo na podlagi specificiranih naročil. Takšne brezplačne dobave so bile utemeljene s sponzorsko naravo pogodbe, izvajale pa so se na način, da je tožnica izstavila račun za opravljene dobave, toženec pa račun za sponzorska sredstva. Navedene terjatve sta pravdni stranki nato pobotavali. To se je zgodilo tudi za vtoževano terjatev, za katero je tožnica izdala račun po prejemu naročila 13. 7. 2010. Pri tem pa tožnica zatrjuje, da terjatev toženca iz naslova sponzorskih sredstev ne obstoji, ker je pogodba o sodelovanju dne 14. 7. 2010 oziroma najkasneje dne 30. 7. 2010 prenehala veljati. Do pobota zato po njenih trditvah ni moglo priti.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je bila pogodba o sodelovanju tripartitna, - da se je z omenjeno pogodbo tožnica zavezala brezplačno dostaviti opremo na podlagi naročila, - da je toženec sporno opremo naročil 13. 7. 2010, ta pa je bila dobavljena 19. 7. 2010, - da tožnici ni uspelo dokazati sporazumnega prenehanja pogodbe 14. 7. 2010, - da tožnica drugačnega datuma ali podlage prenehanja sporne pogodbe ni zatrdila.

7. Na podlagi takšnega dejstvenega substrata je sodišče prve stopnje zahtevek tožnice za plačilo dobavljene opreme zavrnilo, ker je ugotovilo, da je sporna pogodba, po kateri je bila tožnica dolžna dobavljati opremo brezplačno, v času oprave naročila veljala.

8. Tožnica v pritožbi utemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo skladnost trditev pravdnih strank glede datuma oddaje spornega naročila. Tožnica je v tožbi res navedla, da je toženka pri njej naročila blago 13. 7. 2010. Vendar je tekom postopka (glej list. št. 83 sodnega spisa) takšno trditveno podlago spremenila z navedbo, da je bilo blago naročeno šele 3. 8. 2010. Prav tako tožnica v pritožbi pravilno opozarja, da sta pravdni stranki tekom postopka v trditveno podlago uvedli tudi navedbe o krivdni odpovedi pogodbe toženki dne 30. 7. 2010 (glej trditve tožnice na list št. 71 v zvezi s trditvami toženke na list. št. 78 sodnega spisa).

9. Sodišče prve stopnje se do takšnih trditev v izpodbijani sodbi ni opredelilo, s čimer je storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kljub temu obstoj takšne kršitve v konkretnem primeru ne terja razveljavitve izpodbijane odločitve. Sodišče druge stopnje se lahko namreč do takšnih navedb opredeli sámo na seji upoštevajoč med strankama neprerekana in v sodbi sodišča prve stopnje neizpodbijana dejstva (prvi odstavek 354. člena ZPP a contrario) (2).

10. Upoštevajoč neizpodbijano ugotovitev sodišča prve stopnje in tudi sicer skladno trditveno podlago pravdnih strank o tripartitnosti sporne pogodbe, trditev, da je bilo naročilo oddano šele 3. 8. 2010, in ne 13. 7. 2010, ne vpliva na pravilnost odločitve o vtoževanem zahtevku. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je sporazumna razveza tripartitne pogodbe mogoča zgolj ob soglasju vseh treh pogodbenih strank. Tega soglasja pa toženka v obravnavani zadevi ni zatrdila. Zato zaključek o sporazumni razvezi dne 12. oziroma 14. julija 2010 že na podlagi skladnih trditev pravdnih strank ne more biti utemeljen in se sodišče druge stopnje do pritožbene graje dokazne ocene, na kateri temelji ugotovitev o nedokazanosti sporazumne odpovedi, ni ukvarjalo.

11. Glede odpovedi pogodbe iz krivdnih razlogov z dopisom dne 30. 7. 2010 pa pritožbeno sodišče poudarja, da odpoved ne more učinkovati, preden nasprotna stranka ne prejme izjave o odpovedi. V konkretnem primeru je toženec po neprerekani trditvi prejel tožničino odpoved priporočeno po pošti s povratnico 5. 8. 2010 (glej pripravljalno vlogo na list. št. 78). Četudi bi bilo naročilo oddano šele 3. 8. 2010, odpoved pa podana iz krivdnega razloga z dopisom dne 30. 7. 2010 - za kar se zavzema tožnica v pritožbi - bi bila pogodba na podlagi takšne odpovedi razvezana šele 5. 8. 2010. Tudi v takšnem primeru bi bilo zato naročilo oddano v času veljavnosti pogodbe, v skladu s katero toženec za dobavljeno blago ni dolgoval plačila. Zavrnitev zahtevka je posledično v obravnavanem primeru pravilna.

12. Ker v pritožbi uveljavljani razlogi niso utemeljeni, sodišče pa pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Do preostalih pritožbenih navedb (v zvezi z razlogi izpodbijane sodbe o možnosti razveze pogodbe z ustnim dogovorom ter o vrednosti spornega naročila kot indica v zvezi s prenehanjem pogodbe) se sodišče druge stopnje ni opredeljevalo, ker za odločitev v obravnavani zadevi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Glede na to, da tožnica s pritožbo ni uspela, mora stroške v postopku s pritožbo kriti sama (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. (2) Primerjaj J. Zobec, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 442.