Jedro

Pravila varstva osebnih podatkov se ne uporabljajo v primeru obdelave vseh osebnih podatkov, ampak zgolj tistih, ki se v celoti ali delno obdelujejo z avtomatiziranimi sredstvi, ter tistih osebnih podatkov, ki so del zbirke ali so namenjeni oblikovanju dela zbirke osebnih podatkov. Pristojnost tožene stranke se torej nanaša na nepravilnosti pri obdelavi zbirk osebnih podatkov. Vsaka objava določenega osebnega podatka pa še ne pomeni, da je šlo za nepravilnost pri uporabi zbirke osebnih podatkov. Iz navedenega razloga tudi objava članka, pa četudi je v njem kakšen osebni podatek, sama po sebi še ne pomeni, da je bila podana nepravilnost v smislu ZVOP-1 ali Splošne uredbe, lahko pa je, povsem hipotetično gledano in ne glede na okoliščine obravnavanega primera, podana kakšna druga nepravilnost, za katero pa tožena stranka ni pristojna in je možno takšno nepravilnost uveljavljati v drugem postopku. Tožena stranka pa pri inšpekcijskem nadzoru ni ugotovila nepravilnosti pri obdelavi osebnih podatkov. Če je prišlo v objavljenem članku do netočnosti, kot to navaja tožnik, to še ne pomeni, da je bila podana nepravilnost pri obdelavi osebnih podatkov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom ustavila postopek inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem določb Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1) in Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju Splošna uredba) pri zavezancih A (v nadaljevanju prvi zavezanec) in B (v nadaljevanju drugi zavezanec).

2. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik dne 7. 3. 2016 naslovil na toženo stranko dopis, v katerem je navedel, da je novinar C.C. v časopisu A objavil članek z naslovom "...". Povzetek omenjenega članka je istega dne objavil tudi novinar D.D. na spletni strani ... v članku z naslovom "...". Toženo stranko poziva, naj ukrepa v skladu s svojimi zakonskimi pooblastili. Tožena stranka je najprej z dopisom obvestila tožnika, da objave ne predstavljajo nedopustnega posega v informacijsko zasebnost. Zato je pojasnila, da ne bo uvedla inšpekcijskega nadzora. Nato je tožnik ponovno predlagal, naj tožena stranka nad obema zavezancema ter Policijo in Okrožnim državnim tožilstvom v Ljubljani uvede postopek inšpekcijskega nadzora. Tožena stranka je to tožnikovo vlogo zavrgla. Zoper sklep o zavrženju je tožnik vložil tožbo pri Upravnem sodišču RS, ki je navedeni sklep odpravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek.

3. Ker po presoji sodišča ni bilo jasno, kaj tožnik zahteva, ga je tožena stranka pozvala na odpravo nejasnosti zahtevka. Tožnik je predlagal, naj tožena stranka nad obema zavezancema, Policijo in Okrožnim državnim tožilstvom v Ljubljani uvede postopek inšpekcijskega nadzora. Nadalje tožena stranka povzema, kaj sta na njen poziv odgovorila oba zavezanca. Pojasnjuje, da je tožniku dovolila udeleževati se inšpekcijskih postopkov kot stranskemu udeležencu. Tožnik je v inšpekcijskem postopku navajal, da je policijski spis v predkazenskem postopku zbirka osebnih podatkov, to so tudi uradne policijske evidence. Posredovanje podatkov iz policijskega spisa spada v nadzorstveno pristojnost tožene stranke. Treba bi bilo preveriti, kateri policist je razpolagal z navedenimi podatki, ki so bili posredovani novinarju in javno objavljeni.

4. Tožena stranka nadalje v sklepu ugotavlja, da članek vsebinsko predstavlja poročanje o tem, da je ljubljansko tožilstvo na ljubljansko okrožno sodišče poslalo zahtevo za preiskavo kaznivega dejanja kršitve spole nedotakljivosti z zlorabo položaja. Okrožno državno tožilstvo je potrdilo, da je dejansko pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani podalo zahtevo za preiskavo. Te informacije pa je novinar pridobil iz lastnih virov, ki jih ne želi razkriti. Tožena stranka je pristojna le za tisti del pravice do zasebnosti, ki se nanaša na varstvo osebnih podatkov in ga ureja 38. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Hkrati pa URS v prvem odstavku 39. člena zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. V konkretnem primeru gre za objavo člankov v medijih, katerih dejavnost temelji na svobodi izražanja. Tožnik je predstojnik oziroma glavni učitelj ... in je v okviru svoje funkcije javna osebnost. Skladno s sodno prakso pa je obveščenost o kazenskih postopkih v legitimnem interesu javnosti. Novinar C.C. je informacije pridobil od svojega vira, katerega identitete ne razkriva, kar je v skladu z drugim odstavkom 21. člena Zakona o medijih. V tem delu niti ni jasno, ali so podatki, ki jih je pridobil novinar, sploh vir zbirke. Verodostojnost je preveril pri Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani in na Okrajnem sodišču v Ljubljani. Gre torej za objavo verodostojnih informacij. Kot izhaja iz izjave drugega zavezanca, pa informacij ni pridobil od lastnih virov, ampak iz javno objavljenega prvega članka. Na področju varstva osebnih podatkov se uporablja tudi Splošna uredba, ki se v skladu s prvim odstavkom 2. člena uporablja za obdelavo osebnih podatkov v celoti ali delno z avtomatiziranimi sredstvi in za drugačno obdelavo kakor z avtomatiziranimi sredstvi za osebne podatke, ki so del zbirke ali so namenjeni oblikovanju zbirke. Splošna uredba določa tudi pravico do izbrisa, ki pa ni neomejena. Pri tem je treba upoštevati a) točko tretjega odstavka 17. člena Splošne uredbe, ki izključuje pravico do izbrisa, če je obdelava potrebna za uresničevanje pravice do svobode izražanja in obveščanja. V konkretnem primeru pravica do svobode izražanja prevlada nad pravico varstva osebnih podatkov tožnika. Hkrati pa ima vsak na podlagi 26. člena Zakona o medijih pravico od odgovornega urednika zahtevati, da brezplačno objavi njegov popravek objavljenega obvestila, s katerim sta bila prizadeta njegova pravica ali interes. Ker pravica do svobode izražanja prevlada nad pravico varstva osebnih podatkov, je bilo treba postopek ustaviti.

5. Tožnik v tožbi navaja, da je prvi zavezanec lahko podatke dobil le iz policijskega spisa ali od nekoga, ki pozna spis. Državno tožilstvo pa nikakor ni potrdilo vsega, kar je novinar zapisal v članku. Ne drži navedba, da so bile v A članku objavljene le verodostojne informacije. Tožena stranka bi morala odrediti umik članka v delu, v katerem ni potrjen z izjavo Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani. Obstaja več okoliščin, iz katerih bi lahko sledilo, da so bili podatki nezakonito posredovani iz policije in da je bil v to posredovanje vpleten policist E.E., vendar so te okoliščine ostale neraziskane. Tožena stranka se do tega ni opredelila. Tožena stranka inšpekcijskega postopka ni izvedla tako, da bi preverila vse, kar je bilo treba za ugotovitev, kdo je novinarju posredoval občutljive osebne podatke iz predkazenskega spisa. Tožena stranka je hkrati naznanila uradno pregonljivo kaznivo dejanje zlorabe osebnih podatkov, kljub temu pa je ustavila inšpekcijski postopek. Pri tem tožnik svoj primer primerja s primerom bivšega ministra za javno upravo Koprivnikarja pri vožnji s prekomerno vsebnostjo alkohola v krvi. V konkretnem primeru gre izključno za vprašanje nezakonitega posega v občutljive osebne podatke. Ne drži navedba tožene stranke, da je predmet inšpekcijskega nadzora enkraten dogodek in da v konkretnem primeru ni več mogoče ničesar storiti. Oba članka sta namreč še vedno objavljena na spletu. Jasno ni niti to, ali so podatki, ki jih je pridobil novinar od svojega vira, sploh del zbirke. Policijski spis v predkazenskem postopku je zbirka osebnih podatkov, kar so tudi uradne policijske evidence. Posredovanje podatkov iz policijskega spisa spada v nadzorstveno pristojnost tožene stranke. Dejstvo, da je tožena stranka pristojna za tovrstne primere, se je pokazalo že v primeru diskoteke Lipa. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na prvi odstavek 2. člena Splošne uredbe, ki določa, da se ta uredba uporablja za obdelavo osebnih podatkov v celoti ali delno z avtomatiziranimi sredstvi in za drugačno obdelavo kakor z avtomatiziranimi sredstvi za osebne podatke, ki so del zbirke ali so namenjeni oblikovanju dela zbirke osebnih podatkov. Z drugimi besedami, pravila varstva osebnih podatkov se ne uporabljajo v primeru obdelave vseh osebnih podatkov, ampak zgolj za obdelavo tistih osebnih podatkov, ki se v celoti ali delno obdelujejo z avtomatiziranimi sredstvi, ter tistih osebnih podatkov, ki so del zbirke ali so namenjeni oblikovanju dela zbirke osebnih podatkov. V primeru, ko ne gre za obdelavo osebnih podatkov, ki se v celoti ali delno izvaja z avtomatiziranimi sredstvi, ter ko ne gre za osebne podatke, ki so del zbirke ali so namenjeni oblikovanju dela zbirke osebnih podatkov, je pristojnost tožene stranke izključena. Ne držijo navedbe tožnika, da so bili v obravnavanih člankih objavljeni občutljivi osebni podatki. Nadalje tožena stranka povzema, kateri podatki se po ZVOP-1 štejejo za občutljive osebne podatke. Podatki, ki se nanašajo na vodenje predkazenskega postopka zoper tožnika, ne ustrezajo nobeni izmed teh kategorij. Nadalje v odgovoru na tožbo tožena stranka citira tretji odstavek 17. člena Splošne uredbe, ki med drugim določa, da se posameznik ne more sklicevati na pravico do izbrisa, če je obdelava potrebna za uresničevanje pravice do svobode izražanja in obveščanja. Tožena stranka poudarja, da se njen zaključek, da ni jasno, ali so podatki sploh del zbirke, nanaša zgolj na podatke, ki jih je novinar pridobil od vira, ki ga ne razkriva. Novinarji skladno z drugim odstavkom 21. člena Zakona o medijih niso dolžni razkrivati vira informacij. Iz vsebine člankov ni mogoče zaključiti, da je bil vir teh informacij ravno kateri izmed organov, vključenih v vodenje predkazenskega postopka, kot to navaja tožnik. Povsem mogoče je namreč, da so informacije novinarji pridobili od katerega izmed virov, ki ni imel dostopa do zbirk osebnih podatkov. Tožnik sam opozarja na določene netočnosti v A članku in po oceni tožene stranke takšne informacije že pojmovno ne morejo izhajati iz zbirk osebnih podatkov. Tožnik ni predložil nobenih dokazov, iz katerih bi sledilo, da so bili podatki nezakonito posredovani od policije. V konkretnem primeru sploh ne obstaja zadosten sum, da bi bil vir podatkov, ki jih je pridobil novinar, zbirka osebnih podatkov. Tožena stranka prereka tudi navedbo, da iz tega, ker je bilo na državno tožilstvo vloženo naznanilo kaznivega dejanja, izhaja, da so bili nedvomno podatki posredovani iz zbirk osebnih podatkov. Tega tožena stranka ni ugotavljala. Tudi iz opisa navedenega kaznivega dejanja ne izhaja, da bi bil eden od zakonskih znakov tega kaznivega dejanja, da osebni podatki izvirajo iz zbirke. Tudi če bi tožena stranka preverjala, ali se podatki v policijskem spisu ujemajo s podatki v objavljenih člankih, kot predlaga tožnik, to samo po sebi ne pomeni, da so bili podatki pridobljeni iz policijskega spisa oziroma katerega od drugih organov, ki je bil vključen v vodenje predkazenskega postopka. Če bi bila vir samo oškodovanka, je povsem normalno, da bi se informacije iz spisa ujemale z informacijami v objavljenih člankih.

7. Glede na navedeno, po mnenju tožene stranke ni mogoče vzpostaviti zadostnega suma, da bi lahko bili podatki, ki jih je pridobil novinar od vira, ki ga ne razkriva, pridobljeni iz zbirk od organov, ki je bil vključen v vodenje predkazenskega postopka. Namen postopka inšpekcijskega nadzora je predvsem v ugotavljanju dejstev in okoliščin, ki so relevantne za uporabo katerega od ukrepov, ki jih Zakon o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) določa v 32. členu. Bistvo postopka inšpekcijskega nadzora je odprava še trajajočega nezakonitega stanja. Za presojanje v primeru podatkov, za katere ne obstaja niti zadosten sum, da bi bili iz zbirk osebnih podatkov, tožena stranka ni pristojna. V primeru objave takšnih podatkov gre lahko za poseg v širšo pravico do zasebnosti iz 35. člena URS, ki sodi v pristojnost sodišč. Nadalje tožena stranka še pojasnjuje, da je tožnik relativna javna osebnost kot glavni učitelj .... Sicer pa članek ne vsebuje pretirane količine oziroma nepotrebno širokega obsega osebnih podatkov. Verodostojnosti podatkov, za katere ne obstaja zadosten sum, da bi bili iz zbirk osebnih podatkov, tožena stranka ni preverjala, ker to ne sodi v njeno pristojnost. Če ne gre za podatke iz zbirke in niti ne obstaja sum, da bi šlo za takšne podatke, tožena stranka skladno s predpisi o varstvu osebnih podatkov ni pristojna za odločanje. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

8. Sodišče je kot stranki z interesom v postopek pritegnilo tudi oba zavezanca, od katerih pa je odgovoril le A d.d. Le-ta v odgovoru na tožbo navaja, da je od objave članka minilo že več kot štiri leta, s tem pa je potekel absolutni rok za zastaranje prekrška. Nadalje se sklicuje na velik interes javnosti, ki ima pravico, da je seznanjena s preiskovalnimi in kazenskimi postopki, kadar gre za očitke hudih kaznivih dejanj. Razen tega je novinar C.C. v obravnavanem članku spoštoval domnevo nedolžnosti, saj je uporabljal pogojno obliko zapisa (npr. da naj bi tožnik storil očitano kaznivo dejanje). Prav tako je zapisano, da je tožnik vse obtožbe ostro zanikal. Sklicuje se še na to, da je tožnik javna osebnost in ima javnost še dodatno interes, da je seznanjena z očitki glede njegovih ravnanj. Meni, da je novinar dolžan zagotavljati anonimnost svojega vira v skladu z drugim odstavkom 21. člena Zakona o medijih. Informacije, ki jih je prejel od svojih virov, je preveril še na Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani in na Okrajnem sodišču v Ljubljani. Ni pregledoval spisov policije, tožilstva ali sodišča. Članek ne vsebuje nezakonito pridobljenih informacij in ne predstavlja zbirke osebnih podatkov. ZVOP-1 pa varuje le osebne podatke, ki so del neke zbirke, ne pa osebnega podatka samega po sebi. Novinar tudi ni imel vpogleda v policijske, tožilske ali sodne spise, temveč je informacije prejel od različnih virov, ki jim zaupa. Tožnik pa se tudi neutemeljeno sklicuje na zadevi "Lipa" in "Janša", ker ne gre za primerljivi zadevi. V enem primeru gre za kopijo obdukcijskih zapisnikov, na katerih so bili občutljivi osebni podatki o zdravstvenem stanju treh žrtev, v drugem primeru pa za faksimile obtožnega predloga v zadevi Patria, ki je vseboval več občutljivih osebnih podatkov. Tožena stranka pa tudi nima pristojnosti za umik članka. Stranka z interesom predlaga, naj sodišče tožbo zavrne, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka od tožnika, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

K točki I izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. Tožena stranka je izpodbijani akt izdala na podlagi prvega odstavka 28. člena ZIN, ki določa, da v primeru, da je v postopku inšpekcijskega nadzora ugotovljeno, da zavezanec ni storil kršitve zakona ali drugega predpisa, inšpektor ustavi postopek. Sodišče se strinja s stališči tožene stranke, zaradi katerih je ustavila inšpekcijski postopek. Po Zakonu o informacijskem pooblaščencu ima namreč tožena stranka pristojnost za inšpekcijski nadzor nad izvajanjem zakona in drugih predpisov, ki urejajo varstvo ali obdelavo osebnih podatkov oziroma iznos osebnih podatkov iz Republike Slovenije. Temeljna predpisa, ki urejata obdelavo osebnih podatkov sta Splošna uredba in ZVOP-1. V skladu s prvim odstavkom 2. člena Splošne uredbe se ta uredba uporablja za obdelavo osebnih podatkov v celoti ali delno z avtomatiziranimi sredstvi ali za drugačno obdelavo kakor z avtomatiziranimi sredstvi za osebne podatke, ki so del zbirke ali so namenjeni oblikovanju dela zbirke osebnih podatkov. Skladno s 3. točko 6. člena ZVOP-1 pa pomeni obdelavo osebnih podatkov kakršnokoli delovanje ali niz delovanj, ki se izvaja v zvezi z osebnimi podatki, ki so avtomatizirano obdelani ali ki so pri ročni obdelavi del zbirke osebnih podatkov ali so namenjeni vključitvi v zbirko osebnih podatkov, zlasti zbiranje, pridobivanje, vpis, urejanje, shranjevanje ipd. V skladu s 5. točko 6. člena ZVOP-1 je zbirka osebnih podatkov strukturiran niz podatkov, ki vsebujejo vsaj en osebni podatek, ki je dostopen na podlagi meril, ki omogočajo uporabo ali združevanje podatkov, ne glede na to, ali je niz centraliziran, decentraliziran ali razpršen na funkcionalni ali geografski podlagi; strukturiran niz podatkov je niz podatkov, ki je organiziran na takšen način, da določi ali omogoči določljivost posameznika. Glede na zgoraj navedene definicije sodišče pritrjuje navedbam tožene stranke v odgovoru na tožbo, da se pravila varstva osebnih podatkov ne uporabljajo v primeru obdelave vseh osebnih podatkov, ampak zgolj tistih, ki se v celoti ali delno obdelujejo z avtomatiziranimi sredstvi, ter tistih osebnih podatkov, ki so del zbirke ali so namenjeni oblikovanju dela zbirke osebnih podatkov. Pristojnost tožene stranke se torej nanaša na nepravilnosti pri obdelavi zbirk osebnih podatkov. Vsaka objava določenega osebnega podatka pa še ne pomeni, da je šlo za nepravilnost pri uporabi zbirke osebnih podatkov. Iz navedenega razloga tudi objava članka, pa četudi je v njem kakšen osebni podatek, sama po sebi še ne pomeni, da je bila podana nepravilnost v smislu ZVOP-1 ali Splošne uredbe, lahko pa je, povsem hipotetično gledano in ne glede na okoliščine obravnavanega primera, podana kakšna druga nepravilnost, za katero pa tožena stranka ni pristojna in je možno takšno nepravilnost uveljavljati v drugem postopku. Tožena stranka pa pri inšpekcijskem nadzoru ni ugotovila nepravilnosti pri obdelavi osebnih podatkov. Če je prišlo v objavljenem članku do netočnosti, kot to navaja tožnik, to še ne pomeni, da je bila podana nepravilnost pri obdelavi osebnih podatkov.

11. Tožnik v tožbi tudi navaja, da je novinar A podatke verjetno pridobil od policije. Od kod je novinar pridobil podatke, ni mogoče ugotavljati, saj skladno z drugim odstavkom 21. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed) urednik, novinar ali avtor prispevka niso dolžni razkriti vira informacij, razen v primerih, ko to določa kazenska zakonodaja. Iz tega razloga ni mogoče sprejemati zaključkov, da bi novinar podatke pridobival iz katerekoli zbirke osebnih podatkov, za kar tožnik v postopku tudi ni predložil ustreznih dokazov, zato toženi stranki ni mogoče očitati, da ne bi storila v okviru svojih pristojnosti vsega, kar je bilo mogoče storiti. Od novinarja namreč ne more zahtevati, da pove svoj vir. S tem v zvezi sodišče še pojasnjuje, da so neutemeljene tožbene navedbe, češ da so ostale neraziskane okoliščine, iz katerih bi lahko sledilo, da so bili objavljeni podatki posredovani iz policije. V inšpekcijskem postopku, ki se je končal z izdajo izpodbijanega akta, sta bila namreč inšpekcijska zavezanca A d.d. in B d.o.o., kar je razvidno že iz uvoda izpodbijanega akta. Inšpekcijski postopek je postopek, ki se začne po uradni dolžnosti, tožnik pa je imel v njem le status stranskega udeleženca. Izhajajoč iz dejstva, da je inšpekcijski nadzor potekal le zoper ta dva medija kot zavezanca, pa ni mogoče očitati toženi stranki, da ni poizvedovala pri policiji, ali je posredovala podatke, prav tako pa od novinarja ni mogoče zahtevati njegovega vira. Vprašanje, zakaj ni tožena stranka uvedla inšpekcijskega postopka še nad kakšnim drugim zavezancem, pa ni predmet tega upravnega spora. Ker gre za postopek po uradni dolžnosti, stranski udeleženec tudi ne more zahtevati od tožene stranke, da uvede še dodaten inšpekcijski postopek zoper drugega zavezanca.

12. Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da bi morala tožena stranka odrediti umik članka v delu, v katerem ni potrjen z izjavo Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani. Iz določbe 17. člena Splošne uredbe je sicer res razvidna pravica do izbrisa, vendar pa določa tudi izjeme, ki so določene v tretjem odstavku 17. člena Splošne uredbe. Določba o pravici do izbrisa se namreč med drugim ne uporablja za uresničevanje pravice do svobode izražanja in obveščanja ((a) točka tretjega odstavka 17. člena Splošne uredbe). V konkretnem primeru pa je šlo ravno za uresničevanje te pravice, saj je namen objave članka oblika svobode izražanja misli in obveščanja, kar je tudi ustavna pravica. Tožbene trditve, da so bili podatki nezakonito posredovani iz policije, ni mogoče dokazati, ker – kot je bilo že omenjeno - novinar ni dolžan posredovati svojega vira, saj mu ZMed izrecno daje to pravico. Iz navedenega razloga toženi stranki tudi ni mogoče očitati, da so te okoliščine ostale neraziskane, še zlasti zato, ker policija ni bila inšpekcijski zavezanec, ampak oba medija. Zato toženi stranki tudi ni mogoče očitati, da tega ni preverjala in da se do tovrstnih predlogov ni opredelila ter da bi zato kršila 22. člen URS.

13. Ker ni bilo ugotovljeno, da bi šlo v primeru obeh inšpekcijskih zavezancev za kršitev ZVOP-1 ali Splošne uredbe pri obdelavi osebnih podatkov, je tudi nerelevantna okoliščina, ali naj bi bili v medijih objavljeni podatki take narave, ki bi ustrezali definiciji občutljivih osebnih podatkov, kot je opredeljena v 19. točki 6. člena ZVOP-1. Če je tožena stranka naznanila uradno pregonljivo kaznivo dejanje zlorabe osebnih podatkov, to še ne pomeni, da je šlo pri ugotovitvah inšpekcijskega nadzora do takih ugotovljenih kršitev, na podlagi katerih bi bila dolžna tožena stranka ukrepati v okviru svojih pristojnosti, ki so omejene le na predpise, ki urejajo varstvo osebnih podatkov.

14. Tožnik v tožbi omenja tudi primer bivšega ministra za javno upravo Z.Z. in primer „Lipa“, ki pa z okoliščinami obravnavane zadeve nista povezana.

15. Tožnik v tožbi tudi navaja, da sta oba članka še vedno objavljena na spletu in da zato kršitev še traja. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da če kršitev določil ZVOP-1 in Splošne uredbe sploh ni bila ugotovljena, potem je brezpredmeten tudi očitek, da sta članka še naprej objavljena na spletu.

16. Iz tožbenih navedb je še razvidno, da je policijski spis v predkazenskem postopku tudi zbirka osebnih podatkov. Vendar pa ne glede na navedeno ni izkazano, da bi novinar podatke pridobil od tam, saj - kot je bilo že povedano - ni mogoče ugotavljati, ali je podatke pridobival iz tovrstne zbirk, saj mu ZMed omogoča, da svojega vira ne razkrije.

17. Glede na vse navedeno je tožena stranka v okviru inšpekcijskega postopka izkazala vso dolžno skrbnost in raziskala vse vidike objave, ki se tožniku zdi sporna. Ker je odločitev tožene stranke pravilna, tožba ni utemeljena in jo je zato sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

18. Sodišče je o zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker po presoji sodišča niso sporna tista dejstva, ki so bila pravno relevantna za izdajo izpodbijanega akta (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Po ugotovitvah sodišča tako med strankami ni sporno, da sta bila v medijih objavljena oba članka in kdo je bil inšpekcijski zavezanec v postopku. Sporno je le vprašanje, ali je pri tem šlo za kakršnokoli nepravilnost pri obdelavi osebnih podatkov v smislu Splošne uredbe ali ZVOP-1, torej, ali sta bila oba predpisa pravilno uporabljena. To pa je vprašanje, ki je po presoji sodišča pravne narave.

K točki II izreka:

19. Sodišče ni ugodilo zahtevi tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka, ker skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne.

20. Sodišče prav tako ni priznalo povrnitev stroškov postopka stranki z interesom A d.d. Skladno s stališčem Vrhovnega sodišča RS v sklepu št. I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015 ZUS-1 ni uredil vprašanja povrnitve stroškov, ki jih imajo osebe, ki niso glavne stranke v postopku zaradi pravice sodelovanja v postopku. Iz navedenega razloga je treba glede na stališče Vrhovnega sodišča RS glede tega vprašanja uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Ker je stranka z interesom s svojim predlogom za zavrnitev tožbe uspela, bi bila sicer upravičena do povračila stroškov, vendar pa je pri tem treba upoštevati tudi prvi odstavek 155. člena ZPP, ki določa, da se stranki povrnejo le potrebni stroški. Potrebni stroški so po mnenju sodišča tisti, ki so pomembni za razjasnitev zadeve oziroma vplivajo na odločitev sodišča. Po presoji sodišča pa stranka z interesom v odgovoru na tožbo ni podala takih navedb, ki bi bistveno vplivale na odločitev sodišča. Glede na navedeno stranki z interesom priglašeni stroški niso priznani.