Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko izpodbijane odločbe o prehodu delavca - invalida k drugemu delodajalcu ni presojalo na podlagi določb 140. čl. ZPIZ, ki določa, da mora delodajalec v sodelovanju z zavodom za zaposlovanje zavarovancu s preostalo delovno zmožnostjo (torej delovnemu invalidu II. in III. kategorije) zagotoviti ustrezno delo v drugi organizaciji oz. pri delodajalcu, če zaradi narave dejavnosti, organizacije dela in glede na preostalo delovno zmožnost zavarovanca zanj nima dela. Zmotno je štelo, da bi tožena stranka morala izvesti postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo odločbo direktorja pravnega prednika tožene stranke, to je T. d.o.o., opr. št. 771, z dne 11.8.1997 in sklep komisije za varstvo pravic pravnega prednika tožene stranke, opr. št. 156, z dne 11.8.1997, pisni odpravek z dne 19.10.1997 (1. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika sprejme nazaj na delo in ga razporedi na ustrezno delovno mesto ter mu povrne stroške postopka v znesku 82.764,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.3.2000 do plačila (2. tč. izreka). Zoper takšno sodbo se iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Navaja, da so bile tožnikove delovne omejitve edini razlog, zaradi katerega ga ni bilo mogoče razporediti na delovno mesto skladiščnik III, kar izhaja tudi iz izpovedbe priče B. M. Tožena stranka je za tožnika iskala ustrezno delo znotraj lastne organizacije (na primer vzdrževalec okolja), ker pa tožniku ni mogla zagotoviti ustreznega delovnega mesta, je takšno delo poiskala pri drugem delodajalcu. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je razveljavilo izpodbijane sklepe tožene stranke. Pravna podlaga razveljavljenih odločitev je bila v določilih Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Ur. l. RS št. 22/92, 5/94 in 7/96), ki določa pravice delavca in obveznosti delodajalca iz naslova invalidnosti. Tožnik je invalid III. kategorije, priznana mu je bila pravica do razporeditve oz. zaposlitve na drugem ustreznem delu, kar mu je bila dolžna zagotoviti tožena stranka. Ker pri toženi stranki ni bilo prostega ustreznega dela, je tožena stranka na način in pod pogoji iz 140. čl. ZPIZ tožniku zagotovila ustrezno zaposlitev pri drugem delodajalcu. Pri toženi stranki ni prenehala potreba po delu delavcev na delovnem mestu skladiščnika in tako ni bila podana pravna podlaga za ugotavljanje presežnih delavcev. Osnovni namen razveljavljenih odločitev tožene stranke je izpolnitev obveznosti iz naslova pravic delovnega invalida III. kategorije invalidnosti. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je utemeljena. V skladu z drugim odstavkom 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko izpodbijane odločbe direktorja oz. sklepa komisije za varstvo pravic ni presojalo na podlagi določb 140. čl. ZPIZ, ki določa, da mora delodajalec v sodelovanju z zavodom za zaposlovanje zavarovancu s preostalo delovno zmožnostjo (torej delovnemu invalidu II. in III. kategorije) zagotoviti ustrezno delo v drugi organizaciji oz. pri delodajalcu, če zaradi narave dejavnosti, organizacije dela in glede na preostalo delovno zmožnost zavarovanca zanj ni dela v organizaciji oz. pri delodajalcu. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da bi tožena stranka morala izvesti postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev, v katerem tožniku itak ne bi moglo prenehati delovno razmerje, zaradi česar ni ugotavljalo za ta spor odločilnih dejstev. Zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke je odvisna od tega, ali pri toženi stranki za tožnika, glede na njegovo preostalo delovno zmožnost, v resnici ni bilo dela. Tožena stranka je to zatrjevala ves čas postopka, sodišče prve stopnje pa se do tega vprašanja ni opredelilo. Res je sicer, da bi tožena stranka svoje trditve o tem, da delo skladiščnika III ne ustreza tožnikovi preostali delovni zmožnosti, lažje dokazovala, ča bi zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije zaprosila za mnenje o tem, ali je tožnik še zmožen za opravljanje dela skladiščnik III, namesto da je prosila za mnenje za delovno mesto vzdrževalec okolja I, na katerega tožnik formalno niti ni bil razporejen. Sodišče prve stopnje je sicer izvajalo nekatere dokaze, ki bi lahko odgovorili na vprašanje, ali je delovno mesto skladiščnik III ustrezalo zdravstvenim omejitvam tožnika (fizično lažje delo; brez dvigovanja in prenašanja bremen, težjih od 10 kg; brez dela v prisilni drži hrbtenice in ne z vibracijskimi stroji). Tako je priča B. M. odgovarjala na vprašanje, koliko tehta vez z delovnimi oblekami, vendar na podlagi njenega odgovora, da vez z bundami tehta 15 kg, ni napravilo nobenega sklepa in tudi ni ugotavljalo, ali skladiščnik III sploh mora dvigovati take veze. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 355. čl. ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku bo sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov, pri čemer bosta stranki v skladu z drugim odstavkom 362. čl. ZPP na prvem naroku nove glavne obravnave lahko navajali nova dejstva in predlagali nove dokaze, moralo oceniti, ali pri toženi stranki glede na naravo njene dejavnosti, organizacijo dela in glede na preostalo delovno zmožnost tožnika, zanj v resnici ni več dela. Pri tem bo moralo ugotoviti, ali je delo skladiščnika III v resnici tako različno od dela skladiščnika v priročnem skladišču orodij, da tožnik zanj ni več zmožen, zlasti še, ker se opisa del in nalog pri obeh delovnih mestih razlikujeta le toliko, da je pri skladiščniku III priročnega skladišča dodana še naloga "opravljanje drugih del po nalogu nadrejenega v okviru usposobljenosti in zmožnosti". V kolikor pri toženi stranki za tožnika glede na njegovo preostalo delovno zmožnost v resnici ni bilo dela, je tožena stranka lahko zakonito izdala odločbo, da se tožniku zagotovi ustrezno delo v drugi organizaciji oz. pri drugem delodajalcu, zaradi česar mu delovno razmerje pri toženi stranki preneha, ne da bi pred tem izvajala postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev. V kolikor pa bo prvostopenjsko sodišče v novem postopku ugotovilo, da je pri toženi stranki bilo delo, ki je ustrezalo tožnikovi preostali delovni zmožnosti, na primer, da je bilo takšno delo skladiščnika III priročnega skladišča, potem bo znova ugodilo tožbenemu zahtevku, saj bi to pomenilo, da izpodbijani odločbi tožene stranke nista zakoniti.