Jedro

Glede na ugotovitve izvedenke ob razgovoru z udeležencem, ko je ugotovila, da je nanašalen do matere in da pod vplivom bolezenskih simptomov, poleg svojega, hudo ogroža tudi zdravje drugih, zlasti svojcev, je izrek ukrepa utemeljen tudi iz tega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje udeležencu omejilo prisotnost pri izvajanju dokazov (I. točka izreka sklepa) in ga zadržalo na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Univerzitetne psihiatrične klinike ... (v nadaljevanju UPK), najdlje do 23. 10. 2023 (II. točka izreka sklepa).

2. Proti navedenemu sklepu se je pritožil udeleženec po pooblaščencu, ki ga zastopa po uradni dolžnosti, iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče izrečeni ukrep odpravi. Podrejeno predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je izpodbijani sklep nezakonit, saj sodišče prve stopnje ni v celoti ugotovilo dejanskega stanja, ni pravilno uporabilo materialnega prava, podane pa so tudi kršitve pravil postopka. Meni, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi udeleženec huje ogrožal svoje oziroma tuje zdravje oziroma komurkoli škodoval ali ogrožal svoje premoženje. Sodišče prve stopnje ni raziskalo, ali bi zdravljenje s terapijo, ki naj bi jo udeleženec opustil, lahko preprečilo poslabšanje njegovega stanja. Udeleženec je bil ob pregledu sorazmerno razumnega obnašanja, ob upoštevanju, da je bil pod vplivom dobljenih zdravil. Pri zaslišanju ni kazal, da bi bil agresiven do sebe ali drugih. V spisu ni dokaza, da naj bi svojo mamo na dan sprejema napadel ali poškodoval. Ker je udeleženec pridržan že desetič, je očitno, da mu pridržanja ne pomagajo. Ugotovljeno občasno jemanje nekaterih mamil ne zadostuje pravnemu standardu huje ogrožati zdravje, sploh ne ob predpostavki, da se je udeleženec pripravljen prostovoljno zdraviti. Sodišče prve stopnje ni raziskalo, ali je udeleženec res opustil terapijo s predpisanimi zdravili. Prav tako ni tehtalo, ali je mogoče stanje popraviti z drugimi oblikami pomoči. Izpodbijani sklep ne zadosti standardu ustrezne obrazloženosti. Sodišče prve stopnje je le povzelo izvedensko mnenje izvedenca, dokazne ocene ni napravilo, izpovedbe udeleženca pa ni niti omenilo. Čas pridržanja je nesorazmerno dolg.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilni ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS), pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen URS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (tretji odstavek 51. člen URS).1 Dovoljen je zgolj v izjemnih primerih, ko so zanesljivo izkazane vse zakonske predpostavke iz prvega odstavka 39. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr), ki določa, da je zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom in brez posebne privolitve dopustno, če (1) ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (2) če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in (3) če navedenih vzrokov ter ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, ambulantno zdravljenje, nadzorovana obravnava).

5. Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razjasnilo vse relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev in pravilno uporabilo materialno pravo. Ne držijo pritožbeni očitki o pavšalni obrazloženosti sklepa. Sodišče prve stopnje, ki samo ne razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem (243. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju, ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr) za oceno duševne motnje udeleženca, se je pravilno v pretežni meri oprlo na mnenje izvedenke. Ta je opravila temeljit pregled udeleženca in medicinske dokumentacije. Tudi višje sodišče v podanem mnenju ne najde nasprotij ali pomanjkljivosti, ki bi vzbujale utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja. Kot je razvidno iz zapisnika naroka z dne 11. 9. 2023 (list. št. 4) pooblaščenec udeleženca pripomb na podano mnenje izvedenke ni imel, prav tako tudi ni podal dodatnih dokaznih predlogov. Medicinsko dokumentacijo, ki jo je vpogledala izvedenka, je vpogledal tudi pooblaščenec in ji ni oporekal. Sodišče prve stopnje je opravilo tudi razgovor z udeležencem, ki ga je nato skupaj z izvedenskim mnenjem ocenilo v skladu z navodilom iz 8. člena ZPP (v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr), torej na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in obeh dokazov.

6. Udeleženec je mlada oseba (roj. ... 2000), ki je bila zaradi akutnega poslabšanja paranoidne shizofrenije ob opustitvi jemanja zdravil in sočasni zlorabi psihoaktivnih snovi že desetič sprejeta na zdravljenje v UPK. Pred tem je bil udeleženec dne 3. 8. 2023 iz UPK odpuščen po daljši, skoraj tri mesece trajajoči hospitalizaciji. Po prihodu domov je takoj opustil jemanje zdravil. Vključen je bil v nadzorovano obravnavo, a se na klice koordinatork ni odzival. 7. Višje sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da udeleženec pod vplivom bolezenskega stanja ogroža huje ogroža svoje zdravje in zdravje drugih in da je ogrožanje posledica njegove duševne motnje, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje (prvi in drugi pogoj iz 39. člena ZDZdr). Navedeno izhaja iz strokovnega mnenja izvedenke. Ta je ugotovila, da je udeleženec pod vplivom bolezenskega doživljanja izrazito paranoidno nanašalen in hetero agresiven do svojcev, še posebej do matere. Pogosto je bil hetero agresiven tudi v preteklosti, na primer do strokovnih delavcev SVZ, kjer je tedaj bival (med drugim z nožem), zaradi česar je prestajal zaporno kazen. Izvedenka je v zvezi s stanjem udeleženca ob pregledu resda ugotovila, da je bistre zavesti. Ugotovila pa je tudi, da tekom celotnega pogovora deluje nezainteresiran, opozicionalen, odgovarja na kratko in da zanika navedbe o heteroagresiji do mame pred sprejemom. Nanašalen je do matere, motnje zaznavanja zanika. Razpoloženjska lega deluje blago disforična, čustvovanje pa je impulzivno. Ugotovila je, da nekritičen do narave bolezni, potrebe po zdravljenju kot tudi do zlorabe psihoaktivnih substanc. Izvedenka je ugotovila, da gre pri udeležencu ponovno za akutno poslabšanje paranoidne shizofrenije, do katere je prišlo zaradi opustitve jemanja predpisanih zdravil ter sočasni zlorabi psihoaktivnih substanc. Zaradi akutnega poslabšanja bolezni je pri udeležencu hudo motena presoja realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja, do svojega stanja pa nima uvida. Pod vplivom bolezenskih simptomov ogroža svoje življenje in hudo ogroža zdravje drugih, zlasti svojcev. Kot že pojasnjeno zgoraj, višje sodišče nima razlogov, da bi dvomilo v zapisano v izvedenskem mnenju in posledično ugotovitve sodišča prve stopnje.

8. Pritožbena navedba, da v spisu ni dokaza, da naj bi svojo mamo na dan sprejema napadel ali poškodoval, je utemeljena. Vendar se, kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, sodišče prve stopnje v okviru ugotavljanja ogroženosti, ni oprlo zgolj na ta dogodek, temveč je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da udeleženec z opuščanjem predpisanih zdravil resno in hudo ogroža svoje zdravje, saj se s tem bolezen poglablja in zaradi nepovratnih strukturnih sprememb v možganih postaja vse težje dostopna zdravljenju, kaj ga še dodatno invalidizira. Upoštevaje starost udeleženca je tudi po oceni Višjega sodišča, zaradi zaščite njega samega, ukrep utemeljen, saj je treba preprečiti nadaljnjo škodo na njegovem zdravju. Glede na ugotovitve izvedenke ob razgovoru z udeležencem, ko je ugotovila, da je nanašalen do matere in da pod vplivom bolezenskih simptomov, poleg svojega, hudo ogroža tudi zdravje drugih, zlasti svojcev, je izrek ukrepa utemeljen tudi iz tega razloga.

9. Glede na povedano o akutnem poslabšanju bolezni udeleženca pa ne drži pritožbeni očitek, da bi se sodišče za ukrep odločilo le zaradi podatka, da udeleženec občasno jemlje mamila.

10. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem, ali je udeleženec opustil terapijo s predpisanimi zdravili in učinki tega nanj, prepričalo na podlagi izvedenskega mnenja. Pravilno je sledilo mnenju izvedenke, da udeleženec nujno potrebuje zdravljenje, katerega je mogoče izvesti le na oddelku pod posebnim nadzorom, kjer je edino mogoče zagotoviti stalen nadzor, nadzorovano prejemanje in prilaganje terapije in spremljanje njegovega psihičnega stanja vse do ustrezne umiritve bolezenske simptomatike. Pojasnilo je tudi, da milejše oblike zdravljenja ne pridejo v poštev, saj udeleženec do svojega stanja in potrebe po zdravljenju ni kritičen, kar je bolezensko pogojeno in ni odraz njegove prave volje. O tem se je sodišče prve stopnje prepričalo tudi ob razgovoru z udeležencem. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na odprtem oddelku, ambulantno zdravljenje in nadzorovana obravnava zahtevajo aktivno sodelovanje pacienta, česar pa udeleženec ni sposoben, saj ne bi mogel sodelovati in se držati predpisanih navodil. Prav tako ne sodeluje v nadzorovani obravnavi, saj se ne odziva na klice koordinatork. Višje sodišče se pridružuje ugotovitvam sodišča prve stopnje o tem, da milejši ukrep gleda na trenutno bolezensko stanje udeleženca, ni primeren.

11. Višje sodišče izpostavlja, da je trajanje zdravljenja udeleženca določeno najdlje do 23. 10. 2023. Če se bo njegovo zdravstveno stanje toliko izboljšalo, da ne bo več razlogov za zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom, ga mora psihiatrična bolnišnica še pred potekom roka iz sklepa sodišča odpustiti iz oddelka pod posebnim nadzorom in o tem obvestiti sodišče (prvi odstavek 71. člena ZDZdr). Udeleženec ali njegov pooblaščenec lahko pred potekom roka, določenega v sklepu sodišča o zadržanju, predlagata sodišču, da se udeleženca odpusti (drugi odstavek 71. člena ZDZdr).

12. Pritožba torej ni utemeljena, podane pa tudi niso kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr zavrnilo in sklep potrdilo. Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ne odgovarja, saj za odločitev o pritožbi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

1 Sklep Vrhovnega sodišča republike Slovenije II Ips 111/2015 z dne 14. 5. 2015.