Jedro

Ker je tožnica izostala z dela, kljub temu da ni imela odobrenega bolniškega staleža ni da v sodnem postopku ni bilo ugotovljeno, da ne bi bila zmožna za delo šivilje, je huje kršila pogodbene obveznosti in ji je tožena stranka utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22.10.2003 in zahtevek na povrnitev stroškov postopka. Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 19.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.1.2006 do plačila, v roku 8-ih dni pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je v dobri veri ostala doma tudi po 5.9.2003, ko ji je dr. T.Š. povedal, da bo predlog za bolniški stalež dal na komisijo, saj je smatral, da ji bo bolniški stalež odobren za nazaj. Prepričana je, nasprotno kot je trdil dr. T.Š., da ji je zatrdil, da se ji na delo ni potrebno vrniti do odločitve zdravniške komisije. Sodišče tožnici ni verjelo, češ, da naj bi priče govorile drugače, tožnici pa, ki je bila veliko v bolniškem staležu, pa je bil postopek odobritev bolniškega staleža dobro znan. Tožnica ni prava vešča oseba in ni sposobna pomniti postopkov v zvezi z urejanjem bolniškega staleža, na katere jo je dolžan opozoriti zdravnik. Ne drži ugotovitev sodišča, da ni obvestila delodajalca, da je v postopku odobritve bolniškega staleža pred komisijo ZZZS. Priči mag. D.S.P. in A.K., ki sta pri toženi stranki zaposleni kot pravnici, sta vedeli zgolj povedati o postopku seznanjenja delodajalca s strani delavcev o bolniškem staležu. Vztraja, da priča T.Š., ki je sicer izpovedal, da jo je opozoril, da naj se kljub temu, da je podal predlog za odobritev bolniškega staleža komisiji pri ZZZS, javi pri svojem delodajalcu, takšne izjave ni podal in sicer zgolj zato, da bi zavaroval sebe pred profesionalno odgovornostjo. Iz izvedeniškega mnenja Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa, je jasno razvidno, da je zbolela zaradi neugodnih klimatskih razmer pri toženi stranki. Zato je bila večkrat v bolniškega staležu, za kar pa ni sama kriva. Poudarja, da je bila uvedba postopka pred izredno odpovedjo preuranjena. Zaradi dela, ki ga opravlja v neprimernem delovnem okolju ni zdravstveno zmožna opravljati svojega dela, zato bi bil tožnici lahko podan odpovedni razlog nesposobnosti opravljanja dela in ne krivdni razlog, kot se je očital tožnici. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1.,2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, izdane na podlagi 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002), in sicer iz razloga po 2. alinei 1. odstavka (če delavec naklepoma ali hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja).

Tožena stranka je tožnici očitala, da je iz hude malomarnosti huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja, ker je od 5.9.2003 do 16.10.2003 neupravičeno izostala z dela in za svojo odsotnost ni podala ustreznega opravičila. Zato ji je tožena stranka dne 22.10.2003 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnica v obdobju od 5.9.2003 do 16.10.2003 izostala z dela, čeprav ni imela odobrenega bolniškega staleža. Ugotovilo je, da je bila tožnica v bolniškem staležu do 31.8.2003, 1.9.2003 se je vrnila na delo, 2.9.2003 in 4.9.2003 je ponovno prišla k zdravniku, ker naj bi se ji zdravstveno stanje s prihodom na delo poslabšalo (za ta dva dneva ji je zdravnik odobril bolniški stalež), od 4.9.2003 naprej ji bolniškega staleža ni odobril, podal pa je predlog imenovanemu zdravniku za odobritev bolniškega staleža v naprej. Osebni zdravnik T.Š. jo je opozoril naj za vsak primer gre na delo. Predlog osebnega zdravnika za presojo utemeljenosti začasne zadržanosti od dela v času od 5.9.2003 do 31.10.2003 je bil zavržen. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega pravilno ugotovilo, da tožnica za sporno obdobje ni imela odobrenega bolniškega staleža. Glede na zatrjevanje tožnice, da za delo, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ni bila zdravstveno zmožna (zaradi neugodnih klimatskih razmer, v katerih je delala), je sodišče prve stopnje postavilo izvedenca Klinični inštitut za medicino dela prometa in športa. Na podlagi mnenja inštituta je ugotovilo, da zdravstvene težave tožnice niso bile izražene v tolikšni meri, da ne bi bila zmožna za delo šivilje ob upoštevanju ugodnih delovnih razmer. Ali je tožena stranka tožnici zagotovila na delovnem mestu sprejemljive delovne razmere, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bili s strani delodajalca izvedeni tudi ukrepi, ki so pripomogli k izboljšanju razmer.

Tožnica je bila seznanjena z zaključkom bolniškega staleža z dne 31.8.2003, v postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica izostala z dela, kljub temu, da jo je osebni zdravnik opozoril, da naj gre na delo (ker ni bilo sigurno, da ji bo bolniški stalež odobren še v naprej), poleg tega pa je bilo ugotovljeno, da je bila v spornem obdobju sposobna za opravljanje dela.

Po 4. členu Konvencije MOD št. 158 delavcu delovno razmerje ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca, ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe.

Kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja naklepoma ali iz hude malomarnosti je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delavec mora po 31. členu ZDR vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in kraju, ki sta določena z izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožnica s svojim ravnanjem kršila pogodbene obveznosti. Huda malomarnost je skrajna nepazljivost in pomeni zanemarjanje tiste pazljivosti in skrbnosti, ki se pričakuje od povprečnega človeka. Ker je bila tožnica dalj časa v bolniškem staležu, je vedela kakšen je postopek za odobritev bolniškega staleža in bi se morala po izteku bolniškega staleža vrniti na delo. Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da tožnici niso znani postopki v zvezi z urejanjem bolniškega staleža. Glede na ugotovitev, da je tožnica iz hude malomarnosti huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja, je tožena stranka imela pravico, da ji odpove pogodbo o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so podani tudi razlogi, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Zaupanje tožene stranke v delavca, da izpolnjuje svojo osnovno delovno obveznosti, je tista okoliščina, zaradi katere nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zahtevek pravilno zavrnilo.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 335. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato pritožbene stroške krije sama (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).