Jedro

Po določbi prvega odstavka 76. člena ZIP zarubljene stvari ostanejo v hrambi pri dolžniku, če sodišče s sklepom ne odloči, da se izročijo v hrambo upniku. Toda hramba, kot je pravilno pojasnilo sodišče druge stopnje, ne vključuje pravice do razpolaganja ne glede na to, da tistemu, komur je bila stvar dana v hrambo, razpolaganje ni posebej in izrecno prepovedano.

Obrazložitev

Reviziji se zavrneta.

OBRAZLOŽITEV:

Dejanski okvir spora glede na ugotovitve sodišč prve in druge stopnje

1. M. J., ki ni stranka tega postopka, je 2.12.1993 z M. M. sklenil pogodbo o skupnem vlaganju v podjetniško dejavnost J.(...) Na podlagi te pogodbe sta v dejavnost vložila M. kot tuji partner avtobus Setra, kupljen za 95.000 DEM (in pridobil 80,60%-en delež), J. pa dva osebna avtomobila, vredna 22.847 DEM (in obdržal 19,40%-en delež). Avtobus je bil uvožen v Slovenijo in registriran na ime J. 2. J. je 1.3.1994 kot posojilojemalec sklenil z D. F. kot posojilodajalcem posojilno pogodbo za znesek 230.000 DEM. V zavarovanje posojilodajalčeve terjatve je zastavil (poleg drugega premičnega in nepremičnega premoženja) tudi v prejšnji točki naveden avtobus.

3. Ker J. posojila ni vrnil v dogovorjenem roku, je F. avtobus skladno z zastavno pogodbo vzel in ga dal J. v uporabo, septembra 1996 pa ga je dal v hrambo D. d.o.o. L., kjer ga je 13.12.1996 sodni izvršitelj zarubil v izvršbi (dovoljeni 11.4.1996), ki je tekla proti J. na predlog Š. R. Da je avtobus pri F. in da je pri njem zato, ker mu dolguje 200.000 DEM, je izvršitelju povedal J. sam. F. je 8.8.1997 vložil tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe.

4. Izvršitelj soglasja F. za rubež ni pridobil; o rubežu ga ni niti obvestil. Za zastavno pogodbo ni vedel, ker mu J. zanjo ni povedal, sam pa se o tem ni prepričal, čeprav je imel original ključev in prometno dovoljenje F. Avtobus je zarubil ter ga izročil v hrambo upniku R. Ta ga je prvi teden po rubežu hranil v V., nato pa približno eno leto v Carinskem skladišču. 5. F. je z zahtevkom za ugotovitev nedopustnosti izvršbe uspel (sodba prvostopenjskega sodišča z dne 16.4.1998 je postala pravnomočna 1.3.2000), a je R. pred tem sklenil 20.1.1998 z družbo Č. d.o.o. D. pogodbo o delnem odkupu terjatev – družba je del R. terjatev prevzela za 95.000 DEM – in na podlagi te pogodbe mimo izvršilnega postopka prevzela (prav za 95.000 DEM kupljen) sporni avtobus ter ga prodala (nekam na Balkan). F. je oškodovan, ker se ni mogel poplačati.

Tožbeni zahtevek

6. D. F. je s tožbo zahteval 10.927.860 SIT odškodnine, kolikor je po njegovem prepričanju znašala vrednost avtobusa, in sicer (i) od države, ki odgovarja za (po tožniku zatrjevano) protipravno ravnanje sodnega izvršitelja in (ii) od Š. R., ki je prodal avtobus, ki mu je bil izročen zgolj v hrambo; poleg tega je drugi toženec po tožnikovem prepričanju tudi neupravičeno obogaten.

Odločitvi sodišč prve in druge stopnje

7. Sodišče prve stopnje je drugega toženca Š. R. zavezalo tožniku plačati 3.357.404 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.12.1996. Višji tožbeni zahtevek zoper drugega toženca in tožbeni zahtevek proti prvi toženki R. S. v celoti je zavrnilo.

8. Sodišče druge stopnje je sodbo prvostopenjskega sodišča delno spremenilo tako, da je drugega toženca zavezalo tožniku plačati še dodatnih 2.804.988 SIT, v ostalem pa jo je potrdilo.

Revizija tožnika

9. Z revizijo, vloženo zoper sodbo sodišča druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve procesnih pravil, tožnik uveljavlja spremembo pravnomočne odločitve, ki k plačilu odškodnine tožniku zavezuje le drugega toženca, in sicer s spremembo zavrnilne sodbe zoper državo v obsodilno: njegovemu zahtevku zoper državo naj revizijsko sodišče ugodi v celoti. Ponavlja, da je sodni izvršitelj ravnal protipravno, ko je zarubljen avtobus predal R. v hrambo brez odločitve sodišča, s čemer je ravnal v nasprotju z določbo prvega odstavka 76. člena takrat veljavnega Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), hkrati pa mu je omogočil prodajo vozila. In prav slednje predstavlja neposreden vzrok njegove škode. Kot materialnopravno zmotno in nasprotno teoriji adekvatne vzročnosti (sklicevaje se pri tem na odločbo II Ips 234/93) graja presojo sodišč prve in druge stopnje, da je bila vzročna zveza med sicer res protipravnim ravnanjem sodnega izvršitelja in škodo pretrgana, ko je drugi toženec avtobus prodal. Če bi sodišče izdalo sklep o izročitvi vozila v hrambo R., bi ga tožnik lahko izpodbijal s pritožbo in bi na ta način preprečil lastno oškodovanje. In če rubeža in izročitve vozila R. v hrambo ne bi bilo, ga R. ne bi mogel prodati. Škodo mu je povzročilo le skupno in usklajeno delovanje dveh subjektov, za enega od njih pa odgovarja država. Podan je bil dejanski stan iz 206. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), prva toženka pa je najmanj sokriva, če ne celo izključno kriva za tožnikovo škodo in ravnanje sodnega izvršitelja je v neposredni vzročni zvezi z njo.

Revizija drugega toženca

10. Drugi toženec izpodbija sodbo sodišča druge stopnje v delu, s katerim je bila zavrnjena njegova pritožba zoper zanj obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje in s katerim je bila ta v njegovo breme spremenjena z prisojo tožniku dodatne odškodnine. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka proti njemu v celoti, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodb obeh nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Očitano mu procesno kršitev je po revidentovem prepričanju sodišče druge stopnje zagrešilo s tem, ko je s sklicevanjem na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP kot prepozno zavrnilo njegovo pritožbeno trditev, da ni bila ugotovljena višina dolga M. J. do tožnika potem, ko se je ta delno že poplačal s prodajo stanovanja in da je glede na zaznambe prepovedi razpolaganja z avtobusom, vpisane do 13.12.1996, vprašljivo, ali bi se s prodajo avtobusa sploh lahko poplačal. Med razlogi sodbe pritožbenega sodišča o nedopustnosti izvajanja dokazov o navedenih okoliščinah in vsebino zapisnikov o izpovedbah v postopku in o podanih dokaznih predlogih toženih strank je očitno nasprotje. Tožnik je namreč šele na naroku za glavno obravnavo 17.12.2003 izpovedal, da je z J. sklenil poleg v tej zadevi relevantnih posojilne in zastavne pogodbe še več pogodb o vlaganju in posojilnih pogodb in da sploh ne ve, koliko je Jakiču dejansko posodil, da pa je od prodaje J. stanovanja prejel 110.000 DEM, prvotožena stranka pa je takoj po tej izpovedi predlagala, naj tožnik te pogodbe, o katerih drugi toženec do tedaj ni vedel ničesar, vloži v spis. Pred zaključkom naroka je druga tožena stranka vztrajala pri vseh še neizvedenih dokazih, torej tudi pri tistemu, ki ga je podala prvotožena stranka. Šele po vpogledu vanje bi toženi stranki lahko opredelili nadaljnji dokazni predlog za ugotovitev, koliko je J. tožniku v resnici sploh še dolgoval na dan, ko je bil avtobus zarubljen. Tožnik bi bil upravičen samo do tako ugotovljenega zneska in ne do celotne vrednosti avtobusa. Zaradi opisane procesne kršitve višina dolga ni bila pravilno ugotovljena, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega dela sodbe.

Materialno pravo je bilo, meni, zmotno uporabljeno, ker je sicer pravilna presoja o veljavnosti zastavne pogodbe, sklenjene med J. in F., ne pa tudi presoja o tem, da drugi toženec zarubljenega avtobusa ni hranil kot dober gospodar in da je vozilo brez vednosti F. kot zastavnega upnika mimo določb ZIP odsvojil. Odškodninske odgovornosti drugega toženca proti tožniku prav zato ne more biti.

Povzema kronologijo dogodkov iz 1. točke te sodbe in opozarja, da tožnik ni predlagal odloga izvršbe na avtobus, zato se je ta lahko nadaljevala in je bil že pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje o nedopustnosti izvršbe avtobus prodan družbi Č. d.o.o.. Ker izvršba ni bila odložena, za drugega toženca ni bilo ovir, zaradi katerih svoje terjatve, glede katere je zoper J. tekla izvršba, ne bi odstopil tretjemu. Z obstojem tožnikove terjatve in z njegovim ugovorom je tretjega (družbo Č. d.o.o.) seznanil, prepovedi prenosa ni bilo, o pogodbi s tretjim pa je seznanil tudi Jakiča, ki je s prenosom soglašal in je s predčasnim plačilom davčnih in carinskih dajatev navkljub začasni odredi o prepovedi odtujitve in obremenitve družbi Č. d.o.o. omogočil prodajo avtobusa z neposredno pogodbo. Brez opisanega ravnanja lastnika J. bi bil avtobus do pravnomočnosti sodbe o nedopustnosti izvršbe pri družbi Č. d.o.o., ki je s pogodbo o prevzemu terjatve, sklenjene z drugim tožencem, prevzela tudi obveznosti drugega toženca do tožnika za primer tožnikovega uspeha v pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe. Če je bila z ravnanjem drugega tožnika pretrgana vzročna zveza med postopanjem sodnega izvršitelja in tožnikovo škodo, je vzročno zvezo med tožnikovo škodo in ravnanjem drugega toženca pretrgalo ravnanje M. J..

O reviziji tožnika

11. Tožnikova revizija je bila vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

12. Revizija tožeče stranke ni utemeljena.

13. Na procesne kršitve revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, pač pa samo na zahtevo stranke (370. člen ZPP), ki mora biti zato obrazložena: stranka mora pojasniti, katero ravnanje ali opustitev sodišča je bilo v nasprotju z določbami procesnega zakona. Tožnik tega ni storil, zato obravnavani revizijski razlog uveljavlja neutemeljeno.

14. Dvoma v nepravilnost postopanja sodnega izvršitelja ne more biti. Avtobus je zarubil brez soglasja tožnika, čeprav bi smel po določbah takrat veljavnega ZIP zarubiti stvari dolžnika (J.), ki so v posesti tretje osebe (F.) samo, če bi tretji (F.) v to privolil. V nasprotnem primeru bi moralo sodišče na predlog upnika (R.) nanj prenesti dolžnikovo (J.) pravico do izročitve stvari (74. člen) in nato opraviti izvršbo po pravilih za izvršbo na terjatev, da se izročijo ali dobavijo premične stvari (128. do 132. člen ZIP).(1) Nato je sodni izvršitelj brez sklepa izvršilnega sodnika dal avtobus v hrambo upniku - drugemu tožencu R. navkljub določbi prvega odstavka 76. člena ZIP, po kateri zarubljene stvari ostanejo v hrambi pri dolžniku, če sodišče s sklepom ne odloči, da se izročijo v hrambo upniku. Če sodni izvršitelj ne bi ravnal na opisan način, drugi toženec z avtobusom res ne bi mogel razpolagati. Toda hramba, kot je pravilno pojasnilo sodišče druge stopnje, ne vključuje pravice do razpolaganja ne glede na to, da tistemu, komur je bila stvar dana v hrambo (v konkretnem primeru drugemu tožencu R.), razpolaganje ni posebej in izrecno prepovedano. In če je nevarnost (vsakršnega, tudi nenamernega) uničenja zarubljenih stvari, izročenih v hrambo upniku, po določbi drugega odstavka 76. člena ZIP zadela upnika, če le uničenje ni bilo posledica višje sile, je ta (toliko bolj) odgovoren za posledice samovoljne odtujitve. Nemožnost tožnika poplačati se iz zastavljenega vozila pa je pričakovana (adekvatna) in neposredna posledica nedovoljenega razpolaganja drugega toženca, ravnanje in opustitve sodnega izvršitelja, ki so omogočili odtujitev avtobusa, bi lahko opredelili kot pogoj, ki pa ni prerasel v (naravni in še toliko manj pravno relevanten) vzrok tožnikove škode (samo zaradi ravnanja in opustitev izvršitelja enake posledice ne bi nastopile). Pravkar navedeno stališče revizijskega sodišča se razlikuje od stališča pritožbenega sodišča, da je bila vzročna zveza med ravnanjem izvršitelja in tožnikovo škodo sicer podana, a je bila pretrgana, ko je drugi toženec avtobus prodal, zato za odločitev o tožnikovi reviziji ni odločilno, ali je naziranje sodišča druge stopnje o pogojih pretrganja vzročne zveze, ki ga tožnik graja s sklicevanjem na zadevo II Ips 234/93, pravilno ali ne.

15. Dejstvena podlaga sodb sodišč nižje stopnje ne utemeljuje niti pravnega sklepanja o solidarni odgovornosti obeh toženih strank zaradi skupnega delovanja več oseb po določbi prvega odstavka 206. člena Zakona o obligacijskih razmerjih(2) (v nadaljevanju ZOR), ki jo ima tožnik očitno v mislih, ko nekonkretizirano se sklicujoč na 206. člen ZOR trdi, da je škodo povzročilo več oseb ( poleg njega še sodni izvršitelj) skupaj. Skupno delovanje v smislu določbe prvega odstavka 206. člena ZOR predpostavlja praviloma istočasno, vsekakor pa s skupnim namenom povzročiti škodo motivirano ravnanje. Tako ravnanje sodnega izvršitelja in drugega tožnika ni bilo ugotovljeno.

O reviziji drugega toženca

16. Revizija drugega toženca je bila vročena tožniku in prvi toženi stranki, ki nanjo nista odgovorili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

17. Revizija drugega toženca ni utemeljena.

18. Absolutne bistvene kršitve procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče z navedbo, da naj bi drugi toženec šele v pritožbi prvikrat uveljavljal, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo višine dolga M. J. do tožnika, čeprav naj bi bilo iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 17.12.2003 razvidno, da je prva tožena stranka neposredno po zaslišanju tožnika predlagala, naj se predložijo vse pogodbe, ki jih je tožnik sklenil z J., druga tožena stranka pa je pred zaključkom naroka vztrajala pri vseh dokaznih predlogih, ni zagrešilo. V prvi vrsti ne zato, ker gre za informativen in zato nedovoljen dokaz. Poleg tega je nesporno, da je predlog, naj se pribavijo pogodbe, tudi če bi bil lahko obravnavan kot dokazni predlog, podala prva toženka in ne revident. Nasprotja med razlogi izpodbijane sodbe in zapisnikom o glavni obravnavi v tem obsegu ni. Vprašanje relevantnosti oziroma učinkovanja izjave drugega toženca, da vztraja pri vseh še neizvedenih dokazih, pa presega domet določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Da bi sodišče to izjavo razumelo kot pridružitev k predlogu prve tožene stranke in presojalo njeno pravočasnost v smislu določb o prekluzijah iz prvega odstavka 286. člena oziroma prvega odstavka 337. člena ZPP, bi moralo to iz nje na nedvoumen način izhajati; ker ni, je bila logično razumljena kot vztrajanje pri lastnih še neizvedenih dokazih.

19. Odločitev o odgovornosti drugega toženca za tožnikovo škodo je tudi materialnopravno pravilna. Stališče revizije, da njegove odgovornosti ne more biti, ker tožnik ni predlagal odloga izvršbe, zaradi česar ni bilo nobene ovire, zaradi katere Š. R. ne bi smel odstopiti svoje terjatve družbi Č. d.o.o. in ji na podlagi te pogodbe izročiti avtobusa, je zmotno. Pritožbeno sodišče je pravilno pojasnilo, da R. s tem, ko mu je sodni izvršitelj izročil avtobus v hrambo, na njem ni pridobil pravic, ki bi mu dovoljevale z njim razpolagati in da je bilo tožniku onemogočeno se poplačati skladno z zastavno pogodbo prav zato, ker je to vseeno storil, ko je avtobus izročil družbi Č. d.o.o.; zato se zaradi v reviziji ponovno izpostavljenih okoliščin, da je J., ki mu pripisuje izključno odgovornost za tožnikovo škodo, seznanil s sklenitvijo pogodbe o odstopu dolga družbi Č. d.o.o. pred zaključkom pravde o nedopustnosti izvršbe, da je J. predčasno plačal carino in davščine, s čemer je bila prodaja avtobusa omogočena, in da je bilo J. z začasno odredbo prepovedano razpolaganje z avtobusom, ne more razbremeniti. Vprašanje, ali je J., ki ni stranka tega postopka, soodgovoren za tožnikovo škodo, je za izid obravnavane pravde nepomembno. Enako velja tudi za določbo v pogodbi med Š. R. in družbo Č. d.o.o., da družba prevzema R. obveznosti do tožnika za primer njegovega uspeha v pravdi zaradi ugotovitve nedopustnosti izvršbe na sporni avtobus: takšen dogovor je stvar razmerja med pogodbenima strankama in tožnika ne zavezuje, niti drugega toženca ne razbremenjuje odgovornosti za tožnikovo škodo.

20. Reviziji sta po povedanem neutemeljeni in ju je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Glej Dragica Wedam Lukić, Civilno izvršilno pravo, ČZ Uradni list RS, Ljubljana 1992, stran 87. Op. št. (2): »Za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno.«