Jedro

Ugotovljena neogibnost odrejenega pripora izključuje uporabo milejših ukrepov.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega M.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je s sklepom z dne 9.3.1999 odredilo pripor zoper obdolženega M.Š. iz pripornega razloga po 2. točki 1. odstavka 432. v zvezi s 3. točko 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Pritožbo zagovornika obdolženca zoper navedeni sklep je Okrožno sodišče v Celju s sklepom z dne 12.3.1999 zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper takšen pravnomočni sklep je zagovornik obdolženca dne 15.3.1999 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitve 2. odstavka 192. člena ZKP s predlogom, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženca odpravi, ali pa da odredi primernejši milejši ukrep hišnega pripora ali prepovedi približevanja določeni osebi, podrejeno pa, da pravnomočno odločbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločitev. V obrazložitvi zahteve vložnik navaja, da je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih odločbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami in zapisniki, ki se nahajajo v kazenskih spisih Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah.

Po oceni vložnika je bila kršena tudi določba 2. odstavka 192. člena ZKP, ker bi moralo sodišče v konkretnem primeru uporabiti milejši poseg v pravico obdolženca do svobode, to je hišni pripor ali prepoved približevanja določeni osebi, ne pa odrediti pripor.

Vrhovni državni tožilec, svetnik F.M., je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, ocenil, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Meni, da se s tem, ko se navaja, da obdolženec še ni bil kaznovan zaradi nasilništva, da je šlo v razmerju do oškodovanke za zakonske spore in da so okoliščine zadnjega spora nejasne, izpodbija pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ne more biti stvar presoje v tem postopku.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zatrjevana kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP naj bi bila podana, ker je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih odločbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami in zapisniki, ki se nahajajo v navedenih kazenskih spisih (takoimenovana protispisnost). Iz obrazložitve zahteve je razvidno, da se v resnici vložnik ne strinja z zaključki sodišča o pogostosti in intenzivnosti posegov obdolženca v telesno integriteto oškodovanke, pri čemer se je sodišče sklicevalo na podatke navedenih spisov. Vložnik ne navaja posameznih zapisnikov oziroma listin, v zvezi s katerimi bi bila podana protispisnost, temveč podaja svojo oceno dogajanj, ki so predmet posameznih postopkov. Na takšni podlagi izvede tudi pravni sklep, da ponovitvena nevarnost ni podana.

Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik v tem delu zahteve glede vprašanja obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, kot ga ugotavlja izpodbijani pravnomočni sklep, uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz takšnega razloga pa po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni moč vložiti.

Zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja vložnik prav tako uveljavlja, ko prikazuje odnose med obdolžencem in njegovim mladoletnim sinom R.Š. in mladoletno hčerko T.Š. in v zvezi s tem podaja oceno, ali obdolženec v resnici ogroža varnost svojih otrok in sosedov. Vprašanje dejanskega stanja je tudi dokazna ocena izpovedb prič Š. in F.Š. ter J.Š.

Vložniku zahteve tudi ni moč pritrditi, da je sodišče z odreditvijo pripora obdolžencu kršilo določbo 2. odstavka 192. člena ZKP. Ob odreditvi pripora je sodišče poleg utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje po 1. odstavku 299. člena KZ, posebej ugotavljalo težo dejanja obenem z načinom storitve, ugotavljalo je osebne lastnosti obdolženca, njegovo prejšnje življenje in druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje. Tako sodišče ugotavlja, da obdolženec izvršuje kazniva dejanja z elementi nasilja na škodo svoje bivše žene M.Š. in se v zvezi s tem sklicuje na številne kazenske postopke, ki so bili zaradi tega sproženi. Grožnje z umorom in stopnjevanje nasilja po oceni sodišča kaže, da je podana utemeljena nevarnost, da bo svoje grožnje uresničil, predvsem pa ponavljal kazniva dejanja z elementi nasilja. Sodišče posebej ugotavlja, da je obdolženec vse bolj neobziren in da se ne ozira na prisotnost lastnih otrok in sosedov in tudi ne na intervencije policije. Posebej je sodišče v zvezi z navedenim ugotovilo, da je le s priporom moč zagotoviti varnost oškodovane M.Š. pred obdolženčevimi nadaljnjimi napadi.

Vrhovno sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da sta sodišči prve stopnje in pritožbeno sodišče ugotovili obstoj vseh pogojev za odreditev pripora po 2. točki 1. odstavka 432. člena v zvezi s 3. točko 1. odstavka 201. člena ZKP in v svojih sklepih tudi obrazložili odločilna dejstva iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Posebej sta navedli, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost oškodovanke. Podana je tudi ocena sorazmernosti izrečenega ukrepa. Na podlagi ugotovitve, da so izpolnjeni vsi potrebni pogoji za odreditev pripora po navedenih določbah, Vrhovno sodišče tudi ugotavlja, da ni bila kršena določba 2. odstavka 192. člena ZKP, ker sodišče zoper obdolženca ni odredilo hišnega pripora ali prepovedi približanja določeni osebi. Ugotovljena neogibnost odrejenega pripora izključuje uporabo obeh navedenih milejših ukrepov.

Zahteva za varstvo zakonitosti je po ugotovitvi Vrhovnega sodišča glede uveljavljane kršitve po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, medtem ko kršitev po 2. odstavku 192. člena ZKP ni podana, zato je zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.