Jedro

Protipravno je lahko vsako ravnanje, katerega predvidljiva posledica je možnost nastanka škode. Prevod in priredba tehničnih navodil za aparat češke proizvodnje in seznanjanje čebelarskih družin in čebelarjev s takšnim aparatom samo po sebi in po logiki ne vodi v nastanek škode. Tožeča stranka pa ni trdila, da je z navedenim tožena stranka kršila bodisi neki njun avtonomen dogovor, bodisi neko svojo predpisano obveznost. Z materialnopravnim sklepom prvostopnega sodišča, da navedeni ravnanji sami po sebi nista nedopustni, da torej nista takšni, ki bi reflektirali v nastanek škode tožeče stranke in krivdo tožene stranke (primerjaj zakonski dejanski stan 1. odst. 154. ZOR), se pritožbeno sodišče strinja.

Že v tožbi in ponovno pritožbi se je tožeča stranka sklicevala na splošno prepoved povzročanja škode (neminem leadere - primerjaj 16. člen ZOR, sedaj 10. člen OZ). Navedeno temeljno načelo obligacijskega prava, ki usmerja vprašanje ene izmed predpostavk splošnega civilnega delikta, to je vprašanje o protipravnosti ravnanja, je izhodišče za razlago pojma nedopustnosti ravnanja. Vendar pa je predpogoj za njegovo uporabo konkreten, s popolnimi dejstvi in dokazi opredeljen tisti opis dejanskega stanja, ki se lahko subsumira pod abstraktno vrednostno merilo. Ne zadošča namreč navajanje okoliščin, ki po miselnem sklepu tožeče stranke predstavljajo ravnanje, v vzročni zvezi z zatrjevano posledico v njenem izgubljenem zaslužku. Opis dejanskega stanja mora biti podan tako, da je pravna subsumpcija možna, da torej škodna posledica lahko izhaja iz zatrjevanega ravnanja tudi po materialnem pravu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 57.788.276,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in tožečo stranko obsodilo na povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku

770.050,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obresti od izdaje sodbe do plačila.

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da nobeno od ravnanj tožene stranke, ki naj bi tožeči stranki povzročila škodo, ni nedopustno ali protipravno. Zato je že zaradi tega tožbeni zahtevek kot nesklepčen zavrnilo.

Zoper takšno sodbo se je pravočaso pritožila tožeča stranka po svojih pooblaščencih. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. in

3. točke 1. odst. 338. člena ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

Pritožba uveljavlja, da je tožena stranka tožeči stranki povzročila škodo v obliki izgubljenega dobička s tem, "ker ji ni izstavila s strani pristojne institucije podpisanih navodil za uporabo njenega aparata, čeprav je bila to dolžna storiti po pogodbi z Ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in je za to storitev tudi prejela plačilo".

Na vročeno pritožbo je tožena stranka odgovorila. Najprej je opozorila, da gre za nedovoljeno pritožbeno novoto. Poleg tega pa še, da predmet pogodbe, ki jo pritožba citira, ni bila izdelava nekakšnih navodil, pač pa testiranje aparata za uporabo v čebelarstvu, kar je tožena stranka tudi opravila. Ne pogodbena, ne zakonska obveznost tožene stranke pa ni izdelava navodil, za kar tožena stranka nima ne znanja ne zmožnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da morajo biti za nastanek odškodninske odgovornosti kumulativno podani štirje elementi. Vsak lahko zahteva povračilo povzročene škode ob naslednjih pogojih odškodninskega (civilnega) delikta: - da škoda izvira iz protipravnega (nedopustnega) ravnanja (ali opustitve),

- da je škoda sploh nastala, - da obstoja vzročna zveza med nastalo škodo in takšnim ravnanjem, - da obstoja odgovornost na strani povzročitelja škode.

Tožeča stranka je v tožbi trdila: - da je bila tožena stranka, "kot strokovna služba neažurna pri pripravi podlage za nujna navodila za uporabo Hemovarja v aparatu ECO FOG 2003" (5. tožbe - zap. št. 1 spisa), - da je strokovni delavec tožene stranke gospod J.M. prevedel in priredil "tehnična navodila za zdravljenje čebel proti varoozi z zamegljevalcem VAT 1" in s tem neznanemu uvozniku omogočil promet s tem aparatom v Sloveniji že v času, ko aparat ECO FOG 2003 še ni imel vseh potrebnih dovoljenj za promet oziroma uporabo in - da so strokovni delavci tožene stranke ob izvajanju oziroma nadzorovanju zdravljenja čebelje varooze na terenu, čebelarske družine in čebelarje seznanjali z aparatom VAT 1, katerega prodaja na slovenskem trgu je zaradi tega uspešno stekla in izpodrinila predvideno prodajo aparata ECO FOG 2003". Pritožba izrecno ne napada prvostopne ugotovitve, da slednji dve ravnanji nimata znakov nedopustnosti. Zato je pritožbeno sodišče navedeni materialnopravni zaključek v izpodbijani sodbi preizkusilo le po uradni dolžnosti.

Protipravno je lahko vsako ravnanje, katerega predvidljiva posledica je možnost nastanka škode. Prevod in priredba tehničnih navodil za aparat češke proizvodnje in seznanjanje čebelarskih družin in čebelarjev s takšnim aparatom samo po sebi in po logiki ne vodi v nastanek škode. Tožeča stranka pa ni trdila, da je z navedenim tožena stranka kršila bodisi neki njun avtonomen dogovor, bodisi neko svojo predpisano obveznost. Z materialnopravnim sklepom prvostopnega sodišča, da navedeni ravnanji sami po sebi nista nedopustni, da torej nista takšni, ki bi reflektirali v nastanek škode tožeče stranke in krivdo tožene stranke (primerjaj zakonski dejanski stan 1. odst. 154. ZOR), se pritožbeno sodišče strinja.

Že v tožbi in ponovno pritožbi se je tožeča stranka sklicevala na splošno prepoved povzročanja škode (neminem leadere - primerjaj 16. člen ZOR, sedaj 10. člen OZ). Navedeno temeljno načelo obligacijskega prava, ki usmerja vprašanje ene izmed predpostavk splošnega civilnega delikta, to je vprašanje o protipravnosti ravnanja, je izhodišče za razlago pojma nedopustnosti ravnanja. Vendar pa je predpogoj za njegovo uporabo konkreten, s popolnimi dejstvi in dokazi opredeljen tisti opis dejanskega stanja, ki se lahko subsumira pod abstraktno vrednostno merilo. Ne zadošča namreč navajanje okoliščin, ki po miselnem sklepu tožeče stranke predstavljajo ravnanje, v vzročni zvezi z zatrjevano posledico v njenem izgubljenem zaslužku. Opis dejanskega stanja mora biti podan tako, da je pravna subsumpcija možna, da torej škodna posledica lahko izhaja iz zatrjevanega ravnanja tudi po materialnem pravu.

Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopni ugotovitvi, da iz zatrjevanih dejstev glede omenjenih dveh ravnanj tožene stranke ne izhaja, da bi šlo za njeno nedopustno ali protipravno ravnanje oziroma takšno, ki bi drugemu utegnilo povzročiti škodo.

Pritožba pa izrecno izpodbija prvostopno sodbo v delu, v katerem se je prvostopno sodišče opredelilo do trditve v tožbi o neažurnosti tožene stranke, kot strokovne službe pri pripravi podlage za nujna navodila za uporabo Hemovarja v aparatu ECO FOG 2003. Prvostopno sodišče je namreč ugotovilo, da gre za pavšalno (nekonkretizirano) trditev, ki "kot taka ne omogoča dokazne presoje" (6. odst. na 3. strani prvostopne odločbe). Pritožbeno sodišče je v tej odločbi že izpostavilo, kaj in koliko je tožeča stranka v tožbi glede tega očitka toženi stranki trdila. Da naj bi bila tožena stranka dolžna "izstaviti tožeči stranki s strani pristojne institucije podpisana navodila za uporabo njenega aparata" na podlagi pogodbe z Ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in da je zato dobila tudi plačilo, je zaradi navedene skromnosti v tožbeni naraciji nedovoljena pritožbena novota (glej 1. odst. 337. člena ZPP). Vendar pa celo takšna ne bi pripeljala do sklepčnosti tega dela tožbenega zahtevka, ki bi terjal sodno obravnavo. Minimum dejstev in dokazov, ki jih mora tožnik ponuditi v smislu 1. odst. 7. člena, 1. odst. 180. člena in 212. člena ZPP, v tožbenih trditvah ni bil podan. Tožeča stranka ni zatrjevala, da bi morala tožena stranka v določenem času zaradi medsebojnega avtonomnega dogovora ali na podlagi predpisa izdati sporna navodila. V pritožbi je izrecno navedla, da s toženo stranko ni bila v nikakršnem pravnem razmerju. Prav ima prvostopno sodišče, da navedenega očitka toženi stranki tožeča stranka ni konkretizirala kronološko in vsebinsko v takšnem obsegu, da bi bil lahko deležen sodne obravnave.

S temi razlogi je pritožbeno sodišče ugotovilo, da prvostopno sodišče ni zagrešilo pravilne uporabe materialnega prava, ko je zaradi nesklepčnosti zavrnilo tožbeni zahtevek. Preizkus po uradni dolžnosti je še pokazal, da prvostopno sodišče tudi ni zagrešilo nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Neutemeljeno pritožbo je bilo tako treba zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

Vprašanje nedovoljenosti pritožbenih dejstev ali dokazov spada v preizkus po pritožbenem sodišču, na katerega stranke niso dolžne opozarjati. Zato izvajanja tožene stranke v odgovoru na pritožbo v smislu določbe 1. odst. 155. člena ZPP niso potrebna. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče tudi odločilo, da mora tožena stranka stroške za odgovor na pritožbo kriti sama (1. odst. 165. člena ZPP).