Jedro

Sodišče prve stopnje v postopku izdaje soglasja k uresničitvi odstopne pravice ne odloča v kontradiktornem postopku, temveč le presoja, ali je upraviteljev predlog utemeljen. Zaradi tega lahko povsem nadzoruje potek časa in s tem spoštovanje trimesečnega roka za izdajo soglasja. Po oceni višjega sodišča je (skoraj) nemogoče, da bi sodišče prve stopnje (ki ga je vrhovno sodišče zavezalo k izvedbi kontradiktornega postopka v zvezi z izdajo soglasja in sicer za ugotovitev spornega dejstva, ali je bila podana ustna odstopna izjava), takšen postopek izvedlo v roku, kot ga navaja pritožnik, pri tem pa hkrati upoštevalo pravila in roke, ki jih določa ZPP (izmenjava vlog in odgovorov nanje, razpis naroka za obravnavanje predloga, zaslišanja strank in prič ...). Pri izvedbi kontradiktornega postopka čas trajanja postopka namreč ni odvisen le od ravnanja sodišča, temveč tudi od drugih udeležencev. Že sama izvedba takšnega postopka bi tako lahko povzročila, da sodišče prve stopnje o izdaji soglasja ne bi moglo odločiti (po pritožnikovem mnenju) pravočasno, višje sodišče pa je prepričano, da bi vrhovno sodišče, če bi stalo na pritožnikovem stališču, na nov tek prekluzivnega roka v svoji odločbi gotovo opozorilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom izdalo soglasje k izjavi stečajnega dolžnika z dne 28.3.2016 k uresničitvi odstopne pravice od vzajemno neizpolnjene dvostranske Pogodbe o najemu in pogodbe o ustanovitvi predkupne pravice, ki je bila dne 28.3.2014 sklenjena med dolžnikom in družbo S. d.o.o., (prej: R. d.o.o.).

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje upnik S. d.o.o., zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne izdajo soglasja k izjavi stečajnega dolžnika z dne 28.3.2016 o uresničitvi odstopne pravice od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Nima prav pritožnik ko trdi, da bi zato, ker so bile z razveljavitvijo sklepa sodišča prve stopnje z dne 5.10.2016 odpravljene njegove posledice (soglasje k izjavi stečajnega dolžnika o uresničitvi odstopne pravice od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe), sodišče prve stopnje moralo v ponovljenem postopku sprejeti odločitev glede navedenega soglasja v okviru zakonsko določenega trimesečnega roka, ki je po njegovem mnenju pričel (ponovno) teči od razveljavitve sklepa, zaradi česar naj bi sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom izdalo soglasje po izteku roka. Po prepričanju višjega sodišča je bilo zahtevi po izdaji soglasja v roku iz drugega odstavka 267. člena ZFPPIPP zadoščeno že s tem, da je sodišče prve stopnje prvi sklep o soglasju (p.d. 45) izdalo pravočasno.

5. Kot je navedel že sam pritožnik, je bil zaradi razveljavitve odločbe ponovljeni postopek, ki ga je izvedlo sodišče prve stopnje, namenjen sanaciji kršitev, ki jih je ugotovilo vrhovno sodišče. To je sodišču prve stopnje naložilo, naj „pri izvedbi dokaznega postopka upošteva tudi navedbe strank, podane v pritožbenem postopku ter zagotovi uresničitev njihove pravice do izjave o pravnih in dejanskih vidikih vprašanj v zvezi s prejemom odstopne izjave.“

6. Sodišče prve stopnje v postopku izdaje soglasja k uresničitvi odstopne pravice ne odloča v kontradiktornem postopku, temveč le presoja, ali je upraviteljev predlog utemeljen. Zaradi tega lahko povsem nadzoruje potek časa in s tem spoštovanje trimesečnega roka za izdajo soglasja. Po oceni višjega sodišča je (skoraj) nemogoče, da bi sodišče prve stopnje (ki ga je vrhovno sodišče zavezalo k izvedbi kontradiktornega postopka v zvezi z izdajo soglasja in sicer za ugotovitev spornega dejstva, ali je bila podana ustna odstopna izjava), takšen postopek izvedlo v roku, kot ga navaja pritožnik, pri tem pa hkrati upoštevalo pravila in roke, ki jih določa ZPP (izmenjava vlog in odgovorov nanje, razpis naroka za obravnavanje predloga, zaslišanja strank in prič...). Pri izvedbi kontradiktornega postopka čas trajanja postopka namreč ni odvisen le od ravnanja sodišča, temveč tudi od drugih udeležencev. Že sama izvedba takšnega postopka bi tako lahko povzročila, da sodišče prve stopnje o izdaji soglasja ne bi moglo odločiti (po pritožnikovem mnenju) pravočasno, višje sodišče pa je prepričano, da bi vrhovno sodišče, če bi stalo na pritožnikovem stališču, na nov tek prekluzivnega roka v svoji odločbi gotovo opozorilo.

7. Pritožnik ne pojasni, na kakšen način naj bi s postopkom odločanja o izdaji soglasja „državna oblast posegla v njegove pravice“. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ponovljeni postopek izvedlo hitro in brez odlašanja, pri tem pa je tudi poskrbelo, da so bila upoštevana vsa navodila, ki jih je dalo vrhovno sodišče ob razveljavitvi odločbe.

8. Pritožba opozarja, da iz predloga upraviteljice za izdajo soglasja k odstopu od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe ni razviden datum ustne izjave upraviteljice o uresničitvi odstopne pravice stečajnega dolžnika, prav tako pa ga tudi ne vsebuje že razveljavljeni sklep sodišča prve stopnje z dne 5.10.2016. 9. Navedeno po oceni višjega sodišča samo po sebi še ne potrjuje pritožnikove trditve, da mu upraviteljica ni (niti) ustno podala odstopne izjave. Res je, da upraviteljica v predlogu sodišču za izdajo soglasja ni navedla datuma, kdaj je pritožniku (sopogodbeniku) podala izjavo, da odstopa od pogodbe. V Predlogu za izdajo soglasja (p.d.29) je upraviteljica zapisala, da je „zakoniti zastopnik sopogodbenika (B. V.) tudi po tem, ko ga je seznanila z namenom vložitve izpodbojne tožbe in odstopa od pogodbe, izrazil interes za sklenitev nove najemne pogodbe za predmetni stanovanji.“ Na podlagi navedenega višje sodišče ugotavlja, da je upraviteljica pritožnika z odstopom od pogodbe seznanila prej, preden je sodišču podala predlog za izdajo soglasja. Ne glede na to, da res ni navedla datuma izjave, je časovni okvir, v katerem je bila dana, opisan dovolj določno, da je mogoče ugotoviti, da je bila podana pravočasno.

10. Nima prav pritožba ko trdi, da je sodišče prve stopnje prezrlo izpovedbo upraviteljice, da „ni šlo za klasično izjavo o odstopu od pogodbe“ in da „je bilo kdaj tudi rečeno v smislu, ko bo odstopljeno“. Sodišče prve stopnje je tudi ta del izjave v obrazložitvi citiralo, vendar je to storilo skupaj s preostalim delom upraviteljičine izjave o tem, da: „sem V. takoj povedala, da odstopam od te pogodbe, vendar pa rabim za veljaven odstop soglasje sodišča; da bom v kratkem podala predlog in da odstop učinkuje od dneva, ko bo soglasje postalo pravnomočno“, s tem pa je izjavo povezalo v celoto, zaradi česar ne deluje protislovno, kot to (za le delno povzeto izjavo) trdi pritožnik. Celotna izjava upraviteljice pa tudi po oceni višjega sodišča dokazuje, da je bila izjava o uresničitvi odstopnega upravičenja dana pritožniku kot drugi pogodbeni stranki dne 23.8.2016. 11. Neutemeljeni so pritožnikovi očitki sodišču prve stopnje v zvezi z oceno izpovedi priče P. Z. To je pravilno kot pomembno okoliščino pri oceni prepričljivosti pričine izpovedbe upoštevalo dejstvo, da priča ni bila navzoča v prostoru, v katerem se je 23.8.2016 odvijal sestanek med upraviteljico in zakonitim zastopnikom pritožnika B. V., temveč je pogovor (nehote, ker ni bilo zvočne pregrade) spremljala v sosednjem prostoru, medtem ko je „pisala osnovne dopise za stranke“. Pravilno je ocenilo, da navedeno omaje prepričljivost pričine izpovedbe. Tudi višje sodišče je prepričano da, kot je to zapisalo sodišče prve stopnje, priča morda verjame, da je slišala celotni pogovor, ni pa zelo verjetno, da bi zmogla hkrati pisati dopise strankam (tudi če so „osnovni“) in hkrati natančno slediti pogovoru v sosednji sobi. Res je namreč, da je priča povedala, da ni slišala, da bi upraviteljica 23.8.216 direktorju upnika podala odstopno izjavo, vendar iz njenega pričevanja tudi ne izhaja, da bi slišala, da bo pogodba ostala še naprej v veljavi.

12. Tudi če drži izpovedba priče P. Z., da ji je upraviteljica po tem sestanku v telefonskem razgovoru omenila, da bo po vsej verjetnosti odstopila od pogodbe, po oceni višjega sodišča to ne spremeni prej navedene ugotovitve o pravočasnosti podane odstopne izjave Upraviteljica je namreč zadovoljivo pojasnila, da je bilo za veljavnost odstop potrebno še soglasje sodišča in je bil do njegove izdaje odstop še negotov (verjetnost odstopa).

13. Tudi sklenitev Aneksa št. 1 k pogodbi o dobavi toplote z dne 8.9.2016, sklenjenega med E. d.o.o., stečajnim dolžnikom in direktorjem pritožnika, s katerim se je pritožnik kot odjemalec (3. člen Aneksa) zavezal poravnati obveznosti dobavitelja toplote, po oceni višjega sodišča nikakor ne dokazuje, da upraviteljica ni pravočasno o odstopu obvestila pritožnika. Upraviteljica je k odgovoru na pritožbo (p.d.57) sama priložila Aneks, na katerega se (šele) zdaj sklicuje pritožnik, ter pojasnila, da pritožnik (ki biva v stanovanjih, ki sta predmet pogodbe) ne izpolnjuje redno svoje obveznosti plačevanja obratovalnih stroškov, zaradi česar je bil sklenjen Aneks, s katerim je bilo njihovo plačevanje urejeno.

14. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika pritožnika ni izvedlo, ker se naroka 5.12.2017 ni udeležil, zdravniško potrdilo, ki ga je predložil, pa ne predstavlja opravičljivega razloga za izostanek z naroka. Ugotovilo je, da iz zdravniškega potrdila izhaja, da je zakoniti zastopnik na ta dan spremljal svoj hčerko na sistematskem pregledu. Višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da navedeno ne predstavlja opravičljivega razloga za izostanek zakonitega zastopnika pritožnika z naroka saj sistematski pregled njegovega otroka nikakor ni nepredvidljiva oziroma nepričakovana okoliščina, ki bi zaradi tega opravičevala njegovo odsotnost z naroka oziroma preložitev naroka zaradi njegovega zaslišanja. Zakoniti zastopnik namreč ni zatrjeval, da pregleda ni bilo mogoče preložiti, opravičilo pa je poslal (oziroma sodišče o tem obvestil po telefonu) šele na dan naroka, čeprav iz spisa izhaja, da je za narok vedel že dalj časa (osebno vabilo).

15. Sodišče je v vabilu stranki (zakonitemu zastopniku pritožnika) na zaslišanje sicer navedlo, da bo zaslišan kot stranka (257. člen ZPP), res pa ga ni, kot to opozarja pritožba, ob tem še opozorilo, da je lahko stranka, ki pride na narok, zaslišana, četudi se ga druga stranka ne bo udeležila (tretji odstavek 261. člena ZPP). Višje sodišče ocenjuje, da navedeno ne vpliva na pravilnost odločitve v tej zadevi: pritožnik namreč ne trdi, da bi, če bi zakoniti zastopnik pritožnika za to vedel, ravnal drugače in bi se naroka udeležil, temveč le (neutemeljeno) poudarja, da je imel za izostanek opravičljiv narok.

16. Višje sodišče pritrjuje utemeljitvi sodišča prve stopnje, zakaj je sledilo izpovedi upraviteljice: ta je prepričljivo izpovedala o tem, kdaj in kako je zakonitemu zastopniku pritožnika podala odstopno izjavo, zaslišanje zakonitega zastopnika pa ni bilo mogoče, ker se naroka ni udeležil, čeprav je le on poleg upraviteljice edini prisostvoval sestanku in bi o tem bi lahko izpovedal, če bi prišel na zaslišanje. Le njegova izpovedba bi lahko imela takšno težo kot upraviteljičina. Pri svoji odločitvi je pravilno upoštevalo okoliščino, da je predlog za zaslišanje strank podala le upraviteljica, sodišče prve stopnje pa je izvedlo dokaz, ki ga je predlagal dolžnik (zaslišanje odvetnice P. Z.).

17. S tem, ko se zakoniti zastopnik pritožnika kljub izkazanemu vabilu na zaslišanje ni odzval in njegovo opravičilo ni bilo utemeljeno, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zaslišalo le eno od strank - upraviteljico in s strani pritožnika predlagano pričo P. Z. ter narok zaključilo. S tem pritožniku nikakor ni odvzelo možnosti obravnavanja pred sodiščem. Uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ga pritožnik utemeljuje z očitkom sodišču prve stopnje, da mu zaradi neodziva sodnemu vabilu kljub opravičljivemu razlogu za izostanek z opustitvijo ponovnega razpisa naroka ni bila dana možnost zaslišanja kot stranke, da je bil izpodbijan sklep izdan na podlagi zaslišanja le nasprotne stranke ter da je bila pritožniku zaradi tega odvzeta možnost, da se pred sodiščem izjasni o vseh pravno relevantnih dejstvih in ponudi za svoje trditve ustrezne dokaze, ni podan. Pritožniku zaradi obravnavanja v njegovi nenavzočnosti (osebna navzočnost stranke po zakonu ni pogoj za obravnavanje) ni bila odvzeta možnost izjasnjevanja pred sodiščem o pravno relevantnih dejstvih in predlaganja dokazov, saj je bil na naroku navzoč njegov pooblaščenec (137. člen ZPP). Zakoniti zastopnik pritožnika je s tem, ko se ni odzval sodnemu vabilu, sam onemogočil izvedbo dokaza z njegovim zaslišanjem kot stranke (primerjaj: odločba VS RS II Ips 126/2003). V ponovljenem postopku je tako pritožnik imel možnost vplivati na njegov izid, vendar je ni izkoristil, ko bi jo mogel in moral. Ali in kdaj je bila ustna odstopna izjava dana, je zato sodišče ugotovilo s pomočjo drugih dokazov (zaslišanje druge stranke - upraviteljice in priče, ki jo je predlagal pritožnik).

18. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi bila pravno veljavna in učinkovita odstopna izjava lahko podana le v pisni obliki. Na navedeno vprašanje je v tej zadevi že odgovorilo Vrhovno sodišče RS, ko je obravnavalo zahtevo za varstvo zakonitosti (III Ips 16/2017) in pri tem navedlo, da ni treba, da bi bila izjava o uresničitvi odstopne pravice pisna, saj take obličnosti ne predpisujeta niti ZFPPIPP ne Obligacijski zakonik.

19. Ob vsem povedanem, še posebej pa ob navedbi Vrhovnega sodišča v odločitvi v zvezi s prej navedeno zahtevo za varstvo zakonitosti: „da se v postopku s podajo soglasja k uresničitvi odstopne pravice varujejo pravice vseh stečajnih upnikov (sodišče soglasje poda, če se s tem dosežejo ugodnejši pogoji za plačilo upnikov), ne pa pravice sopogodbenika stečajnega dolžnika iz konkretne pogodbe, od katere želi stečajni dolžnik odstopiti“, se višjemu sodišču pojavljajo pomisleki v zvezi s pravico pritožnika do pritožbe zoper izpodbijani sklep.

20. Ker 267. člen ZFPPIPP nima določbe, ki bi posebej urejala pravico do pritožbe, velja splošno pravilo iz prvega odstavka 126. člena ZFPPIPP, po katerem pripada to upravičenje (zgolj) vsaki stranki postopka (torej upnikom, ki (že) uveljavljajo terjatve v stečajnem postopku). Pritožnik je tako sicer na podlagi določb ZFPPIPP pridobil pravico za vložitev pritožbe (57. člen in 126. člen ZFPPIPP), vendar višje sodišče ugotavlja, da njegova prijavljena (in nato prerekana) terjatev izvira iz pogodbe, od katere je upraviteljica odstopila, pritožnik pa je navedeno terjatev prijavil po tem, ko je upraviteljica podala sodišču predlog za izdajo soglasja k odstopu od te iste pogodbe. Glede na to, da se preizkus pravilnosti odločitve o soglasju sodišča k odstopu od vzajemno neizpolnjene pogodbe lahko nanaša le na preizkus koristnosti te odločitve na možnost poplačila terjatev upnikov v stečaju je očitno, da pritožnik v tem postopku ne zasleduje svojih interesov kot stečajni upnik, temveč le kot druga pogodbena stranka, ki ima interes za izpolnitev pogodbe in tako zastopa le svoje interese.

21. Višje sodišče je v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ugotovilo je, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa izpodbijani sklep tudi ni obremenjen z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Višje sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (353. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

22. Pritožnik ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov, saj mora v postopku zaradi insolventnosti vsak upnik sam nositi svoje stroške udeležbe v postopku (129. člen ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.