Jedro

Res, da je bilo plovilo registrirano in je izpolnjevalo tehnične predpise za izvajanje dejavnosti - potapljaštvo, vendar to samo po sebi še ne pomeni, da je zavarovanec tožene stranke storil vse, da bi preprečil nastanek škode, kar je mogoče pričakovati od povprečno skrbnega strokovnjaka z njegovega področja. Logičen je zaključek sodišča prve stopnje, da bi lastnik plovila oz. organizator izleta, nastanek škode preprečil že tako, da bi ob ugotovitvi, da je morje razburkano, osebe na krovu pomagale potapljačem pri izstopanju iz vode. Ker zavarovanec tožene stranke tako ni ravnal, mu je mogoče očitati malomarnost in krivdno odgovornost ter toženi stranki, na podlagi zavarovalne pogodbe, tudi njeno odgovornost.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala ob nezgodi 2.5.2002. Odločilo je tudi, da se izrek o stroških pridrži za poznejšo sodbo.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožena stranka, ki uvodoma navaja, da vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predvsem graja odločitev sodišča prve stopnje, po kateri naj bi na strani zavarovanca tožene stranke obstajala krivdna odgovornost za vso nastalo škodo, ki jo tožnik vtožuje, na drugi strani pa sodišče na strani tožnika ne ugotavlja nikakršnega prispevka k nastanku nezgode. Pritožnica meni, da na strani njenega zavarovanca ni krivde odgovornosti za nastalo škodo, če pa že je, je krivda na njeni strani le delna, določen del (po mnenju tožene stranke celo pretežni del) pa nosi tožnik sam. Po trditvah pritožnice odločitev sodišča o obstoju izključne krivde na strani tožene stranke temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, predstavlja pa tudi napačno uporabo materialnega prava. Sodišče se je pri odločanju postavilo na stališče, da tožnik tožene stranke ni izbral primernega plovila za namen, za katerega so ga potapljači najeli, iz nadaljnje obrazložitve pa je razbrati, da se ta neprimernost nanaša na stopnice. V nadaljevanju zavarovancu tožene stranke očita, da ni storil vse, kar je mogoče pričakovati od povprečno skrbnega strokovnjaka z njegovega področja, da bi preprečil nastanek škode. Po mnenju sodišča bi zavarovanec tožene stranke preprečil škodo s tem, da bi lastnik plovila, oz. organizator izleta nastanek škode preprečil že tako, da bi ob ugotovitvi, da je morje razburkano, osebe na krovu pomagale potapljačem pri izstopanju iz vode. Glede prvega očitka je po oceni pritožnice tožena stranka dokazala, da je plovilo, s katerim je zavarovane tožene stranke prepeljal potapljače - člane kluba na mesto potapljanja, izpolnjevalo predpisane pogoje, ki jih za tako dejavnost zahteva veljavna zakonodaja. V ta namen je predložila sodišču kopijo vpisnega lista za čoln, iz katerega po mnenju tožene stranke izhajata dve bistveni ugotovitvi in sicer, da se lahko uporablja za gospodarske namene - potapljanje (kar po mnenju tožene stranke pomeni, da ima plovilo take lastnosti, da se z njim lahko varno izvaja taka dejavnost v vseh vremenskih prilikah) in da je za varno plovbo potreben samo en član posadke (kar pomeni, da državni regulator šteje, da je konstrukcija plovila taka, da uporabniki za uporabo tega plovila (tudi za vstop ali izstop) ne potrebujejo tuje pomoči. Oporečnost spornih stopnic sta izpodbili tudi priči S. in K., ki sta, nezainteresirani za izid pravde, izpovedali, da imajo stopnice take izdelave vse serijsko izdelane barke (pri tem je potrebno pojasniti, da se ta trditev nanaša na plovila, kakršno je bilo sporno plovilo, ki imajo zadaj "platformo") in da je to običajna izvedba stopnic. Razlika med njimi in ostalimi jahtami je le v tem, da so njihove stopnice zaradi potapljanje izdelane iz močnejšega materiala, saj bi se v nasprotnem primeru, zaradi teže potapljača in opreme, zlomile. Da izvedba stopnic le ni razlog za nezgodo pa posredno kaže tudi podatek, ki ga je izpovedal K., to je, da je v času treh let, ko je on opravljal s tem plovilom, bil to edini primer poškodb na teh stopnicah, priča S. pa celo pove, da je preko teh stopnic šlo že nekaj tisoč oseb. Vzrok za nezgodo je zato potrebno iskati izven sfere tožene stranke. Do poškodovanja roke tožnika je prišlo na mestu, kjer se stikajo stopnice s platformo. Del, ki omogoča oprijem med zadnjo stopničko in platformo je dolg (visok) od 30 do 40 cm, del kjer se lestev stika s platformo pa meri največ 5 cm, kar pomeni, da ostane za varen oprijem od 25 do 35 cm in mogoča varen oprijem še tako velike moške roke. Poleg tega obstaja še druga varianta oprijema in sicer za platformo, ki je izdelana iz letev, med katerimi so približno 2 cm široke reže. Tožnik se je pri izstopu iz vode oprijel za del med zadnjo stopničko in platformo, zaradi preohlapnega oprijema, pa mu je ob premikanju lestev zaradi valovanja morja, roka zdrsnila naprej (lastna izpoved tožnika). Od osebe, ki se ukvarja s športom s povečano nevarnostjo, se zahteva večja skrbnost in poznavanje razmer. Morje je nepredvidljiva stvar, izkušen potapljač mora zato predvideti, da se bodo tudi stopnice v različnih vremenskih prilikah drugače obnašale in temu primerno prilagoditi svoje ravnanje, konkretno izstop iz vode, predvsem pa opraviti dovolj močen oprijem, ki ne bo dopuščal zdrsov ali podobnih nezgod. Tožnik je po lastni izjavi zelo izkušen potapljač, da je to res pove tudi dejstvo, da je tudi tehnični in jamski potapljač. Za pridobitev naziva tehnični potapljač pa mora oseba zagotovo izkazati določena večja znanja, izkušnje in sposobnosti, skladno z uredbo o merilih za potapljanje, ki so večja od športnih potapljačev. Od osebe s takimi znanji in izkušnjami pa se pričakuje, da pozna vse nevarnosti, ki jih predstavlja taka športna dejavnost in ravnanje primerno nevarnostim. Tožnik je eden izmed članov društva, ki je organiziralo ta izlet. Kot članu mu je bila poznana dejavnost društva. Kot članu kluba mu ni moglo ostati neznano s kakšnimi sredstvi (v tem primeru plovili) se izvaja klubska dejavnost, to še toliko bolj, saj je po poklicu inženir ladijskega strojništva, zato so mu morale biti lastnosti plovila še toliko bolj poznane glede na ostale člane kluba. Sam priznava, da je to plovilo poznal, da je bil na njem nastanjen na poti iz I. do L. ter da je že dan poprej opravil potop prav s tega plovila, kar pomeni, da je te stopnice uporabljal že najmanj enkrat pred to nezgodo in je torej moral vedeti kakšne so in kako delujejo. Kot izkušen potapljač pa bi moral tudi predvidevati, da se morje lahko spremeni in da se tudi stopnice ob drugačnem valovanju drugače obnašajo, zato ne moremo govoriti o presenetljivem dogodku. Glede drugega očitka je po oceni pritožnice potrebno ugotoviti, da gre za ljubiteljsko dejavnost, ki jo klub izvaja za svoje člane. Glede na to, da ne gre za profesionalno dejavnost, je uporaba odgovornosti povprečnega strokovnjaka za ta primer prestroga. Poleg tega je iz zgornjih navedb jasno, da za vstopanje na plovilo in izstopanje iz njega ne obstaja nobena potreba po tuji pomoči, zato zavarovancu tožene stranke ni moč očitati malomarnega ravnanja, ker naj ne bi nudil pomoči pri izstopanju iz vode. Z izpodbijano sodbo je sodišče tudi zaključilo, da obravnavani dogodek predstavlja zavarovalni primer po sklenjeni pogodbi o zavarovanju civilne odgovornosti, sklenjeni po Splošnih pogojih O-94. Po mnenju sodišča naj bi izključitev po 6. točki 3. člena pogojev veljala le v primeru aktivnega delovanja vozil pri nastanku nezgode, v konkretnem primeru pa naj bi bilo plovilo samo pasivno vpleteno v nastanek škode, glede na to, da motorji v tem trenutku niso delovali. Stališče sodišča je po mnenju tožene stranke zmotno. Pojasnjuje, da gre v za prostovoljno zavarovanje (za razliko od obveznega), za katero velja pogodbena svoboda strank in za dogovor o načinu uresničevanja dispozitivnih norm zavarovalne pogodbe. Pogodbeni stranki sta se sporazumeti, katere nevarnosti krije tovrstno zavarovanje in natančno navedli katerih škod zavarovanje ne krije. Med izključitvami so tudi škode, ki jih tretjim osebam povzročijo vodna plovila vseh vrst. Pri tem pogodbeni stranki nista delali razlike med škodami, ki jih povzročajo plovila z aktivnim ali pasivnim delovanjem. Če bi pogodbeni stranki želeli omejiti izključitve le za primere, ko jih povzročijo plovila, ki aktivno delujejo, potem bi to napisali, vendar njuna volja ni bila taka. Določbe pogojev so jasne, zato je uporaba 83. člena OZ nedopustna in povzroča poseganje v pogodbeno svobodo strank. Nenazadnje pa v konkretnem primeru ne moremo govoriti o tem, da plovilo ni bilo aktivno udeleženo samo zato, ker mu v tistem momentu motorji niso delovali. Glede delovanja motorjem je bilo pojasnjeno, da motorji ob vstopanju na plovilo ne smejo delovati zaradi varnosti vstopajočih, zato je sklepanje sodišča, da plovilo, samo zase, ker motorji niso delovali, ni aktivno delovalo, zmotno. Poleg tega pa pogoji po katerih je bilo sklenjeno zavarovanje, kot že obrazloženo, tega ne zahtevajo. Nenazadnje pa bi moralo sodišče zavrniti zahtevek tožnika zato, ker je ugotovilo, da zavarovanec tožene stranke "ni bil organizator potapljanja, bil pa je organizator izleta, organiziral je prevoze do mesta potapljanja, hrano za potapljače in možnost polnjenja jeklenk" to pa ni predmet zavarovalne pogodbe, saj je po polici št. zavarovana le odgovornost, ki izvira iz dejavnosti potapljaškega društva (organizacija tečajev potapljanja, organizacija potopov), ne pa organizacije izletov.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in z njo prereka trditve pritožnice.

Pritožba ni utemeljena.

Med pravdnima strankama ni sporno, da se je tožnik dne 2.5.2002 poškodoval v nezgodi, ko je kot potapljač vstopal na čoln zavarovanca tožene stranke in si je pri tem poškodoval kazalec desne roke. Med pravdnima strankama je sporno, ali je podana odgovornost tožene stranke za nastalo škodo, ali je tožnik soodgovoren za nastanek škode in ali je izključeno zavarovalno kritje po Splošnih zavarovalnih pogojih O-94, kot je to trdila tožena stranka.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje, kot ti izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo sklop tistih dejstev, ki so za obravnavano zadevo pravno relevantna (pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje) ter je na tej podlagi, ob pravilni uporabi materialnega prava, sprejelo pravilno odločitev. Po mnenju pritožnice je vzrok za nezgodo potrebno iskati izven njene sfere, ko je krivdna odgovornost izključena. V zvezi s tem pritožnica ponavlja trditve, ki jih je navajala v postopku pred sodiščem prve stopnje, vendar je po oceni pritožbenega sodišča že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe nanje pravilno odgovorilo. Tako je povedalo, da je res, da je bilo plovilo registrirano in je izpolnjevalo tehnične predpise za izvajanje dejavnosti - potapljaštvo, vendar to samo po sebi še ne pomeni, da je zavarovanec tožene stranke storil vse, da bi preprečil nastanek škode, kar je mogoče pričakovati od povprečno skrbnega strokovnjaka z njegovega področja. Dejstvo je, tega pritožnica tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni izpodbijala, da je bilo obravnavano plovilo uporabljeno pri izvajanju dejavnosti njenega zavarovanca kot strokovnjaka s tega področja in je od njega mogoče pričakovati, da bo pri izvajanju dejavnosti tudi tako ravnal. Pritožbeno sodišče zato nima nobenega pomisleka v zaključek sodišča prve stopnje, da je zavarovanec tožene stranke, kot lastnik plovila, odgovarjal za primernost plovila za namen, za katerega so ga potapljači najeli. Pri tem je sodišče dalo pravi pomen izpovedbam prič dogodka in tožnika, ki so povedali, da je bilo morje bolj razburkano kot ob skoku potapljačev v vodo, da je iz vode najprej stopil tožnik, kmalu za njim pa še priča Č. in da sta se oba poškodovala. Glede na to, da je priča K. izpovedal, da je začel pomagati potapljačem iz vode, ko je prišlo že do dveh poškodb, je logičen zaključek sodišča prve stopnje, da bi lastnik plovila, oz. organizator izleta, nastanek škode preprečil že tako, da bi ob ugotovitvi, da je morje razburkano, osebe na krovu pomagale potapljačem pri izstopanju iz vode. Da je zavarovanec tožene stranke klub, ki se s tako dejavnostjo ukvarja, tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni izpodbijala, kot je bilo že zgoraj povedano, zato je sodišče po presoji izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je od povprečno skrbnega strokovnjaka pričakovati, da razmere oceni in zagotovi čimbolj varno vstopanje na čoln. Ker zavarovanec tožene stranke tako ni ravnal, mu je mogoče očitati malomarnost in krivdno odgovornost ter toženi stranki, na podlagi zavarovalne pogodbe, tudi njeno odgovornost. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno razlagalo 6. točko 3. člena Splošnih zavarovalnih pogojev O-94. Tožena stranka je trdila, da je v obravnavani zadevi izključeno zavarovalno kritje po prej navedenem določilu Splošnih zavarovalnih pogojev, to ponavlja tudi v pritožbi, vendar nima prav. V nasprotju s trditvijo pritožnice, pritožbeno sodišče sprejema stališče sodišča prve stopnje, da je izjeme in izključitve odgovornosti treba razlagati v skladu z namenom zavarovanja in to ozko, ker je splošne pogoje določila tožena stranka sama, zato je sodišče prve stopnje tudi ravnalo pravilno, ko je te razlagalo v korist tožeče stranke. V kolikor bi bilo določilo splošnih pogojev jasno, pritožnici ne bi bilo potrebno zatrjevati, kot to počne (šele) v pritožbi, kaj je bila pogodbena volja strank in trditi, da volja pogodbenih strank ni bila taka, da bi želeli omejiti izključitve le za primere, ko jih povzročijo plovila, ki "aktivno" delujejo, češ da bi to napisali. Kot je sodišče prve stopnje pravilno povedalo, gre za splošne zavarovalne pogoje, ki jih je določila tožena stranka (kot zavarovalnica) sama, zato je te, v skladu z določbo 83. člena Obligacijskega zakonika (OZ), potrebno razlagati v korist druge stranke, četudi gre za prostovoljno zavarovanje, na kar opozarja pritožnica. Glede na to je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da zgolj dejstvo, da se je tožnik poškodoval s stopnicami, ki so sicer del vodnega vozila, ne predstavlja aktivne udeležbe vozila pri nastanku škode in zato odgovornost zavarovalnice v tem primeru ni izključena v 6. točki 3. člena Splošnih zavarovalnih pogojev O-94. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tožniku ni mogoče očitati soodgovornosti pri nastanku škode. Pritožnica v tej zvezi opozarja, da je tožnik izkušen potapljač, ki bi moral predvidevati, da se morje lahko spremeni ter da se stopnice ob drugačnem valovanju drugače obnašajo, vendar pritožbeno sodišče s tem ne prepriča. Jasno je, da se lahko "morje vedno spremeni", to je splošno znano, vendar stališče pritožnice ne vzdrži razumne presoje. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, to pritožnica ne izpodbija, so vse priče (in tožnik) izpovedale, da ob odločitvi za potapljanje morje ni bilo tako razburkano, da bi izgledalo nevarno za potapljanje in so se zato tudi odpravili potapljat. Bolj valovito je morje postalo šele med potapljanjem, zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da se tožnik ni odločil za potapljanje v razburkanem morju, ko bi lahko predvidel, da bodo težave z vstopanjem na čoln. Ker po končanem potapljanju ni imel možnosti, da se vrne na čoln na drugačen način kot po stopnicah, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je logičen in prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da mu ni mogoče očitati nobene malomarnosti in za nastanek škode zato ne more biti soodgovoren. Neutemeljen je tudi očitek pritožnice, da bi sodišče prve stopnje moralo zavrniti tožbeni zahtevek zato, ker je ugotovilo, da zavarovanec tožene stranke "ni bil organizator potapljanja, bil pa je organizator izleta, organiziral je prevoze do mesta potapljanja, hrano za potapljače in možnost polnjenja jeklenk", kar ni predmet zavarovalne pogodbe, saj je po polici št. zavarovana le odgovornost, ki izvira iz dejavnosti potapljaškega društva (organizacija tečajev potapljanja, organizacija potopov), ne pa organizacija izletov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica ne loči med dejavnostjo potapljanja in dejavnostjo potapljaškega društva. Tega namreč ni mogoče enačiti. Da organizacija prevozov do mesta potapljanja ne spada v dejavnost potapljaškega društva, nima podlage v izvedenih dokazih in trditvah tožene stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sama tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 22.11.2004 (list. št. 22 do 24) zatrjevala, da je zavarovanec tožene stranke spisal program izleta, ko se je zavezal le organizirati prevoz z jahto, nuditi prehrano in prenočišče na jahti ter izposojo in polnjenje jeklenk. Tudi predsednik zavarovanca tožene stranke J.S. zaslišan kot priča je pojasnil, da je bil klub takrat organizator potovanja in da je šlo za večdnevno bivanje na morju. Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da tovrstna organizacija ne bi sodila v dejavnost potapljaškega društva, zato predstavljajo njene pritožbene trditve novoto, ki je pritožbeno sodišče ne more upoštevati, ker gre za zatrjevanje novega dejstva, kar v pritožbi ni dopustno (1. odstavek 337. člena ZPP).

Ker pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora po 2. odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka mora sama trpeti stroške odgovora na pritožbo, saj z navedbami v odgovoru ni pripomogla k razjasnitvi zadeve in zato ne gre za potrebne stroške (155. in 165. člen ZPP).