Jedro

Višina prikrajšanja denacionalizacijskega upravičenca zaradi nemožnosti uporabe oz. upravljanja z denacionalizirano nepremičnino je ugotovljiva z najemnino, zmanjšano za stroške upravljanja. Prikrajšanje tako izkazuje neto najemnina, kajti neto zneski najemnine so tisti, ki bi v primeru upravljanja z nepremičnino povečevali premoženje upravičencev oz. njihovih pravnih naslednikov.

Tudi od terjatev za nepremoženjsko škodo, katerih obstoj in višina se ugotavlja na dan izdaje sodbe ter od premoženjske škode, odmerjene po cenah na dan sodne odločbe, oškodovancu pripadajo zamudne obresti od dne zamude dalje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je tožnikom na podlagi 2. odstavka 72. čl. Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) prisojen denarni znesek v višini prikrajšanja, ki so ga utrpeli, ker denacionaliziranega premoženja v času od uveljavitve ZDen (7.12.1991) do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (16.2.2006) niso mogli uporabljati. Vsakemu od prvih štirih tožnikov je prisojeno 15.036,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.2.2009 dalje, peti tožnici in šestemu tožniku pa vsakemu po 30.073,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.2.2009 dalje. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 7.343,00 EUR.

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Ugotavlja, da je korist, za katero so tožniki prikrajšani, treba izračunati iz stališča prejemkov, kakor tudi s stališča izdatkov. Povzema način, na katerega je izvedenec ugotovil najemnino in ugotavlja, da gre za hipotetičen izračun. V kolikor izvedenec ni uporabil podatkov o višini najemnine za točno določen poslovni prostor in je najemnino izračunal hipotetično, bi moral prav tako opraviti obračun stroškov. Nesprejemljivo je, da bi tožena stranka kot zavezanec morala izkazovati stroške, ki jih je imela z nepremičnino. Zlasti, ker se pri izračunu ne upošteva niti tveganj, katera so povezana z oddajanjem nepremičnine (tveganje oddaje sáme, tveganje izterjave najemnine in stroškov, tveganje finančnih tokov denarja in končno tveganje uničenja nepremičnine). Meni, da je pri izračunu prikrajšanja treba upoštevati najemnino pod posebnimi pogoji tako, da se priznajo 40 % normirani stroški, po odbitku teh stroškov pa se osnova zniža še za 37 % obdavčitev. Graja odločitev o teku zamudnih obresti. Opozarja, da ne gre za odškodninske zahtevke, ker niso podani vsi elementi odškodninskega delikta, ampak za zahtevke obogatitvene narave v smislu 190. čl. Obligacijskega zakonika. Le ta zavezuje okoriščenca k vrnitvi zgolj neupravičeno dosežene koristi. Trdi, da gre za nečisto denarno terjatev, zato mora sodišče izračunati glavnico po razmerah (cenah) ob sojenju, kar je bilo tudi storjeno. Obresti zato lahko tečejo šele od izdaje sodbe dalje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je izvedenec višino najemnine, ki je podlaga za izračun izgubljene koristi, izračunal po predpisani metodologiji. Meni, da razlogov za zmanjševanje najemnine za 40 % in tako dobljene osnove še za 37 % davčnih obveznosti, ni. Navaja, da ima tožena stranka pravico uveljaviti stroške, ki jih je imela v času, ko je razpolagala z nepremičnino; kar pa bi morala navesti in dokazati. Odločitev, da zamudne obresti tečejo od vložitve tožbe dalje, označuje za pravilno. Navaja, da izgubljena korist ni ugotovljena na dan izdaje sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V pritožbeni fazi postopka je sporna višina koristi, ki bi jo tožniki dosegli, če bi denacionalizirana poslovna prostora v izmeri 48,44 m2 in 36,15 m2 na naslovu S. v času od 7.12.1991 do 16.2.2006 sami uporabljali ali upravljali oz. njihovo prikrajšanje ker tega niso mogli. Sodišče prve stopnje je sledilo sodni praksi, ki za ugotavljanje višine prikrajšanja upošteva najemnino, ki bi jo tožniki ob normalnem teku stvari lahko dosegli, zmanjšano za stroške, ki bi jih bremenili. Z najemnino kot kriterijem za ugotavljanje prikrajšanja obe stranki soglašata, različno pa opredeljujeta način njenega izračuna oz. obseg odbitkov, ki determinira končni izračun prikrajšanja.

6. Prvostopenjsko sodišče je višino najemnine ugotovilo s pomočjo izvedenca na podlagi Pravilnika o določanju najemnine poslovnih prostorov in primerjavo cen na tržišču. Izvedenec je ugotovil, da se na podlagi pravilnika ugotovljena najemnina giblje v območju 4,8 EUR do 11,14 EUR, kar ustreza povprečni najemnini na trgu, ki je, upoštevajoč ponudbe in vplivni faktor cene med oglaševanjem in sklenjenimi pogodbami, znašala od 9 – 10 EUR/m2. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je z na ta način izvršenim izračunom ugotovljena materialna korist, ki bi jo tožnikom premoženje prinašalo, na drugi strani pa so varovani tudi interesi tožene stranke, ki je v obravnavanem obdobju poslovna prostora lahko tržila po takrat veljavnem pravilniku.

7. Sodna praksa je izoblikovala stališče, da prikrajšanje izkazuje neto najemnina, kajti neto zneski najemnine so tisti, ki bi v primeru upravljanja z nepremičnino povečevali premoženje upravičencev oz. njihovih pravnih naslednikov. Izvedenec je od bruto ugotovljenih zneskov najemnine odštel 5,48 % stroškov (investicijsko vzdrževanje 1,70 %, tekoče vzdrževanje 0,31 %, upravljanje in zavarovanje 0,30 %, amortizacija 1,67 % in stroški kapitala-obresti 1,50 %). V tej višini so bili stroški (za objekte, starejše od 60 let) sestavni del najemnin za prostore v stanovanjskih hišah (Odlok o metodologiji za oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih, Ur. list RS 23/2000). Pritožbeno sodišče soglaša, da je na ta način ugotovljena neto najemnina ustrezen pokazatelj prikrajšanja tožnikov zaradi nemožnosti razpolaganja s poslovnima prostoroma.

8. Ni mogoče soglašati s pritožbenim stališčem, da so tožniki upravičeni le do zneska bruto najemnine, zmanjšane za 40 % normiranih stroškov ter zmanjšane za 37 % davščin od takó (za 40 %) zmanjšane najemnine. Že sodišče prve stopnje je pojasnilo, da bodo tožniki od iztoženega zneska plačali davek (1), enako kot bi ga plačali od najemnine, ki bi jo v obravnavanem obdobju iztržili. Razloga za dodatno zmanjševanje prisojenega zneska zaradi davščin torej ni. Tudi razlogov za zmanjševanje bruto najemnine za 40 % ni. V tem obsegu (40 %) je Zakon o dohodnini (v obravnavnem obdobju) najemodajalcu priznaval materialne stroške in s tem zmanjševal davčno osnovo. Zakonodajalec je torej predvideval, da je znesek v višini 40 % najemnine potreben za vzdrževanje nepremičnine; da torej ta del najemnine lastnik (najemodajalec) investira v oddajano nepremičnino. Da bi bila v obravnavanem obdobju (od 7.12.1991 do 16.2.2006) v nepremičnino vložena sredstva v višini 40 % najemnine, tožena stranka ne zatrjuje, zato ni videti razumnih razlogov za stališče, da je prikrajšanje tožnikov za 40 % manjše, kot je ugotovljivo na podlagi najemnine.

9. Tožniki so upravičeni do zakonskih zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje. Od tedaj dalje je tožena stranka v zamudi s plačilom (2. odstavek 299. čl. Obligacijskega zakonika). Res gre za nečisto terjatev, kajti ne gre za neko v preteklosti obstoječo in znano terjatev, ampak se prikrajšanost ugotavlja s sodbo – z upoštevanjem predvidenega teka dogodkov – za nazaj. To pa ni razlog, da bi obravnavni terjatvi odrekli obrestovanje od vložitve tožbe dalje. Z načelnim pravnim mnenjem z dne 26.6.2002 se je Vrhovno sodišča RS izreklo, da tudi od terjatev za nepremoženjsko škodo, katerih obstoj in višina se ugotavlja na dan izdaje sodbe ter od premoženjske škode, odmerjene po cenah na dan sodne odločbe, oškodovancu pripadajo zamudne obresti od dne zamude dalje. Pritožnik se neutemeljeno sklicuje na pravila o zamudi pri pri plačilu odmene za neupravičeno obogatitev (193. čl. Obligacijskega zakonika). Ta pravila niso uporabljiva, ker v obravnavanem primeru ne gre za vračanje koristi, ki bi jo obogateni, torej denacionalizacijski zavezanec, neupravičeno dosegel. 10. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).

(1) Tako najemnina kot nadomestilo za izgubljeni dohodek (odškodnina) sta vir dohodnine, torej z Zakonom o dohodnini obdavčena dohodka.