Jedro

Nacionalizacijska odločba, katero ničnost uveljavlja tožeča stranka, ima pravno naravo deklaratorne odločbe, ki glede na obstoječe dejansko stanje le ugotavlja določeno pravno razmerje, ki že obstoji po samem zakonu, zato ni nobenega dvoma, da je bila izdaja navedene deklaratorne odločbe v pristojnosti upravnega organa in ne sodišča, kot neutemeljeno ugovarja tožeča stranka.

Izrek

1.Tožba se zavrne. 2.Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A., št. ... z dne 11. 11. 2004, s katero je upravni organ prve stopnje zavrnil zahtevo tožeče stranke za izrek ničnosti odločbe Oddelka za gospodarstvo Skupščine občine A., št. ... z dne 3. 7. 1973, z utemeljitvijo, da v zadevi ni šlo za zadevo iz sodne pristojnosti temveč za upravno stvar iz pristojnosti upravnega organa. Nacionalizacija po 7. a členu Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij je bila v pristojnosti upravnih organov in ne v sodni pristojnosti. Zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij sicer ni natančno določil pristojnosti upravnega organa, iz samega zakona pa izhaja, da gre za upravno stvar iz upravne pristojnosti, saj zakon določa, da gre za zadeve iz pristojnosti vlade, ministrstev in drugih upravnih organov. Le cenitev vrednosti in ugotavljanje odškodnine sta bila v tej ureditvi v sodni pristojnosti. V zvezi z ugovorom, da upravni organ ni z odločbo ugotovil ali je tožeča stranka prestopila v tuje državljanstvo ali ne pa navaja, da v tem postopku lahko pristojni organ le ugotavlja ali obstajajo z zakonom določeni razlogi za izrek ničnosti izpodbijane odločbe. Iz upravnega spisa izhaja, da naj bi se tožeča stranka izselila iz države leta 1955 in prestopila v tuje državljanstvo, ni pa navedeno na kakšen način je bilo to ugotovljeno. To sicer dovoljuje možnost, da ta dejstva niso bila pravilno in popolno ugotovljena, to pa ni zakonski razlog za izrek ničnosti odločbe izdane v upravnem postopku. Ničnostni razlog bi bil le, če bi Zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij tako določil, vendar ta zakon takih določb nima.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo tožene stranke in vztraja, da zakon ni določil pristojnosti upravnega organa v zadevah ugotavljanja nacionalizacije. Odločba o ugotovitvi nacionalizacije je nična zato, ker je upravni organ odločal o stvari o kateri ni bil pristojen odločati (1. točka 1. odstavka 297. člena ZUP). Pristojnost upravnega organa mora biti določena z zakonom in se ne more predpostavljati. Če v zakonu ni določeno, da odloča o ugotovitvi nacionalizacije upravni organ, tako odločanje ni v njegovi pristojnosti in so zato odločbe, ki jih izda upravni organ nične. Sklicevanje na namen zakona pa neutemeljene. Ustava LR Slovenije je jasno določala, da je pristojnost upravnih organov določena le z zakonom. Enako izhaja iz Ustave SR Slovenije.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke, se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS je na podlagi 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00 in 45/06-odl.US, v nadaljevanju ZUS) prijavilo udeležbo, odgovora na tožbo pa ni podalo.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je dne 1. 1. 2007 začel veljati nov Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06-ZUS-1), ki v 104. členu določa, da se za postopke, ki so v teku ob uveljavitvi tega zakona uporabljajo določbe Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97-popr., 70/00 in 65/06-odl.US, v nadaljevanju ZUS), razen izjem, ki so določene v členih 105 do 107 ZUS-1. Tožba ni utemeljena.

K točki 1 izreka: Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe odgovorila na pritožbene navedbe in podala pravilne razloge za zavrnitev pritožbe. Sodišče zato v celoti sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še navaja: V zadevi ni sporno, da je bilo z odločbo Skupščine občine A., Oddelek za gospodarstvo, št. ... z dne 3. 7. 1973 v upravni zadevi prehoda nepremičnine v družbeno lastnino na podlagi 7.a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48 - ZNZGP) v zvezi s 1. členom Zakona o veljavi Ustave, zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, ugotovljeno, da so nepremičnine last A.A., B.B. in C.C. prešle kot nacionalizirane v družbeno lastnino ter da se pri teh nepremičninah vknjiži družbena lastnina v uporabi Občine A.. Navedena nacionalizacijska odločba ima po mnenju sodišča pravno naravo deklaratorne upravne odločbe, kar pomeni, da glede na obstoječe dejansko stanje le ugotavlja določeno pravno razmerje, ki je že obstajalo po samem zakonu. Določba 7.a člena ZNZGP se na podlagi Uredbe o izvajanju zakona in drugih zveznih predpisov na ozemlju na katerega se razširja civilna uprava FLRJ (Uradni list SFRJ, št. 56/54 in 57/55, v nadaljevanju Uredba) v jugoslovanskem delu svobodnega tržaškega ozemlja ni uporabljala do 7. 10. 1972. Novela Uredbe (Uradni list SFRJ, št. 51/72) je črtala izuzetje in dopustila uporabo 7.a člena ZNZGP tako, da se je ta del navedene zakonske določbe začel uporabljati v bivši coni B z dne 8. 10. 1972. Z navedeno Novelo torej ni bila predpisana nacionalizacija, temveč je bila omogočena uporaba 7.a člena ZNZGP, s katerim je bila izvedena nacionalizacija. Nacionalizacijska odločba, katero ničnost uveljavlja tožeča stranka ima torej pravno naravo deklaratorne odločbe, ki glede na obstoječe dejansko stanje le ugotavlja določeno pravno razmerje, ki že obstoji po samem zakonu, zato ni nobenega dvoma, da je bila izdaja navedene deklaratorne odločbe v pristojnosti upravnega organa in ne sodišča, kot neutemeljeno ugovarja tožeča stranka. Takšno stališče je v svoji sodbi opr. št. I Up 625/2001 zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS. Tožena stranka pa je tudi pravilno obrazložila,da v zadevi ni relevantno ali je bil v postopku izdaje navedene nacionalizacijske odločbe nepravilno uporabljen ZNZGP ter da ni bilo pravilno ugotovljeno državljanstvo tožeče stranke. S takimi pritožbenimi ugovori je tožeča stranka zatrjevala zmotno uporabo materialnega prava in zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v postopku izdaje navedene nacionalizacijske odločbe, kar pa po 267. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 in Uradni list RS, št. 55/92-ZUP) ni razlog za izrek ničnosti. Po oceni sodišča so torej tožbeni očitki tožeče stranke neutemeljeni.

Na podlagi navedenega je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena ZUS-1. K točki 2 izreka: Po določbi 1. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku, ki ga je sodišče uporabilo v skladu s 1. odstavkom 16. člena ZUS, ni podana pravna podlaga za stroškovni zahtevek stranke, ki v tem upravnem sporu ni uspela.