Jedro

Določba tretjega odstavka 14.a člena ZST-1 se ne razteza na procesno situacijo zavrženja predloga za oprostitev sodnih taks kot prepoznega.

Prepozno vložen predlog za oprostitev plačila sodnih taks ne vpliva na tek roka za njeno plačilo.

Izrek

I. Pritožba prvega dolžnika se v delu, v katerem se nanaša na drugega dolžnika, zavrže. II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep v delu, v katerem se nanaša na prvega dolžnika, potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje štelo, da je ugovor obeh dolžnikov zoper sklep o izvršbi umaknjen.

2. Prvi dolžnik se je zoper sklep pravočasno pritožil. Pritožbo vlaga v dobro obeh dolžnikov kot nujnih sospornikov. V njej uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da mu je sodišče prve stopnje tako sklep, s katerim je bil njegov predlog za oprostitev plačila sodnih taks zavržen, kot sklep, da se šteje njegov ugovor za umaknjen, vročalo sočasno. Strinja se, da je predlog za oprostitev plačila sodne takse vložil prepozno, vendar bi ga moralo sodišče o tem obvestiti pred izdajo izpodbijanega sklepa in mu dati možnost, da odmerjeno sodno taksa plača v nadaljnjem 8 dnevnem roku. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa z napotilom, da teče rok za plačilo sodne takse za ugovor od vročitve odločitve višjega sodišča o pritožbi.

3. Pritožba je delno neutemeljena, delno pa nedovoljena.

4. Višje sodišče uvodoma pojasnjuje, da je pritožnik prvi dolžnik. V obrazložitvi pritožbe se, očitno po pomoti, poimenuje kot drugi dolžnik, vendar tako iz uvoda pritožbe kot njenega podpisa izhaja, da je pritožnik zgolj prvi dolžnik.

5. Iz predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine izhaja, da denarna obveznost dolžnikov temelji na pogodbi o deviznem okvirnem kreditu št. 300388/4(LD1315800044) z dne 15. 12. 2006 z dodatki št. 1-9. Dolžnika tako nista nujna ampak navadna sospornika, kar pomeni, da sta v predmetni izvršilni zadevi samostojni stranki in procesno dejanje vložitve pritožbe učinkuje zgolj v korist prvega dolžnika (195. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ). Posledično sme vsak dolžnik s pritožbo izpodbijati sklep samo v delu, ki se nanaša nanj. Ker prvi dolžnik izpodbija sklep v celoti, torej tudi v delu, v katerem se šteje ugovor drugega dolžnika za umaknjenega, je v tem delu pritožba nedovoljena, saj jo je vložila oseba, ki te pravice nima (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), in jo je bilo treba na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavreči. 6. Prvi dolžnik v pritožbi smiselno izpostavlja problem razlage določila tretjega odstavka 14.a člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki določa: "Če sodišče predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks ne ugodi, začneta teči rok za plačilo takse in rok za ugovor zoper že izdani plačilni nalog iz 34. člena tega zakona naslednji dan po vročitvi sklepa o zavrženju ali zavrnitvi predloga, na kar mora sodišče stranko opozoriti".

7. Res bi jezikovna razlaga kazala na to, da ta določba velja tudi v primeru zavrženja predloga za oprostitev plačila sodne takse kot prepoznega, vendar pa teleološka razlaga po namenu zakona, sistemska razlaga, pa tudi postopek sprejemanja te določbe, pripeljejo do drugačnega zaključka.

8. Namen določbe 14.a člena ZST-1 je potrebno iskati v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZST-1, ki ureja obseg veljavnosti sklepa o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks. Ta učinkuje od dne, ko je pri sodišču vložen predlog za taksno razbremenitev, in velja za vse takse, za katere se izteče rok za plačilo tega dne ali pozneje, razen za takso zaradi zavlačevanja sodnih postopkov in takse po tarifnih številkah 3005, 7401, 7402, 8401 in 8402. Predlog za taksno razbremenitev je torej dopustno vložiti tudi potem, ko je plačilni nalog že izdan, vse do izteka roka za plačilo v njem določene sodne takse. Zato se s 14.a členom ZST-1 ureja postopanje sodišča s plačilnim nalogom v primeru, ko se po njegovi izdaji vloži predlog za taksno razbremenitev, ki lahko vpliva na njegovo pravilnost. Tako v prvem in v drugem odstavku 14.a člen ZST-1 določa, da se v primeru (delne) ugoditve predlogu že izdani plačilni nalog razveljavi ter se, v kolikor gre za delno oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, izda nov plačilni nalog. Tretji odstavek pa varuje rok za plačilo sodne takse vložniku, ki je ob vložitvi predloga za taksno razbremenitev lahko pričakoval, da bo njegov predlog vplival na že izdani plačilni nalog. V tem primeru je namreč o obveznosti plačila sodne takse odločeno šele s pravnomočno odločitvijo o predlogu za taksno razbremenitev. To pa za predlog, vložen po preteku roka za plačilo sodne takse, ne velja, saj tak predlog na že izdani plačilni nalog ne učinkuje (prvi odstavek 13. člena ZST-1).

9. Določba tretjega odstavka 14.a člena ZST-1 se torej ne razteza na procesno situacijo zavrženja predloga za oprostitev sodnih taks kot prepoznega.

10. Takšno razlago potrjuje tudi določba 35. člena ZST-1, ki ureja postopek zaradi izterjave neplačane takse, ki izrecno določa, da sodišče potrdi izvršljivost plačilnega naloga in ga pošlje v izterjavo, če v roku za plačilo sodne takse ta ni plačana oziroma če v tem roku taksni zavezanec ne zaprosi za taksno razbremenitev ali ne vloži pravnega sredstva zoper plačilni nalog.

11. Da je bil takšen tudi namen zakonodajalca, je moč sklepati iz zakonodajnega gradiva za sprejem novele ZST-1C.1 V obrazložitvi 9. člena novele, ki vsebuje obravnavano določbo, je navedeno, da je ta pripravljena po vzoru odločbe Ustavnega sodišča U-I-41/13-17 z dne 10. 10. 2013, iz katere pa jasno izhaja, da začneta teči rok za ugovor zoper plačilni nalog in rok za plačilo sodne takse naslednji dan po vročitvi sklepa, s katerim je odločeno o zavrnitvi oziroma zavrženju predloga, zgolj v primeru, če je predlog za taksno razbremenitev, kateremu se ne ugodi, vložen v roku za plačilo sodne takse.

12. Razlaga, kot jo ponuja prvi dolžnik, pa bi pripeljala tudi do zlorabe predloga za taksno razbremenitev in do absurdne rešitve (argumentum ab absurdo), ko bi lahko stranka z vložitvijo nepravočasnega predloga povzročila ponoven tek roka, ki se je že iztekel, in to vse dotlej, dokler sodišče ne bi sprejelo odločitve o posledici neplačila sodne takse.

13. Ker torej prepozno vložen predlog za oprostitev plačila sodnih taks ne vpliva na tek roka za njeno plačilo, je sodišče prve stopnje pravilno, po tem ko je ugotovilo, da sodna taksa za ugovor ni bila plačana v roku 8 dni od vročitve plačilnega naloga z dne 6. 1. 2017, ugovor prvega dolžnika štelo za umaknjenega.

14. Pritožba zoper izpodbijani sklep v delu, v katerem se nanaša na prvega dolžnika, je tako neutemeljena in ker višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sklep v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Poročevalec Državnega zbora z dne 25. 1. 2016