Jedro

Zastaranje samega kazenskega pregona res prične teči z dnevom storitve kazenskega dejanja, zastaranje odškodninske terjatve za škodo, povzročeno s kazenskim dejanjem pa prične teči z dnevom, ko je škoda nastala oziroma ko je oškodovanec zvedel za škodo in povzročitelja. Ker čas nastanka škode ni vedno istoveten s časom samega škodnega dogodka, je potrebno v vsakem primeru posebej ugotoviti, kdaj je posamezna škoda nastala oziroma kdaj je oškodovanec zanjo zvedel. To velja tudi za tkim. novo škodo. Dokler do nje ni prišlo oziroma dokler oškodovanec zanjo ni zvedel, ni mogel pričeti teči niti splošni zastaralni rok za odškodninske terjatve iz 376. člena ZOR, niti ... zastaralni rok iz 377. člena ZOR.

Pravna podlaga za prisojo odškodnine za tujo pomoč je v prvem odstavku 195. člena ZOR, po katerem mora povzročitelj (oziroma odgovorna oseba) telesne poškodbe povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi. Med te druge stroške spadajo tudi stroški za tujo pomoč in nego po zdravljenju, če so ostale takšne škodne posledice, da se kaže tudi takšna škoda.

Izrek

Tožničini reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako delno spremeni, da se ob delni ugoditvi tožničini pritožbi sodba sodišča prve stopnje delno spremeni in toženi stranki naloži, da mora plačati tožnici še 505,20 SIT (odškodnina za tujo pomoč za mesec januar 1988) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.1.1988 dalje v roku 15 dni pod izvršbo.

V preostalem se tožničina revizija in v celoti revizija tožene stranke zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožnici zaradi novo nastale škode prisodilo od zahtevanih 5,000.000,00 SIT odškodnine za telesne bolečine 1,000.000,00 SIT, od zahtevanih 25,000.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 2,500.000,00 SIT, presežna tožbena zahtevka iz teh naslov je zavrnilo in v celoti tudi vseh zahtevanih 2,000.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Za gmotno škodo v zvezi s potrebnimi stroški tuje pomoči je tožnici od zahtevanih 5,005.000,00 SIT prisodilo 790.685,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od različnih datumov zapadlosti in presežni zahtevek zavrnilo. Tako je tožnici prisodilo skupaj 4,290.685,40 SIT in glede na uspeh v pravdi odločilo še o pravdnih stroških.

O pritožbah obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje odločilo tako, da jima je delno ugodilo. Odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti je zvišalo na 4,000.000,00 SIT, sodbo prve stopnje je razveljavilo v prisodilnem in zavrnilnem delu glede odškodnine za telesne bolečine ter v celotnem zavrnilnem delu glede odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti in odločitve o pravdnih stroških ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem nespremenjenem in nerazveljavljenem delu je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. S to pritožbeno odločbo je bilo tako pravnomočno razsojeno o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti in za premoženjsko škodo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta revizijo pravočasno vložili obe pravdni stranki.

Glede na označeno revizijsko vrednost in tudi glede na same revizijske trditve tožnica izpodbija sodbo sodišča druge stopnje le glede zavrnitve presežnega tožbenega zahtevka za povrnitev premoženjske škode, uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe. Tožnica vztraja pri svojem stališču, da bi moralo sodišče določiti odškodnino za tujo pomoč na podlagi bruto in ne neto plače bolničarke. Ob ugotovljeni tožničini trajni potrebi po popolni tuji pomoči, katere vrednost je enaka delu bolničarke, bi moralo sodišče upoštevati, da ta vrednost ni samo tisto, kar dobi bolničarka na roke, temveč vsi potrebni stroški za dosego njenega dela, torej bruto plača. Če tožničina mati nudi delo zastonj ali le za delno plačilo, gre za njeno darilo hčerki, ki ni namenjeno zmanjšanju odškodninske obveznosti tožene stranke. Sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo odškodnino za tujo pomoč za en mesec. Pravno zmotno je stališče o zastaranju tega dela tožbenega zahtevka, saj je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem. Zato je potrebno upoštevati daljši zastaralni rok, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona, ne pa splošni tri letni zastaralni rok za odškodninske terjatve.

Tožena stranka v svoji reviziji izpodbija sodbo sodišča druge stopnje v delu, v katerem je bilo s spremembo in zavrnitvijo pravnomočno odločeno o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti in za premoženjsko škodo, omenja pa, da se zaradi medsebojne soodvisnosti posameznih oblik škode v razlogih svoje revizije ne more povsem izogniti razveljavitvenemu delu sodbe druge stopnje. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga ustrezno spremembo sodbe druge stopnje oziroma razveljavitev obeh sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uvodoma tožena stranka pojasnjuje, da se ni pritožila proti sodbi sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bila prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti v višini 2,500.000,00 SIT zato, da bi se odškodninska zadeva iz tega temelja končno zaključila in se ne bi pojavljali vedno novi in novi zahtevki. Ne more pa se strinjati z zvišanjem te prisoje na pritožbeni stopnji, saj je bila že odločitev prvega sodišča v tem delu nepravilna, ker je bila tožnici v tem delu prisojena že celotna odškodnina. Tožničino zdravstveno stanje se je slabšalo v skladu s predvideno in načrtovano negativno progresijo, vse težave, tudi bodoče, so bile glede na mnenja izvedencev v prejšnjih postopkih pričakovane, predvidene in so oziroma bi morale biti upoštevane v takratnih prisojah. Tožničine telesne bolečine so po mnenju tožene stranke že prešle v trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, saj je od prometne nesreče poteklo že 28 let, tožnica pa je bila poškodovana zgolj po glavi. Zato lahko telesne bolečine trpi le v obliki glavobolov, ki so vsekakor lahko vključeni v duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Nobeden od izvedencev se do bolečine ni opredelil drugače kot v obliki glavobolov. Zato je tožnici mogoče prisoditi odškodnino le enkrat, ali pri telesnih bolečinah ali pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, ne pa pri obeh oblikah. Dosedanja izvedeniška mnenja dajejo trdno podlago za dokončno odločitev o pretrpljeni in bodoči škodi iz naslova telesnih bolečin in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Zato o bodoči novi škodi, ki ne bi bila znana, v tej zadevi ni mogoče govoriti. Stališče sodišča prve stopnje, da se lahko oškodovančeva odškodnina za škodo, ki bo sukcesivno nastajala v bodočnosti, uresničuje tudi s sukcesivnim vtoževanjem odškodnin za preteklo obdobje, je sprejemljivo le v primeru, ko obseg nadaljnje škode ni znan. Sodišče druge stopnje bi moralo pri spremembi odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti uporabiti tudi določbo 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR), sicer lahko tožena stranka spet pričakuje novo tožbo iz tega naslova. V svojih razlogih sodišče druge stopnje uporablja le sedanji, ne pa tudi prihodnji čas. Tožena stranka opozarja na določbe 376., 377., 361. in 203. člena ZOR, po katerih bi tožnica lahko odškodnino za bodočo škodo uveljavljala že v času vložitve prve tožbe, saj je bilo že takrat jasno, da se njeno zdravstveno stanje ne bo boljšalo in da bodo telesne bolečine trajale tudi v bodoče. To je bilo znano najkasneje vsaj v času drugega sojenja, zato je odškodninski zahtevek iz obeh naslovov že zdavnaj zastaral. Poslabšanje zdravstvenega stanja je bilo verificirano že v novembru 1986 s CT izvidom možgan, ki je potrdil sum o atrofiji možgan. Tožnica je tožbo zaradi plačila odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti vložila šele 7.2.1991, plačilo odškodnine tudi za telesne bolečine pa je zahtevala šele v vlogi z dne 13.5.1993. Napačna je prisoja zakonskih zamudnih obresti od nepremoženjske škode od 26.10.1995 kot dneva izdaje sodbe, morale bi biti prisojene šele od dneva razglasitve. Ker ustne razglasitve ni bilo, pride v poštev datum prejema sodbe 3.1.1996, ko se je tožena stranka šele lahko seznanila s svojo obveznostjo in njeno višino. Z zvi šanjem odškodnine na pritožbeni stopnji je prišlo do tega, da so zamudne obresti od dela obveznosti pričele teči skoraj 9 mesecev pred samim nastankom tega dela obveznosti. Sodišče druge stopnje prisoje zamudnih obresti ni obrazložilo in je zato bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Glede izpodbijanja prisoje odškodnine za premoženjsko škodo zaradi potrebne tuje pomoči se tožena stranka v celoti sklicuje na svoje pritožbene navedbe, posebej pa poudarja, da se tožničino stanje ni toliko spremenilo, da bi ji šla odškodnina v višini celotne plače bolničarke. Sodišče prve stopnje je pravno podlago za prisojo zamudnih obresti oprlo na 186. člen ZOR, vendar posamezni zneski niso zapadli v plačilo, ker tožnica materi ni plačevala pomoči. Tožnica za ta del tožbenega zahtevka niti ni aktivno legitimirana. Tožničina mati je opravila storitev, kar predstavlja določen izdatek in kar bi morala glede na 218. člen ZOR plačati tožena stranka, vendar materi in ne tožnici. Sodišče prve stopnje se je glede pravne podlage te škode oprlo na 189. člen ZOR, kar je sprejelo tudi sodišče druge stopnje, obe pa sta prezrli drugi odstavek tega člena, po katerem se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne odreja kaj drugega. Obe sodišči pa sta upoštevali plačo bolničarke za čas od 1.2.1988, uporabili načelo monetarnega nominalizma ter temu ustrezno prisodili zakonske zamudne obresti od vsakega petega dne v mesecu. Načelo monetarnega nominalizma in zakonske zamudne obresti se uporabljajo le, ko je določenega dne nastal konkreten denarni izdatek. V nadaljevanju tožena stranka graja še odločitev sodišča druge stopnje glede razveljavitve sodbe prve stopnje v delu, v katerem je bil zavrnjen odškodninski zahtevek za duševne bolečine zaradi skaženosti.

Vsaka od revizij je bila vročena nasprotni stranki, vendar nobena ni vložila revizijskega odgovora. Obe reviziji sta bili vročeni tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njima ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija tožene stranke ni utemeljena, tožničina revizija pa je le delno utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da iz razlogov obeh sodb jasno izhaja, da sta sodišči odločili le o odškodninskih zahtevkih iz več naslovov v zvezi z novo nastalo škodo. Primerjava tožničinih življenjskih aktivnosti v času prejšnjega in sedanjega sojenja je natančno prikazana v razlogih sodbe druge stopnje. Ne glede na vprašanje utemeljenosti v reviziji tožene stranke ponovljenega ugovora zastaranja odškodninskega zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti (ob dejstvu, da se tožena stranka proti sicer nekoliko nižji prisoji odškodnine na prvi stopnji ni pritožila), revizijsko sodišče odgovarja, da je ta ugovor neutemeljen. Čas nastanka škode ni vedno istoveten s časom samega škodnega dogodka. Zato je potrebno v vsakem primeru posebej ugotoviti, kdaj je posamezna škoda nastala (Pravna mnenja VS RS št. 1/95). To seveda velja tudi za takoimenovano novo škodo. Zato objektivni oziroma subjektivni zastaralni rok za uveljavljanje odškodnine za novo škodo ni mogel pričeti teči, preden je ta škoda nastala oziroma preden je oškodovanec zanjo zvedel. Zmotne so revizijske trditve, da so bile (glede na več izvedeniških mnenj v prejšnjih postopkih) vse sedanje posledice jasne, napovedane, predvidljive in so zato bile ali bi morale biti upoštevane. Iz razlogov sodbe prve stopnje jasno izhaja prav nasprotno. Sodišče prve stopnje je povzelo ugotovitve izvedenca psihiatra dr. G.M., da je bil sum o pričetku propada tožničinega možganskega tkiva res potrjen z izvidom CT možgan iz novembra 1986, da pa izvedenec dr. I. K. ob podaji izvedeniškega mnenja z dne 18.2.1988 v prejšnji pravdi s tem izvidom ni razpolagal, zato takšnega razvoja bolezni niti ni mogel z gotovostjo napovedati. Poleg tega iz izvedeniškega mnenja dr. G. M. izhaja, da je sicer mogoče z gotovostjo trditi, da se po letu 1986 pri tožnici razvija atrofija možgan, da pa je takšna klinična ugotovitev tudi povsem skladna z objektivnimi podatki tožničine matere o jasnem poslabšanju telesnega in duševnega stanja tožnice nekako od leta 1988 dalje (stran 19 in 20 izvedeniškega mnenja). Od te zaznave izrazitejšega poslabšanja dalje je šele lahko pričel teči subjektivni zastaralni rok za uveljavljanje odškodnine v zvezi z novo nastalo škodo. Zato je materialnopravno pravilno stališče sodišča prve stopnje, da odškodninska terjatev za nepremoženjsko škodo v času vložitve tožbe dne 7.2.1991 ni zastarala.

Glede same dolžine zastaralnega roka pa tožničina revizija utemeljeno opozarja na daljši zastaralni rok iz 377. člena ZOR. Obe nižji sodišči sta zmotno zaključili, da je daljši zastaralni rok že potekel, ker je do škodnega dogodka prišlo že v letu 1968. Niti splošni zastaralni rok za odškodninske terjatve iz 376. člena ZOR, niti daljši zastaralni rok iz 377. člena ZOR nista pričela teči, preden je škoda nastala. Ker je do škodnega dogodka dne 4.6.1968 prišlo zaradi kaznivega dejanja zavarovanca tožene stranke (ki je bil zaradi tega v kazenskem postopku spoznan za krivega in obsojen), in sicer glede na tožničino hudo telesno poškodbo in takrat veljavni Kazenski zakonik (v nadaljevanju KZ; Ul. FLRJ št. 30/59 p.b., 11/62, 31/62, Ul. SFRJ 15/65 in 15/67) zaradi hudega kaznivega dejanja po členu 273/IV v zvezi s členom 271/I in III navedenega zakonika, je glede vprašanja same dolžine zastaralnega roka iz prvega odstavka 377. člena ZOR potrebno upoštevati dolžino takrat zagrožene zaporne kazni in v povezavi z 80. členom in 81. členom istega KZ dolžino zastaralnega roka za kazenski pregon. Zastaranje samega kazenskega pregona res prične teči z dnevom storitve kaznivega dejanja, zastaranje odškodninske terjatve za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, pa prične teči z dnevom, ko je škoda nastala oziroma ko je oškodovanec izvedel za škodo in za povzročitelja. Glede tega je bila sodna praksa enotna že v času prej veljavnega Zakona o zastaranju terjatev, ki je imel v 20. členu praktično enako določbo, kot jo ima ZOR v 377. členu. Obrazloženo torej pomeni, da odškodninska terjatev za plačilo tuje pomoči za mesec januar 1988 v času vložitve tožbe dne 7.2.1991 ni zastarala. Zato v tem delu tožničina revizija utemeljeno očita obema nižjima sodiščema zmotno uporabo materialnega prava.

V dosedanjih razlogih je bilo že poudarjeno, da se je v tej pravdni zadevi obravnavala le nova škoda in z njo povezani odškodninski zahtevki. Zaradi revizijskega vztrajanja tožene stranke, da so bile tudi bodoče tožničine težave znane že v prejšnjih sojenjih in so zato bile ali bi morale biti upoštevane v prejšnjih prisojah odškodnine in zaradi ugovora v zvezi s takoimenovanim sukcesivnim vtoževanjem odškodnine za škodo, ki sukcesivno nastaja v bodočnosti, pa ni odveč pojasniti tudi naslednje. V prvi pravdi je bila tožnici prisojena odškodnina s sodbo takratnega Okrožnega sodišča v L. z dne 29.9.1970 pod opr. št. P ../70 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča SRS z dne 13.5.1971 pod opr. štev. Pž ../70 za: do vložitve tožbe prestane fizične bolečine, za iznakaženost in za do takrat znane trajne posledice. Drugo tožbo je tožnica vložila v letu 1976, ko ZOR še ni bil sprejet in se tožnica torej ni mogla sklicevati na njegov 203. člen, kot ji očita tožena stranka. Ob izkazanem poslabšanju zdravstvenega stanja je takrat tožnica zahtevala odškodnino za fizične bolečine za zadnjih 5 let, za psihične bolečine za enako obdobje, za iznakaženost, za trajne posledice in za določeno materialno škodo. O delu nematerialne škode je bilo pravnomočno odločeno s sodbo Temeljnega sodišča v L., Enote v L. z dne 4.12.1979 pod opr. št. III P ../79 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v L. z dne 23.12.1980 pod opr. št. Cp ../80, in sicer za 5 let prestanih telesnih in duševnih bolečin ter za zmanjšane življenjske aktivnosti (trajne posledice), tako torej, kot je bilo tudi zahtevano. Taka prisoja je temeljila na splošnih pravilih premoženjskega prava, po katerih so se bodoče telesne bolečine lahko upoštevale le v okviru trajnih posledic poškodbe (stališče posvetovanja sodnikov civilnih oddelkov sodišč splošne pristojnosti v SR Sloveniji iz leta 1973). Z navedeno pritožbeno odločbo je bila razveljavljena prisoja odškodnine za skaženost in za stroške tuje pomoči od 1.1.1978 dalje, o čemer je bilo pravnomočno odločeno s sodbo Temeljnega sodišča v L., Enote v L. z dne 18.5.1988 pod opr. št. III P ../81 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v L. z dne 7.3.1989 pod opr. št. II Cp ../88. Iz obrazloženega zanesljivo izhaja, da je povsem neutemeljena bojazen tožene stranke, da se je v sedanji pravdi odločalo o odškodnini za škodo, ki je ali bi morala biti obravnavana že v prejšnjih sojenjih. V zvezi z zatrjevanim takoimenovanim sukcesivnim vtoževanjem odškodnine pa revizija tožene stranke sama priznava izjemo pri takoimenovani novi škodi, prav za tako škodo pa v obravnavani zadevi tudi gre. Zmotne so revizijske trditve tožene stranke o glavobolih kot edinih tožničinih telesnih bolečinah, ki naj bi tudi prešli v obliko duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Da naj bi tožnica trpela le glavobole, je lasten zaključek tožene stranke, ki naj bi po njenem videnju izhajal iz izvedeniških mnenj. V razlogih sodbe prve stopnje glavoboli niso omenjeni niti pri telesnih bolečinah niti pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, omenjeni pa tudi niso v razlogih sodbe druge stopnje. Pritožbeno sodišče je prav zaradi premajhne konkretiziranosti vrste, obsega in trajanja telesnih bolečin sodbo sodišča prve stopnje glede prisojene in zavrnjene odškodnine iz tega naslova razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker gre pri revizijski trditvi o glavobolih kot edinih tožničinih telesnih bolečinah za le lasten zaključek tožene stranke o dejstvih, ki jih sodbi nižjih sodišč ne vsebujeta, tudi nadaljnje revizijske izpeljave, da so glavoboli prešli v drugo obliko škode, niso upoštevne.

Neutemeljena je bojazen tožene stranke, da sodišče druge stopnje pri odločanju o pravični odškodnini za duševne bolečine zaradi dodatno zmanjšanih življenjskih aktivnosti ni upoštevalo bodočih duševnih bolečin v skladu z 203. členom ZOR, ker je v razlogih uporabljalo le pretekli in sedanji čas. Sodišče druge stopnje je glede te oblike nepremoženjske škode v celoti potrdilo odločilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, med temi pa so tudi ugotovitve, da se tožnica svojega sedanjega poslabšanega stanja zaveda in da je zato trpela, trpi in bo trpela duševne bolečine vse dotlej, dokler ne bo prišlo do tako hudega upada njenih duševnih sposobnosti in funkcij, da bo že mogoče govoriti o popoškodbeni demenci. V takih razlogih so brez dvoma upoštevane tudi bodoče duševne bolečine.

Nepravilno je stališče tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo prisoditi od 3.1.1996 kot dneva vročitve te sodbe in ne od 26.9.1995 kot dneva izdaje sodbe ter da je napačna prisoja zakonskih zamudnih obresti od na pritožbeni stopnji zvišanega dela odškodnine tudi od 26.10.1995 dalje, česar da sodišče druge stopnje ni z ničemer obrazložilo in s čemer naj bi zamudne obresti od zvišanega dela odškodnine pričele teči 9 mesecev pred samim nastankom te obveznosti. Zvišana prisoja odškodnine za nepremoženjsko škodo na pritožbeni stopnji ne pomeni nastanka tega dela obveznosti, saj nastanek odškodninske obveznosti sovpada z nastankom škode, ne pa s prisojo (zvišane) odškodnine. Če pritožbeno sodišče zviša odškodnino za nepremoženjsko škodo, ker je bila ta na prvi stopnji zaradi zmotne uporabe materialnega prava prenizko prisojena, to seveda ne pomeni, da je zvišani del odškodninske obveznosti nastal šele kasneje, kot skuša uveljaviti revizija tožene stranke. Pritožbeno sodišče je v razlogih svoje odločbe na koncu 6. strani jasno poudarilo, da je odškodnina, tudi glede na pritožbeni stopnji spremenjenega dela, določena po stanju in cenah na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Edini konkretizirani revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi zatrjevanega izostanka razlogov o pričetku teka zamudnih obresti je torej neutemeljen. Povzeti razlogi pritožbenega sodišča o upoštevanju stanja in cen v času izdaje sodbe prve stopnje pa so tudi podlaga že dolgo uveljavljenemu stališču sodne prakse, po katerem tečejo zamudne obresti od prisojene pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje sodbe, ne pa od njene vročitve ali celo kasneje (načelno stališče skupne seje ZS, VS republik in pokrajin ter VS, Bugojno 1987; Poročilo VS SRS 1987/I).

Revizija tožene stranke je v celoti neutemeljena, revizija tožeče stranke pa v pretežni meri, tudi v delih, v katerih izpodbijata sodbi obeh nižjih sodišč v zvezi z odškodnino za tujo pomoč. Tožena stranka se ne more posplošeno sklicevati na svoje pritožbene trditve, ker je revizija samostojno pravno sredstvo, katerega vsebina in razlogi izpodbijanja so bistveno ožji kot pri pritožbi. Po izrecni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prav to pa skuša doseči tožena stranka s trditvijo, da se tožničino stanje ni toliko spremenilo, da bi ji šla odškodnina v višini celotne plače bolničarke. Kolikšna je sprememba tožničinega zdravstvenega stanja v primerjavi s tistim iz časa prejšnjega sojenja in za koliko je zato povečana njena potreba po tuji pomoči, je stvar dokazne ocene izvedenih dokazov o odločilnih dejanskih okoliščinah in zato ne more biti predmet revizijskega izpodbijanja. V zvezi s tožničinimi revizijskimi trditvami pa je tudi po presoji revizijskega sodišča neto plača bolničarke tisti kriterij, ki je primeren za ovrednotenje potrebne tuje pomoči, ne pa bruto plača. Ker slednja vsebuje tudi davke in prispevke za socialno varnost, ne predstavlja prave ocene vrednosti opravljene pomoči tožnici.

Revizijsko nova trditev tožene stranke, da bi bilo potrebno upoštevati sedanjo vrednost tuje pomoči, zaradi česar bi tudi zamudne obresti pričele teči kasneje, je v nasprotju z njenim stališčem v postopku na prvi stopnji. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo opozarjala, da je tovrstna terjatev čista denarna obveznost, da je potrebno zato upoštevati cene v času njenega nastanka in s tem povzela pravilne razloge iz sodbe Višjega sodišča v L. z dne 7.3.1989 pod opr. štev. II Cp ../88, ko je v prejšnji pravdi zavrnilo tak, takrat tožničin ugovor. Uporaba drugega odstavka 189. člena ZOR pri čistih denarnih obveznostih ne pride v poštev. Pravna podlaga za prisojo odškodnine za tujo pomoč je v prvem odstavku 195. člena ZOR, po katerem mora povzročitelj (oziroma odgovorna oseba) telesne poškodbe povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi. Med te druge stroške spadajo tudi stroški za tujo pomoč in nego po zdravljenju, če so ostale takšne škodne posledice, da se kaže tudi takšna škoda. Pri tovrstni obveznosti se torej upoštevajo cene v času njenega nastanka, zato od takrat dalje tečejo tudi zamudne obresti. K pravilnim razlogom obeh nižjih sodišč o pričetku teka teh zamudnih obresti revizijsko sodišče le še dodaja, da je tožena stranka za obstoj te obveznosti dobro vedela, saj ji je bila v prejšnji pravdi naložena tudi povrnitev te vrste škode za čas vse do 31.12.1987. Revizijskih trditev tožene stranke o duševnih bolečinah zaradi skaženosti revizijsko sodišče ni obravnavalo, saj o odškodnini za to obliko nepremoženjske škode še ni pravnomočno odločeno.

Po vsem obrazloženem v reviziji tožene stranke uveljavljani revizijski razlogi niso podani in ker v postopku pred nižjima sodiščema tudi ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče njeno revizijo na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno. Iz enakih razlogov je v pretežnem delu zavrnilo tudi tožničino revizijo kot neutemeljeno. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava glede vprašanja zastaranja odškodninske terjatve za povrnitev stroškov tuje pomoči za mesec januar 1988 je le v tem delu tožničini reviziji na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP ugodilo s tako spremembo izpodbijane sodbe, kot je razvidna iz izreka te revizijske odločbe. Izrek o zavrnitvi revizije tožene stranke in pretežni zavrnitvi revizije tožnice vsebuje tudi zavrnitev njunih priglašenih revizijskih stroškov. Tožničin uspeh na revizijski stopnji je tako majhen (0,01%), da mora tudi na ta del revizije odpadajoče stroške trpeti sama (tretji odstavek 154. člena ZPP).