Jedro

Tožena stranka tožniku ni zakonito odpovedala PZ iz poslovnega razloga na delovnem mestu "pomožna dela v gradbeništvu", ki je zajemalo tudi delo pobiranja parkirnine, saj je pred dopovedjo PZ tužniku zaposlila novega delavca za pobiranje parkirnine. Zato razlog za redno odpoved PZ iz poslovnega razloga ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika z dne 3.6.2001 (1. tč. izreka), zaradi česar je tožena stranka dolžna od dne

3.7.2003 dalje priznati tožniku vse pravice iz delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ga prijaviti v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, plačati prispevke in davke od bruto zneska plače 129.150,00 SIT, neto znesek pa nakazovati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečnega zneska od 19. dne v mesecu za pretekli mesec in v roku 8 dni (2. tč. izreka), tožnika takoj pozvati nazaj na delo ter mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja (3. tč. izreka). Poleg tega je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati razliko regresa za letni dopust za leto 2003 v znesku 35.472,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1.8.2003 dalje do plačila (4. tč. izreka), zavrnilo pa zahtevek za plačilo nadur v znesku

39.000,00 SIT, zahtevek za plačilo razlike regresa za leto 2002 v znesku 27.000,00 SIT in razliko regresa za letni dopust za leto 2003 v znesku 164.528,00 SIT (5. tč. izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 191.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 13.5.2004 dalje do plačila.

Tožena stranka se je zoper sodbo v delu ugoditve tožnikovim zahtevkom pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. Navaja, da je sodišče zmotno ocenilo dejstvo, da je tožnik imel enake kvalifikacije za delo kot delavec T. N., ki ga je zaposlila na dela pobiralca parkirnine. Tožnik je sicer pri železniškem podjetju opravil tečaj za transportnega delavca, kar pa se ne more enačiti z delavcem T., ki je opravil tečaj za sprevodnika.

Tudi dejansko tožnik ni bil usposobljen, da bi uspešno pobiral parkirnino, saj so imele stranke glede njegovega dela pripombe.

Tožena stranka je majhna gospodarska družba, pri kateri je bil redno zaposlen le en delavec, to je tožnik, po odpovedi pogodbe pa T.. Direktor ni bil zaposlen. Izvaja majhen obseg dejavnosti, zaradi česar ne bi zmogla zaposlitve dveh delavcev v primeru, če bi tožnika morala vzeti nazaj na delo. Sodišče bi takšno dejstvo lahko preverilo z zaslišanjem direktorja. Ta se je odvzal vabilu na zaslišanje in želel podati izjavo, pa mu je bilo slabo in je obravnavo zapustil. Poleg tega bi sodišče lahko ugotovilo slabo gospodarsko situacijo tudi z ogledom delovnih razmer pri toženi stranki. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožnikove zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot izdano sodbo tudi ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve. Zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pravilnih razlogov v izpodbijani sodbi na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

V konkretnem primeru gre za individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po določbi 1. alinee 1. tč. 88. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02), ko je delodajalec ocenil, da je postalo delavčevo delo na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, nepotrebno zaradi operativnih razlogov na njegovi strani. V skladu z določbo

82. čl. ZDR je dokazno breme o obstoju poslovnega razloga na delodajalcu.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka dne

3.6.2003 redno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, kar je utemeljila z nepotrebnostjo tožnikovega dela v gradbeništvu in ugotovitvijo, da družba zaposlitve dveh gradbenih delavcev ne potrebuje. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča, ki soglaša z odločitvijo v izpodbijani sodbi, takšni razlogi odpovedi tožnikove pogodbe ne morejo biti sprejemljivi. Predloženi listinski dokazi potrjujejo, da je tožnik sklenil s toženo stranko zadnjo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto pomožna dela v gradbeništvu, ki je v opredelitvi posameznih tožnikovih del vsebovala tudi opravila pobiranja parkirnine. Tožena stranka je v času tožnikove odpovedi pogodbe zaposlila delavca T., sicer na delovno mesto pomožna dela v prometu, vendar je bila v njegovi pogodbi o zaposlitvi določena zgolj delovna naloga pobiranje parkirnine.

Glede na tako ugotovljena dejstva ni bilo v tožnikovem primeru izkazane nobene podlage za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, saj je pobiranje parkirnine pri toženi stranki še vedno ostalo potrebno delo oz. je predstavljalo še naprej njeno glavno dejavnost, kar je pred odpovedjo pogodbe delal tudi tožnik. V kolikor so imele stranke na tožnikovo pobiranje parkirnine določene pripombe, zaradi česar je lahko prišlo do konflikta med tožnikom in direktorjem, je po zaključku pritožbenega sodišča imela tožena stranka možnost ugotoviti tožnikovo malomarno izvajanje del po pogodbi o zaposlitvi in mu izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Zato kakršnokoli v tej smeri podano pritožbeno izpodbijanje ne more biti upoštevno.

Neutemeljena je pritožba, ki opozarja na nezmožnost tožene stranke, da izvede tožnikovo reintegracijo. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožnik v sporu postavil takšen zahtevek, ki mu je sodišče upravičeno sledilo v posledici ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in prenehanja delovnega razmerja tožnika. Zato je bilo potrebno v sporu vzpostaviti med strankama takšno stanje, kakršno bi bilo, če ne bi bilo nezakonite odpovedi pogodbe. Dosedaj uveljavljena sodna praksa je zaradi prenehanja delovnega razmerja priznavala delavcu (seveda, če je to tudi zahteval) pravico do reintegracije z vsemi pravicami iz dela in po delu, vključno z nadomestilom plače in vpisom delovne dobe v delovno knjižico. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje v skladu s tožnikovimi zahtevki navedeno tudi sprejelo, ob tem da je upravičeno zavrnilo dajatvene zahtevke v obsegu, za katere je smatralo, da niso utemeljeni.

Neutemeljena je pritožba, da bi moralo sodišče zaslišati direktorja tožene stranke, ki bi pojasnil slabo poslovno stanje družbe in nezmožnosti izvajanja gospodarske dejavnosti. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 13.5.2004 je razvidno, da je direktor pristopil na narok kot vabljena stranka, v nadaljevanju sledil dokaznemu postopku, vendar je med zaslišanjem tožnika zapustil obravnavo z navedbo, da tožnikovih izjav ne more več poslušati. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je v skladu s takšnim zapisom očitno, da direktor ni zapustil obravnave zaradi slabega počutja, temveč iz povsem drugačnega razloga, ki je naveden v zapisniku. Sicer pa v kolikor direktor ni želel prisostvovati zaslišanju tožnika, je imel možnost da bi lahko po zaključku njegove izpovedi ponovno pristopil na obravnavo in zaslišan kot stranka obrazložil sodišču tako razloge odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot poslovno stanje v družbi.

Ostali pritožbeni razlogi, do katerih se pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe ni izrecno opredelilo, pa za drugačno presojo niso pomembni (1. odst. 360. čl. ZPP).

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem ugodilnem delu kot materialnopravno pravilno potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).