Jedro

Sodišče po vpogledu podatkov v listinah upravnega spisa za razliko od pristojnega organa ugotavlja, da je tožnik zatrjeval pravno relevantne osebne okoliščine, zaradi katerih bi se lahko štelo, da tožnikova izvorna država Maroko za tožnika, individualno ni varna izvorna država, česar pa pristojni organ ni raziskal in je posledično ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Koncept varne izvorne države je zakonodajalec opredelil z določili 61. člena ZMZ-1. V konkretnem primeru sicer ni sporno, da je tožnikova izvorna država Maroko s strani Vlade Republike Slovenije razglašena za varno izvorno državo, kar pa v konkretnem primeru samo po sebi še ne zadostuje za uporabo koncepta varne izvorne države (62. člen ZMZ-1), saj mora biti po navedeni določbi kumulativno ugotovljeno, da ima prosilec državljanstvo te države (prva alineja) in da prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom, zanj ni varna država (druga alineja). V izpodbijani odločitvi se pristojni organ ni spuščal v presojo posebnih okoliščin, ki jih je navajal tožnik, zato posledično tudi ni primerjal razmer v Maroku glede stanja v državi v času presoje tožnikove prošnje z razmerami v tej državi, ki so bili odločilni za njeno uvrstitev na seznam varnih izvornih držav.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve 2142-497/2018/12 (1312-02) z dne 5. 4. 2018, se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s 7. točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) odločila, da se prošnja za priznanje mednarodne zaščite prosilca (v nadaljevanju tožnik), ki trdi, da je A.A., rojen ... 1994 v kraju ..., Kraljevina Maroko (v nadaljevanju Maroko), zavrne kot očitno neutemeljena.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka povzema podatke iz Policijske depeše PP Črnomelj, registracijskega lista, prošnje za mednarodno zaščito, razgovora o ustni seznanitvi s pridržanjem in osebnega razgovora. Tožnik je 21. 3. 2018 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo, ki bi bil namenjen izkazovanju istovetnosti. Ob podaji prošnje je navedel, da je Maroko zapustil 10. 10. 2016 s ponarejenim potnim listom. Ko je prišel v Grčijo, ga je odvrgel, ker ga je bilo strah, da bi šel v zapor. Ponarejen potni list je imel zato, ker ima težave in drugače ne bi mogel zapustiti svoje države. Potni list je bil izdan na iste osebne podatke, kot jih je navedel, le slika je bila od druge osebe. Iz države je odšel brez problema. Originalnega potnega lista nima, osebna izkaznica pa je ostala v Grčiji, kjer jo je skril v tovornjaku. Iz Maroka je odšel najprej v Turčijo, kjer je ostal do januarja 2017. Nato je ilegalno odšel v Grčijo, Albanijo, Črno Goro, in Bosno. Iz Bosne do Slovenije je potreboval štiri dni. Potem, ko je ljudi prosil, da pokličejo policijo, ga je prijela policija in podal je namero, da zaproša za mednarodno zaščito. Ko je zapustil Maroko, je bila njegova ciljna država Slovenija. Ko je bil soočen, da je na policiji povedal, da je njegova ciljna država Francija, je pojasnil, da je bil prevajalec Palestinec in ga je v to prisilil. Na Hrvaškem ni želel zaprositi za zaščito, ker so ga tam pretepli in mu vzeli denar. V zvezi z razlogi, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito, je povedal, da ima v Maroku težave, ker nasprotuje kraljevemu režimo, ki so se začele, ko je bil star 17 let. V šoli so ustanovili stranko, ki se imenuje Organizacija za pravico in ni uradna organizacija. Hoteli so, da bi z njo pokazali kralju in ljudem, da imajo veliko težav, kot na primer ljudje so brez služb, izobraževalni sistem je slab, tako tudi zdravstveni sistem. Organizirali so demonstracije v Casablanci, velikokrat so demonstrirali, vedno so policisti vsaj enega od njih aretirali. Leta 2014 ali 2015 so uporabili plin, ko so demonstrirali in niso mogli dihati. Aprila 2016 je bil v Marakeshu in policisti so imeli pri sebi fotografije iz Facebooka, ko je pisal članek o demonstracijah. Prišli so k prijatelju domov, ko je bil pri njem, in ga odpeljali na skrivno policijsko postajo v Dar Al Beida. Tam so mu grozili, da lahko ostane v zaporu do 10 let in mu rekli, da je nevaren za ljudi v Maroku. Nato so ga odpeljali v zapor in ne spomni se koliko časa je tam ostal. Nato so ga izpustili iz zapora in mu rekli, da mora zapustiti državo, ker je nevaren, zato je državo zapustil. Ponarejen potni list je potreboval kljub temu, da so mu rekli, da naj državo zapusti, saj so mu kljub temu, da so ga izpustili iz zapora, grozili, da ga bodo ubili. Tudi po izpustitvi je nadaljeval s pisanjem člankov proti režimu. V državi je ostal še približno tri mesece. Vsak dan je njemu in njegovi družini grozila policija, grozili so, da bodo ubili njegove starše, enkrat so poskušali celo ugrabiti njegovo mamo, še vedno grozijo njegovi družini. Tožnik je ob podaji prošnje pritrdil, da je sam napisal izjavo, da je državo zapustil zaradi političnih razmer in dela, vendar je to moral napisati zaradi prevajalca in policije, ki mu je grozila. Za zaščito je zaprosil tudi v Grčiji in Črni gori. Glede na to, da je na policiji zatrjeval, da je njegova ciljna država Slovenija, je bil pozvan, da to pojasni in je navedel, da sta tako Slovenija kot tudi Francija v Evropi in da ve, da je v Sloveniji svoboda, ki jo išče. Ni ekonomskih težav. V povezavi s potnim listom je navedel, da lahko prinese dokaze, da so bili podatki v njem pravilni, saj ima rojstni list v izvorni državi, ima delovno izkaznico, ko je bil zaposlen, osebno izkaznico pa je pustil v Grčiji.

3. S tožnikom je bil 28. 3. 2017 opravljen osebni razgovor, kjer je navedel, da nima nobenih dokazov, s katerimi bi utemeljil svojo prošnjo. Nikoli ni imel potnega lista Maroka, osebno izkaznico je izgubil v Grčiji na otoku Mitilini, rojstni list in kopijo osebne izkaznice ima v Maroku. Glede ponarejenega potnega lista je povedal, da je to potni list Maroka, na katerem so bili izbrisani podatki osebe in napisani njegovi podatki. Slika je ostala ista. Ker je imel težave s policijo in drugimi ljudmi, ki so povezani z oblastjo kraljevine, si je moral dati narediti ponarejen potni list. Če bi zaprosil za svoj potni list, ga je bilo strah, da bi ga aretirali. V Maroku ga išče policija in drugi predstavniki oblasti, ki delajo za kralja. Pri njih je zakon, da se ne sme žaliti kralja. Sam sicer ni govoril grdo proti kralju. Kot dijak je bil eden izmed ustanoviteljev majhne organizacije za pravice „Munadama Huqukiya“ in je bil aktiven član stranke 20. februar. Po omejitvi gibanja je preko Facebooka poskušal kontaktirati svojo družino, da bi pridobil kopijo osebne izkaznice, a so bili nedosegljivi. V svoji državi je delal in nima ekonomskih težav. V Maroku je bil dva meseca v zaporu zaradi političnih razlogov, policija ga je obtožila, da je pisal članke proti vladnemu režimu, ujeli so ga policisti in ga odpeljali do Casablance in opravili zaslišanje. Odpeljali so ga v zapor Ukashe, kjer so rekli, da bo ostal tam 10 let. Družina in prijatelji so pooblastili odvetnika. Ker ni imel kazenske zadeve že od prej in kar je storil, ni bilo kaznivo, so ga izpustili. Odvetnik se je pritožil in so ga izpustili. Prijatelji so pred zaporom protestirali. Demonstracije niso kaznive, niso pa zaželene. Prav tako je nezaželeno pisati članke. Po zakonu ni naredil nič kaznivega. Maroko je zapustil 10. 10. 2016. Živel je v mestu Jadida, pred tem je delal v mestu Marakesh v proizvodnji jajc in je imel dovolj denarja za dostojno življenje. Končal je srednjo šolo in eno leto gimnazije.

4. Glavi razlog za zapustitev izvorne države je bil, da so ga zaprli brez razloga. Ko je bil zaprt je imel težave, ker je Berber. Ta zapor se nahaja v mestu, kjer so zaprti vsi Arabci. Ko so ga izpustili, so policisti grozili njemu in njegovi mami, da ju bodo ubili, da ne sme nadaljevati s strankarskimi aktivnostmi. Iz zapora so ga izpustili tri mesece preden je zapustil državo. Grožnje so mu pošiljali preko Facebooka. Policisti so prišli enkrat domov in grozili njegovi mami, naj razkrije kje je in ji svetovali, naj ga prepriča, da preneha z aktivnostmi. Večkrat so ji grozili, enkrat tudi z ugrabitvijo. Grožnje preko Facebooka so bila glasovna sporočila, ki jih nima shranjenih. Ko je bil v Albaniji je nekdo vdrl v njegov Facebook profil in spremenil geslo, tako da do njega nima več dostopa. Član stranke 20. februar je bil od leta 2014 do 2016. V srednji šoli je bil član neke organizacije, vendar le eno leto. Kot član stranke 20. februar je napisal veliko člankov glede problemov v državi, na primer slab zdravstveni sistem, brezposelnost. Eden od razlogov za zapustitev je tudi udeležba na demonstracijah. Imel je propagandni material in preko Facebooka je vabil ljudi. Demonstracije so bile javno prijavljene. V stranko 20. februar se je včlanil zato, ker se je zavzemala za dobre stvari, ima tudi člansko izkaznico in prijatelja je prosil, da mu jo pošlje. Ko je bil v Grčiji, se je pogovarjal z mamo in sestro. Slednja mu je rekla, da ga išče policija. Na posebno vprašanje pooblaščenca je povedal, da je policija, ko so ga izpustili iz zapora, od njega zahtevala, da zapusti državo in da je bila to neformalna grožnja. Ko je bil v zaporu so bile razmere slabe. Na policijski postaji v Dar Al Beida sta bila dva policista, ki sta ga pretepala, zasliševala sta ga, zakaj se je pridružil stranki 20. februar in zakaj piše članke na Facebooku. Tožnik v postopku ni predložil nobenega dokumenta. Toženka navaja četrti odstavek 34. člena ZMZ-1 in 97. člen Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Ne glede na to, da tožnik ni predložil nobenega dokumenta, s katerim bi dokazal svojo istovetnost, pa v povezavi z njegovimi izjavami in za potrebe tega postopka ugotavlja, da je do dokaza o nasprotnem, njegova izvorna država Maroko.

5. Toženka navaja določbe drugega in tretjega odstavka 20. člena ter 52. člena ZMZ-1, ki jih citira. Tožnik prihaja iz države, ki jo je Vlada Republika Slovenija 17. 2. 2016 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (v nadaljevanju Odlok) določila kot varno izvorno državo. Navaja določbe prve in druge alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1. Toženka je ugotavljala ali v tožnikovih navedbah obstajajo kakšni tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da Maroko, ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država. Toženka navaja, da je tožnik svoje izjave glede razloga za odhod iz izvorne države spreminjal. Tožnik je spreminjal tudi izjave glede ciljne države in iz izjav več kot očitno izhaja, da jih tožnik prilagaja. Tožnik tudi ni bil prepričljiv v delu, ko je govoril o potnem listu, s katerim je odšel iz izvorne države in o načinu odhoda iz države. Oseba, ki zatrjuje, da ima ponarejen potni list, s katerim naj bi pri odhodu iz izvorne države ne imela problemov, zatrjevanega ponarejenega potnega lista ne bi odvrgla šele v Grčiji, temveč bi bilo to pričakovati že v Turčiji. Neprepričljive so tudi tožnikove navedbe glede razloga za pridobitev ponarejenega potnega lista. Pri podaji prošnji je zatrjeval, da če ne bi imel ponarejenega potnega lista, iz države sploh ne bi mogel oditi. To pa je v nasprotju z njegovimi nadaljnjimi izjavami, da mu naj bi policija ob odpustu iz zapora rekla, da mora zapustiti državo, ker je nevaren. Slednje je malo verjetno. Če bi bil res tako nevaren za izvorno državo, bi ga policija in uradne maroške oblasti ne izpustile in mu še brez težav, navkljub ponarejenemu potnemu listu, dovolile oditi iz države. Neprepričljive so tožnikove navedbe tudi v delu, kako naj bi bil prijet in odpeljan v zapor. Ob vložitvi prošnje je zatrjeval, da je bil pri prijatelju v Marakeshu, na osebnem razgovoru je navedel, da ga je ujela policija in ga odpeljala v Casablanco na zaslišanje, od tam pa v zapor. Tožnik ni vedel točno, kje naj bi bil prijet. V zvezi s tem je tožnik tudi zatrjeval, da naj bi bil zaprt v zaporu Ukasha, na prošnji pa se ni spomnil, koliko časa je bil zaprt. Na osebnem razgovoru pa je nasprotno povedal, da naj bi bil v zaporu približno dva meseca. Tožnik je bil po oceni toženke neprepričljiv tudi v svojih navedbah glede objavljanja člankov na Facebooku, saj ni predložil nobenih dokazov. Na osebnem razgovoru je celo podal izjavo, da naj bi mu nekdo, ko je bil v Albaniji, vdrl v njegov Facebook profil in spremenil geslo, tako da dostopa nima več. Na istem osebnem razgovoru pa je pred tem izjavil, da je preko Facebooka poskušal kontaktirati s svojo družino, da bi mu posredovali dokumente, a so bili nedosegljivi. Tožnikove navedbe ob podaji prošnje in na osebnem razgovoru, da je član politične stranke 20. februar in da ima tudi člansko izkaznico, niso podkrepljene z nikakršnimi dokazi, tudi ni predložil zatrjevane članske izkaznice. Na podlagi javno dostopnih informacij na spletu pa izhaja, da politična stranka z imenom 20. februar v Maroku ne obstaja in da gre za gibanje, ki obeležuje proteste, ki so se dogajali v letu 2011, v času tako imenovane „arabske pomladi“.

6. Toženka na podlagi vsega navedenega ugotavlja, da tožnik ni prepričljivo in verjetno predstavil svojih razlogov za odhod iz izvorne države, zato v njegovem primeru tudi ne obstajajo kakšni tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ni varna izvorna država in so izpolnjeni pogoji, da se tožnikova prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, ker tožnik prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. Glede na vse navedeno v konkretnem primeru ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Tako strah pred preganjanjem kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve morata biti individualno utemeljena, česar pa ni mogoče sklepati iz tožnikovih izjav, ki so neprepričljive, nekonkretizirane in malo verjetne. Pri tem toženka navaja splošno znano dejstvo, da v tožnikovi izvorni državi ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada, saj bi v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji v zadevni državi nedvomno poročali. Iz vsega opisanega je mogoče sklepati, da tožniku v Maroku ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Glede na navedeno so izpolnjeni pogoji, da se tožnikova prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v povezavi z drugo alinejo 52. člena ZMZ-1. 7. V tožbi tožnik izpodbija navedeno odločitev iz razloga bistvenih kršitev določb postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Toženka je pravilno povzela vse navedbe, ki jih je tožnik podal kot razlog za mednarodno zaščito, vendar je napravila napačen zaključek. Tožnik je Berber in pripadnik manjšine v izvorni državi. Zaradi tega je imel težave. Že pri 17. letih se je pridružil gibanju Organizaciji za pravice, ki je bila nastrojena proti kralju. Organizirali so demonstracije. Policisti so jih zapirali, uporabili pa so tudi plin. Pisal je članke o demonstracijah. Policisti so ga zaprli, ko se je nahajal pri prijatelju. Tam so ga zasliševali in mu grozili, da lahko ostane v zaporu do 10 let. V zaporu so ga tepli in tudi gladovno je stavkal. Odvetnik ga je rešil iz zapora. Policija mu je dejala, naj zapusti državo, sicer ga bodo ubili. Tožnik je v prošnji navedel kot ciljno državo Slovenijo in v nadaljevanju vztrajal pri Sloveniji kot ciljni državi. V postopku je jasno izrazil voljo, katera je njegova ciljna država in jo obrazložil. Dejstvo, da so mu policisti rekli, naj zbeži iz države, saj ga bodo sicer ubili, bi morala toženka presojati v okviru informacij, ki bi jih morala pridobiti o izvorni državi. Trditev tožnika, da ga je policija našla pri prijatelju in ga od tam odpeljala v zapor in druga trditev, da ga je policija ujela in nato odpeljala v zapor, ni tako nerazumljiva. Policija ga je lahko ujela tako pri prijatelju kot kje drugje. Tožnik prihaja iz varne tretje države, vendar to še ne pomeni, da toženka ni dolžna pridobiti ažurnih informacij iz ustreznih virov, kot so EASO, UNHCR, Svet Evrope in druge ustrezne mednarodne institucije o tem, ali so v izvorni državi negotove razmere. Navaja 39 in 42. člen Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013. Izpodbijane odločbe se ne da preizkusiti, ker je v tem delu brez razlogov. Sodišču predlaga, da zasliši tožnika in izpodbijano odločbo odpravi in toženki vrne zadevo v ponovno odločanje. Hkrati prosi za oprostitev sodne takse.

8. V odgovoru na tožbo toženka prereka navedbe tožnika in se sklicuje na obrazložitev upravne odločbe. Ne strinja se s tožnikom, da je obrazložil in izkazal jasno voljo, katera je njegova ciljna država. Tožnik je imel v postopku veliko možnosti, da bi jih podrobno predstavil, vendar te možnosti ni izkoristil in je bil v svojih izjavah premalo natančen, predvsem pa popolnoma neprepričljiv. Glede navedbe tožnika, da bi toženka morala kljub temu, da je Maroko varna tretja država, pridobiti ažurne informacije iz ustreznih virov, toženka navaja da tožnik prihaja iz Maroka, in da je na tej podlagi v skladu z Odlokom Vlade ugotovila, da tožnik prihaja iz varne izvorne države. Sklicuje se prvo in drugo alinejo 62. člena ZMZ-1. Toženka je po ugotovitvi, da tožnik prihaja iz varne izvorne države presojala, ali so njegove navedbe o razlogih za njegov odhod iz izvorne države takšni, ki bi lahko predstavljali določene osebne okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da zatrjevana izvorna država zanj ni varna. Na podlagi vseh izjav, ki jih je podal, je toženka zaključila, da so njegove izjave popolnoma neprepričljive in zavajajoče in glede na to ni bilo nikakršne potrebe ali podlage, da bi v postopku pridobila in preučila še ažurne informacije o izvorni državi. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9. V pripravljalni vlogi tožnik dodatno pojasnjuje svoje razloge.

10. Tožba je utemeljena.

11. V obravnavni zadevi je predmet presoje odločitev toženke, s katero je le-ta tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila kot očitno neutemeljeno. Kot razlog odločitve je navedla drugo alinejo 52. člena ZMZ-1. Po navedeni določbi se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1 (koncept varne izvorne države). O prošnji za mednarodno zaščito mora pristojni organ praviloma odločiti v rednem postopku. Izjemoma lahko odloči v pospešenem postopku, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji. Z določbo pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 je zakonodajalec med drugim določil, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1. Po povedanem je tako v konkretnem primeru vprašanje odločanja v pospešenem postopku neločljivo povezano z materialno pravnim vprašanjem obstoja zavrnitvenega razloga po drugi alineji 52. člena ZMZ-1

12. Iz 20. člena ZMZ-1 izhaja, da pomeni mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji status begunca in status subsidiarne zaščite (prvi odstavek). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona (drugi odstavek). Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona (tretji odstavek).

13. Ob upoštevanju stališča, ki izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-96/09 z dne 9. 7. 20091 in ob pravilni uporabi določbe 22. člena v zvezi z 22. členom ZMZ-1, sodišče za razliko od pristojnega organa meni, da toženka ni razbremenjena dolžnosti, da izjave s strani tožnika o ključnih razlogih za prošnjo za mednarodno zaščito preverja s splošnimi in specifičnimi informacijami v izvorni državi. Toženka se do zatrjevanih dogodkov, da je bil tožnik zaprt, da so bili tožnik in njegova deležni groženj s strani uradnega režima maroškega kralja, kar bi lahko pomenilo politično preganjanje, ni opredelila. Do teh okoliščin o stanju varstva človekovih pravic v izvorni državi, povezanim z njegovim primerom, se pristojni organ v obravnavani zadevi sploh ni opredeljeval, saj je sprejel odločitev le na podlagi ugotovljene (notranje) nekonsistentnosti izjav tožnika in ni pojasnil, ali je v povezavi s tožnikovim primerom preveril in preizkusil tudi aktualna poročila in informacij iz ustreznih virov, kot jih navaja toženka, kot so EASO, UNCH, Svet Evrope in druge ustrezne mednarodne institucije glede tega, ali so v tožnikovi izvorni državi za tožnika takšne negotove razmere, skladno z 37. členom in 42, uvodno izjavo Procesne direktive2. Po presoji sodišča torej brez vpogledov v aktualna poročila in preverjanja aktualnih okoliščin v izvorni državi v povezavi s tožnikovim primerom, ob pravilni uporabi ZMZ-1, toženka v obravnavani zadevi ne more odločiti. Pred tem pa je seveda dolžna opraviti tudi soočenje tožnika z vsemi ugotovljenimi nekonsistentnostmi in splošnimi informacijami, ki jih je vpogledala (22. člen ZMZ-1). Toženka se do vsebinskih okoliščin glede ravnanja aktualne oblasti do tožnika v teh okoliščinah, kot je navajal, sploh ni opredeljevala, in ni preverjala skladnost in verjetnost izjav tožnika o ključnih razlogih za prošnjo v povezavi z dostopnimi specifičnimi in splošnimi informacijami o stanju varstva človekovih pravic v izvorni državi, povezanimi s tožnikovim primerom. Toženka je napačno uporabila materialno pravo in odločala v skrajšanem postopku zgolj na podlagi ugotovljenih nekonsistentnih izjav na strani tožnika, zunanje aktualne informacije, ki so povezane s tožnikovim primerom, pa ni preverjala oz. tega ni zapisala v obrazložitev niti ne izhaja to iz upravnih spisov, pa tudi o tem ni seznanila tožnika (22. člen ZMZ-1). Po 22. členu ZMZ-1 pristojni organ v postopku preverja izjave prosilca in informacije o izvorni državi iz osme in devete alineje prvega odstavka 23. člena tega zakona. Glede na navedeno, se nekonsistenca3 ne presoja samo znotraj neskladnih izjav tožnika v izpovedih tožnika, temveč se mora kriterij za oceno (ne)prepričljivosti izjav, ki se nanašajo na zahtevane ključne razloge za prošnjo, presojati tudi objektivno, torej preko dostopnih splošnih in specialnih informacij, kar izhaja tudi iz člena 4(5)(c) Kvalifikacijske direktive4. 14. Glede na povedano se posledično tudi ocene toženke, da tožnik ni izkazal zahtevanih pogojev glede dejanj preganjanja in nastanka resne škode, oziroma da tožnik ni izkazal nikakršnih tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da tožnikova izvorna država Maroko, ob upoštevanju tožnikovih posebnih okoliščin zanj ni varna izvorna država, ne da preizkusiti, saj se toženka ni izrekla glede aktualnih poročil in situacije glede na konkretni primer, saj ni preverila materialne verodostojnosti tožnikovih izjav glede tega. V obravnavanem primeru to pomeni, da ni bil izpolnjen pogoji iz pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi z drugo alinejo 52. člena ZMZ-1 za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene v skrajšanem postopku. Ob pravilni uporabi materialnega prava se v obravnavani zadevi dejansko stanje ne mora ugotavljati zgolj na podlagi podatkov iz tožnikove prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in informacij, pridobljenih v osebnem razgovoru s tožnikom ter splošno znanih dejstev oziroma uradnih podatkov, s katerimi razpolaga pristojni organ v smislu prve, druge in šeste alineje prvega odstavka 23. člena ZMZ-1, brez preverjanja tožnikovih navedb z aktualnimi splošnimi in specifičnimi informacijami o izvorni državi v smislu osme in devete alineje prvega odstavka 23. člena ZMZ-1. Toženka bi po presoji sodišča v obravnavanem primeru morala opraviti redni ugotovitveni postopek, s presojo in opredelitvijo do (ne)izpolnjevanja vseh pogojev, ki se zahtevajo za priznanje statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite.

15. Tožnik je v prošnji za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru, torej tekom upravnega postopka, kot tudi že pri sestavi registracijskega lista navajal okoliščine, ki bi utegnile nakazovati možnost preganjanja zaradi političnega prepričanja. Po mnenju sodišča iz tožnikovih zatrjevanih dejanskih okoliščin izhaja, da bi lahko šlo za preganjanje na podlagi političnega prepričanja v smislu pete alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. Sodišče po vpogledu podatkov v listinah upravnega spisa za razliko od pristojnega organa ugotavlja, da je tožnik zatrjeval pravno relevantne osebne okoliščine, zaradi katerih bi se lahko štelo, da tožnikova izvorna država Maroko za tožnika, individualno ni varna izvorna država, česar pa pristojni organ ni raziskal in je posledično ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Koncept varne izvorne države je zakonodajalec opredelil z določili 61. člena ZMZ-1. V konkretnem primeru sicer ni sporno, da je tožnikova izvorna država Maroko s strani Vlade Republike Slovenije razglašena za varno izvorno državo, kar pa v konkretnem primeru samo po sebi še ne zadostuje za uporabo koncepta varne izvorne države (62. člen ZMZ-1), saj mora biti po navedeni določbi kumulativno ugotovljeno, da ima prosilec državljanstvo te države (prva alineja) in da prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom, zanj ni varna država (druga alineja). V izpodbijani odločitvi se pristojni organ ni spuščal v presojo posebnih okoliščin, ki jih je navajal tožnik, zato posledično tudi ni primerjal razmer v Maroku glede stanja v državi v času presoje tožnikove prošnje z razmerami v tej državi, ki so bili odločilni za njeno uvrstitev na seznam varnih izvornih držav.

16. Dejstvo, da je pristojni organ izvedel pospešeni postopek, ne glede na celosten vsebinski pomen tožnikovih navedb o razlogih za priznanje mednarodne zaščite, je po presoji sodišča vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe. Ker je po povedanem izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, jo je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo pristojnemu organu v ponovni postopek, v katerem je pristojni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

1 Z navedeno odločbo je Ustavno sodišče razveljavilo tretji odstavek 22.člena ZMZ (Uradni list RS, št.11/11) . 2 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) Uradni list EU, L 180/60 z dne 29. 6. 2013. 3 Celovita dokazna ocena v zadevah mednarodne zaščite pa pomeni tudi, da je pri oceni (ne)verodostojnosti potrebno razlikovati med pomembnimi (materialnimi) in manj pomembnimi (nematerialnimi) (ne)konsistentnostmi v izpovedbah in ravnanjih prosilca, pri čemer so materialne nekonsistentnosti vezane na okoliščine v zvezi z temeljnimi pogoji za priznanje mednarodne zaščite (podlaga za preganjanje, dejanja preganjanja, vez med podlago in dejanji preganjanja, odsotnost zaščite itd.), med tem ko so nematerialne nekonsistentnosti tiste, ki se ne nanašajo neposredno na pogoje za mednarodno zaščito (podatki v zvezi s potjo iz države izvora v Slovenijo in podobno), (prim. Sodbo Upravnega sodišča RS I U 69/2017. 4 Direktiva 2011/95 EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 13. decembra 2111 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev) UL L 337/9 z dne 20. 12. 2011.