Jedro

Služnostna pravica ni mogla prenehati na podlagi 1. odst. 58. člena ZTLR, čeprav je bila trasa zaprta z ene strani več kot tri leta (in ki je preprečevala izvrševanje služnosti), ker je zapora stala na javnem dobru, postopek za odstranitev ovire pa je tekel po uradni dolžnosti in v javnem (s tem pa tudi toženčevem) interesu ter je bila ovira nato tudi odstranjena.

Izrek

1. Revizija zoper odločitev o glavnem tožbenem zahtevku se zavrne kot neutemeljena. 2. Revizija zoper odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tako glavni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je služnostna pravica vožnje v korist nepremičnin vl. št. 222 in 1153 in v breme nepremičnin št. 18/1 in 18/2, sedaj 281/1 prenehala, kot podrejeni zahtevek, da navedena služnost ni gospodarsko potrebna. Pritožbo tožeče stranke zoper tako sodbo je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka iz vseh revizijskih razlogov, pri čemer izrecno pobija zavrnitev glavnega zahtevka in predlaga, da se reviziji ugodi. Po revizijskih izvajanjih je šteti za dokazano, da se je tožnik izvrševanju služnosti uprl, da toženec zaradi neprevoznosti poti le-te ni uporabljal več kot tri leta in da toženec znotraj navedenega roka ni zahteval pravnega varstva za sprostitev služnosti. Nemožnost izvrševanja izključuje tek roka le tedaj, kadar ta ni v zvezi z voljo lastnika služečega zemljišča. V danem primeru pa je tožnik povzročil neprevoznost poti in to vzdržuje že 7 let. Sicer je nekaj časa res vzdrževal neprevoznost z oviro na javni poti, vendar je tudi to oviro postavil zaradi preprečevanja voženj po služnostni poti. Šele naknadno se je izkazalo, da stoji navedena ovira, to je garaža na javni poti ter zato ne moremo govoriti o stanju objektivne nemožnosti voženj. Toženec dejansko ni sprožil nobenega pravnega varstva za vzpostavitev prevoznosti služnostne poti. Reagiral je s tožbo na ugotovitev obstoja stvarne služnosti, vendar je šele po več kot treh letih od pravnomočno končane navedene pravde vložil tožbo zaradi odstranitve ovire.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Ad. 1) Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizija ni obrazložila, niti ni navedla kakšne kršitve procesnega prava naj bi bile zagrešene. Revizijsko sodišče je zato sodbo sodišča druge stopnje preizkusilo le v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka v okviru 386. člena ZPP, pri čemer je ugotovilo, da uradoma upoštevne kršitve postopka na drugi stopnji ni bilo.

Po presoji revizijskega sodišča ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Na dokazno oceno sodišča druge stopnje (ki je enaka oceni sodišča prve stopnje), je revizijsko sodišče vezano. Ta pa utemeljuje zaključek sodišča druge stopnje, da sporna služnost ni prenehala na podlagi določb 1. odstavka 58. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80, 36/90, v nadaljevanju ZTLR). Namreč ugotovljeno je bilo, da je tožnik postavil garažo na javno pot in ne na služnostno traso (čeprav je z njo preprečil z ene strani tudi vstop na služnostno traso). Pri tem je pravno pomembno, da je postopek zaradi odstranitve garaže z javne poti tekel po uradni dolžnosti in v javnem interesu (in s tem tudi v interesu toženca, ki ni mogel biti subjekt razmerja in s tem stranka postopka v materialnem smislu) in da je tožnik spomladi 1992 odstranil garažo z javne poti na podlagi odločbe Uprave inšpekcijskih služb Novo mesto z dne 29.3.1989. Ob takem dejanskem in pravnem stanju sporna služnostna pravica ni mogla prenehati na podlagi 1. odstavka 58. člena ZTLR. Ker je sodišče druge stopnje z izpodbijano sodbo potrdilo sodbo sodišča prve stopnje o zavrnitvi glavnega tožbenega zahtevka, je pravilno uporabilo materialno pravo. Zato revizija tožeče stranke zoper odločbo o zavrnitvi glavnega tožbenega zahtevka ni utemeljena, zaradi česar jo je revizijsko sodišče zavrnilo (člen 393. ZPP).

Ad. 2) Revizija ni dovoljena.

Tožeča stranka v reviziji sicer izrecno ne pobija zavrnitve podrejenega tožbenega zahtevka. Ker pa je bila revizija vložena zoper celotno sodbo sodišča druge stopnje, je to sodbo revizijsko sodišče preizkusilo po uradni dolžnosti tudi v delu, ki se nanaša na odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku (na podlagi določb 386. člena ZPP). Pri takem preizkusu je ugotovilo, da revizija v tem delu ni dovoljena. Tožeča stranka je namreč ocenila vrednost podrejenega tožbenega zahtevka ob vložitvi tožbe 4.11.1987 na 20.000,00 takratnih din, kar predstavlja sedaj 2,00 SIT. Po 2. odstavku 382. člena ZPP revizije ni v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega določen znesek. V času vložitve tožbe o podrejenem tožbenem zahtevku, je bil to znesek 5,00 SIT (Uradni list SFRJ, št. 69/82). Ker vrednost 2,00 SIT ni presegala predpisane minimalne vrednosti za dovoljenost revizije niti v času vložitve tožbe, revizija v tem delu ni dovoljena, zaradi česar jo je revizijsko sodišče moralo zavreči (člen 389 ZPP).