Jedro

Zaradi njene poslovne (bančne) dejavnosti je tožena stranka dolžna zagotoviti varnost hoje njenim komitentom in ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in običajih. V okviru tako zastavljene poklicne dejavnosti je izbira gladke talne obloge, ki postane v deževnem vremenu zdrsljiva posebej v območju vhoda, neustrezna. Mokra in spolzka (neustrezna) talna obloga postane nevarna stvar, katere imetnik (tožena stranka) odgovarja za škodo zaradi zdrsa in padca po načelu vzročnosti (173. člen ZOR, Zakona o obligacijskih razmerjih).

Posebno težka invalidnost je pravni standard, katerega razlaga je že pojmovno restriktivna. Za njegovo uporabo ne zadošča vsaka težka invalidnost; ugotavljanje posebno težke invalidnosti je odvisno od individualnih značilnosti invalidovega stanja, odškodninski zahtevek iz tega naslova pa se presoja tudi glede na duševne bolečine zaradi prikrajšanja, ker oškodovanec zaradi invalidnosti drugega ne more v polnem obsegu uresničevati pravic svoje osebnosti.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba ob delni ugoditvi pritožbi tožeče stranke tako delno spremeni, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici A. V. odškodnino v znesku 5,103.890,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 55.390,00 SIT od 18.8.1994 dalje do plačila, od zneska 5,048.500,00 SIT pa od 23.3.1998 dalje do plačila.

V ostalem delu (glede nepremoženjske škode tožnikov) se revizija zavrne kot neutemeljena.

Revizija se zavrže, kolikor se nanaša na preostali del premoženjske škode (55.390,00 SIT).

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožnici A. V. odškodnino v znesku 4,085,124,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 65.780,00 SIT od 18.8.1994 dalje do plačila in od zneska 4,019.334,00 SIT od 9.3.1998 dalje do plačila. Naložilo ji je tudi, da mora plačati tožniku J. V. odškodnino v znesku 320.000,00 SIT, tožnikoma M. V. in Z. C. pa vsakemu po 240.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.3.1998 dalje do plačila. Odločilo je tudi, da mora tožena stranka tožnici A. V. plačevati mesečno rento v znesku 36.000,00 SIT od 24.3.1998 dalje. Toženi stranki je tudi naložilo, da mora tožeči stranki plačati njene pravdne stroške. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Pritožbo tožeče stranke proti sodbi sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo ter v zavrnilnem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Pritožbi tožene stranke pa je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v njenem obsodilnem delu tako spremenilo, da je toženo stranko zavezalo, da mora plačati tožnici A. V. odškodnino v znesku 1,303.890,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 55.390,00 SIT od 18.8.1994 do plačila in od zneska 1,248.500,00 SIT od 23.3.1998 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek tožnice A. V. za plačilo nepremoženjske in premoženjske škode je kot neutemeljen zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo tožbene zahtevke tožnikov J. V., M. V. in Z. C. Sodbo sodišča prve stopnje je razveljavilo v delu, s katerim je tožnici A. V. priznana premoženjska škoda iz naslova stroškov tuje pomoči in rente za čas od 24.3.1998 dalje. Razveljavilo je tudi odločitev o pravdnih stroških. V navedenem obsegu je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo.

Tožniki proti sodbi sodišča druge stopnje vlagajo revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagajo njeno spremembo tako, da jim bo priznana celotna zahtevana odškodnina, ali pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje. Presoja o tožničini soodgovornosti za nastalo škodo ni niti pravno niti logično pravilna. Do tožničinega padca je prišlo zaradi hoje po mokrih in spolzkih tleh, ne pa zaradi načina njene hoje ali zaradi neizbire možnosti, po kateri bi šla lahko po drugi poti. V podobnih primerih je v sodni praksi bila že ugotovljena objektivna odgovornost v okviru izvrševanja poslovne dejavnosti. Sodišče druge stopnje tudi ni zadovoljivo obrazložilo, zakaj je zavrnilo višje denarne zahtevke za nepremoženjsko škodo tožnice A. V. Nezadostno je tudi argumentiranje, s katerim poskuša pritožbeno sodišče opravičiti zavrnitev tožbenih zahtevkov ostalih treh tožnikov. Pogoji za uporabo tretjega odstavka 201. člena ZOR so podani. Tožnica A. V. je posebno težak invalid. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija je delno utemeljena, delno pa ni dovoljena.

Tožnica A. V., ki je bila komitent tožene stranke, je v območju vhoda v poslovne prostore tožene stranke zdrsnila na mokrih gladkih marmornatih tleh in se poškodovala. Po stališču sodišča druge stopnje tožena stranka za nastalo škodo ne odgovarja objektivno. Mokra gladka marmornata tla (zaradi dežja so stranke v prostor prinašale mokroto) naj bi kljub zdrsljivosti ne bila nevarna stvar. Po tem stališču iz lastnosti tal še ni mogoče sklepati o objektivni odgovornosti lastnika. Mokra in spolzka tla naj bi bila opazna, tožnica pa naj bi za stanje stvari ob vstopu v banko vedela. Zato bi po stališču izpodbijane sodbe bilo mogoče govoriti le o krivdni odgovornosti tožene stranke, ki mora kot dober gospodar računati z možnostjo zdrsov in tla dodatno zaščititi. To je (šele) po dogodku storila z namestitvijo tapisona ob vhodu. Taka pravna razlaga je nato pogojevala - tožnica bi morala hojo prilagoditi vidni zdrsljivosti - ugotavljanje tožničine soodgovornosti za nastalo škodo.

Z opisano pravno razlago pa se revizijsko sodišče ne strinja.

Poklicna (bančna) dejavnost tožene stranke je take narave, da njeni komitenti zaradi izvrševanja bančnih uslug morajo prihajati v njene prostore. Pri tem morajo vstopati praviloma pri enem vhodu in prehoditi določeno razdaljo, preden pridejo do ustreznega prostora, kjer jim uslužbenec opravi storitev. Vrnitev jih vodi po isti poti. Ker gre za njeno poslovno dejavnost je tožena stranka dolžna, da zagotovi varnost hoje, ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in običajih. V okviru tako zastavljene poklicne dejavnosti je izbira gladke talne obloge, ki postane v deževnem vremenu zdrsljiva posebej v območju vhoda, neustrezna. Mokra in spolzka (neustrezna) talna obloga postane nevarna stvar, katere imetnik (tožena stranka) odgovarja za škodo zaradi zdrsa in padca po načelu vzročnosti (173. člen ZOR, Zakona o obligacijskih razmerjih). Dejstvo, da je tožnica mokra tla videla, tega sklepanja ne spreminja. Če je hotela opraviti bančno storitev, je morala iti po edini možni poti in se po tej poti tudi vrniti. Zatrjevano redkost zdrsev, padcev in poškodb zato ni mogoče uporabiti kot argument za trditev, da ne gre za nevarno stvar. Pripisati jo je mogoče predvsem naključju. V tem obsegu ima pomembno težo ugotovitev, da je tožena stranka kmalu po dogodku sporno talno oblogo v območju vhoda ustrezno zaščitila.

Podana je torej odgovornost tožene stranke na podlagi vzročnosti, ki bi se je razbremenila lahko le ob izpolnitvi pogojev iz določbe drugega odstavka 177. člena ZOR. Vendar pa na nižjih stopnjah ugotovljena dejstva ne kažejo na tožničin prispevek k nastanku škode ali na ravnanje koga tretjega, ki ga ni bilo mogoče pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti. Tožena stranka, ki nosi dokazno breme za ugotavljanje tožničine soodgovornosti, ne zatrjuje dejstev o morebitni tožničini povsem neprimerni obutvi ali o načinu njene hoje, ki bi bil izrazito malomaren (tek, poplesavanje, skakanje in podobno). Iz dejanskih ugotovitev (mnenje medicinskega izvedenca) celo sledi, da ljudje tožničine starosti hodijo zelo previdno, posebej na nevarnih tleh. Tožničina hipotetična sokrivda bi torej bila samo v tem, ker zaradi dežja ni raje ostala doma; to pa je absurdno in nesprejemljivo. Revizijsko sodišče je zato reviziji, ki izpodbija odločitev o temelju tožbenega zahtevka, ugodilo z ugotovitvijo, da tožena stranka v celoti odgovarja za nastalo škodo.

V ostalem pa je revizija glede nepremoženjske škode le delno utemeljena. Revizijska trditvena podlaga je v tej smeri skopa. Pri opredeljevanju obsega tožničine škode in pravične denarne odškodnine zanjo sodbi sodišča druge stopnje očita le to, da bi morala dosoditi višjo odškodnino, če je istočasno ugotovila, da je v sodbi sodišča prve stopnje dosojena odškodnina nekoliko nižja od zneskov, ki se priznavajo za podobne primere. Revizijsko sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe o višini odškodnine za strah ter za duševne bolečine zaradi skaženosti in zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Navedbe v reviziji, ki se nanašajo na sodbeni zapis o "nekoliko nižji" odškodnini, so citirane iztrgano in brez povezave z ostalim tekstom razlogov. Sodišče druge stopnje je namreč upoštevalo "vso individualizacijo tožničinega primera"; njeno starost, splošno (slabo) zdravstveno stanje pred škodnim dogodkom in njen način življenja. Zato je ob primerjavi z odškodninami v podobnih primerih ugotovilo, da nekateri oškodovanci v vsakdanjem življenju ob podobnih poškodbah bolj trpijo in so njihove aktivnosti bolj okrnjene. Ne glede na takšno razlago je obseg tožničinih prikrajšanj v vsakdanjem življenju, zaradi katerih trpi (umetni kolk so ji odstranili, zaradi česar je njeno gibanje oteženo in v glavnem vezano na pomoč) z odmero odškodnine v znesku 4,500.000,00 SIT uvrščen že med škode večjega obsega. Tudi odškodnina za strah (400.000,00 SIT) in skaženost (300.000,00 SIT) sta primerno odmerjeni (200. člen ZOR) in ju ni mogoče zviševati.

Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti pa je prenizko odmerjena. Premalo je prišla do izraza okoliščina, da je bila potrebna dodatna operacija zaradi gnojenja v območju kolka in odstranitve umetnega kolka. Zdravljenje tožnice je bilo torej dolgotrajno in se je zavleklo ter kompliciralo. Dosojeno odškodnino iz tega naslova je zato revizijsko sodišče od zneska 1,200.000,00 SIT zvišalo na 1,800.000,00 SIT.

Celotna dosojena odškodnina v znesku 7,000.000,00 SIT spada že med višje odškodnine; z njo pa bo primerno krita ugotovljena škoda večjega obsega. Od tako dosojenega zneska je bilo treba odšteti na dan sojenja na prvi stopnji na znesek 1,951.500,00 SIT valorizirano zavarovalno vsoto, ki jo je krila že toženkina zavarovalnica. Tako je iz naslova nepremoženjske škode tožena stranka tožnici A. V. dolžna plačati znesek 5,048.500,00 SIT, k čemer je treba prišteti še pri sodišču druge stopnje dosojeni znesek 55.390,00 SIT iz naslova premoženjske škode.

Neutemeljena je tudi revizija, ki napada drugostopno zavrnitev zahtevkov ostalih tožnikov na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo po določbi tretjega odstavka 201. člena ZOR. V primeru posebno težke invalidnosti kakšne osebe lahko sodišče prisodi njenemu zakoncu in otrokom pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine. Posebno težka invalidnost je pravni standard, katerega razlaga je že pojmovno restriktivna. Za njegovo uporabo ne zadošča vsaka težka invalidnost; ugotavljanje posebno težke invalidnosti je odvisno od individualnih značilnosti invalidovega stanja, odškodninski zahtevek iz tega naslova pa se presoja tudi glede na duševne bolečine zaradi prikrajšanja, ker oškodovanec zaradi invalidnosti drugega ne more v polnem obsegu uresničevati pravic svoje osebnosti. Ugotovljena dejstva v obeh smereh onemogočajo uporabo tega pravnega standarda. Že revizija sama prizna, da ima visoka starost tožnice A. V. z njenimi prejšnjimi bolezenskimi težavami opazen vpliv na njeno invalidnost, tožniki kot oškodovanci pa razen svoje prizadetosti zaradi ženine in materine invalidnosti ne navajajo okoliščin, da bi ta invalidnost pomembno vplivala na njihove vsakdanje dejavnosti.

Revizijsko izpodbijanje odločitve o temelju tožbenega zahtevka je zajelo vse odškodninske postavke, torej tudi tisti del izpodbijane sodbe, ki se nanaša na premoženjsko škodo v skupnem znesku 110.780,00 SIT. O polovici tega zneska je že pravnomočno in dokončno odločeno s sodbo sodišča druge stopnje in ga je revizijsko sodišče k dosojenemu znesku iz naslova nepremoženjske škode v višini 5,048.500,00 SIT prištelo. Glede preostalih 55.390,00 SIT, ki bi tožnici A. V. zaradi spremembe izpodbijane sodbe o temelju tožbenega zahtevka pripadali, pa je revizijsko sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo. Pri uveljavljanju premoženjske škode gre namreč za samostojen zahtevek s samostojno pravno podlago, zaradi česar ga - ločeno od uveljavljanja nepremoženjske škode - posebej zadevajo določbe drugega odstavka 382. člena ZPP o dovoljenosti revizijskega izpodbijanja. V obravnavanem primeru - začetek pravdnega postopka je bil dne 18.4.1995, ko je bila vložena tožba (185. člen ZPP) je glede predpisane vrednosti spornega predmeta, ki še omogoča pravico do revizije, treba uporabiti določbe Zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke in drugih denarnih zneskov (Ur. list RS, št. 55/92), ki je v svojem 9. členu za desetkrat zvišal med drugim tudi v drugem odstavkom 382. člena ZPP določeno višino denarne terjatve nad katero je dopustna revizija kot izredno pravno sredstvo. Po zadnji noveli ZPP iz leta 1990 (Ur. list RS, št. 20/90) je bila za presojo dovoljenosti revizije upoštevana mejna vrednost spornega predmeta v znesku 8.000,00 SIT, kar pomeni, da je ob vložitvi tožbe veljala mejna vrednost za dopustnost revizije v znesku 80.000,00 SIT. Take vrednosti pa izpodbijani znesek v višini 55.390,00 SIT ne dosega, zaradi česar je bilo treba revizijo v tem delu kot nedovoljeno zavreči (392. člen ZPP).

Revizijsko sodišče je torej izpodbijano sodbo delno spremenilo (prvi odstavek 395. člena ZPP), v ostalem pa je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP) ter jo delno tudi zavrglo (392. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je namreč delno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, kar je imelo za posledico tudi razveljavitev njenega stroškovnega izreka. Odločbo o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo. Zato je tudi revizijsko sodišče odločilo, da so revizijski stroški nadaljnji pravdni stroški.