Jedro

Ker je bilo z dvema izvedencema zdravnikoma ugotovljeno, da je obdolženi kljub dokazanim težavam z zdravjem sposoben sodelovati na glavni obravnavi, sodišče 1. stopnje ni bilo dolžno upoštevati njegovega ponovnega opravičila iz istega razloga. Zato je smelo opraviti glavno obravnavo v njegovi nenavzočnosti.

Izrek

Pritožba obdolženega M. V. se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obdolženi M. V. je dolžan plačati povprečnino v znesku 60.000,00 SIT.

Obrazložitev

: Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženi spoznan za krivega kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po I. odst. 303. čl. Kazenskega zakonika. Izrečena je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo pet mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. V to kazen je bil vštet čas, prebit v priporu od 19.3.1995 do 29.3.1995. Izrečen je bil tudi varnostni ukrep odvzema zaseženega montirnega železa. Obdolženemu so bili naloženi vplačilo stroški kazenskega postopka v znesku 189.850,00 SIT; plačilo povprečnine je bil oproščen. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil obdolženi po zagovorniku zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagal je razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. V pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka se niso zgodile. Zapisnik o zaslišanju obdolženega je bil prebran na glavni obravnavi (listna št. ...) in je zato nasprotna pritožbena trditev protispisna. Res pa ni bil prebran v dokaznem postopku, pač pa takoj, ko se je začela glavna obravnava. Ravnanje sodišča prve stopnje je bilo pravilno, ker se zapisnik te vrste ne prebere v dokaznem postopku, saj formalno ni dokaz. Tako ni res, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Pogoji za sojenje v nenavzočnosti so bili izpolnjeni, saj je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi obdolženčevega telegrafskega opravičila pravilna. Mimogrede: to opravičilo naj bi poslala obdolženčeva snaha A. B. in ne njegova žena, kakor se zatrjuje v pritožbi. Več kot očitno je, da se je obdolženi s stalnim sklicevanjem na zdravstveno stanje vse do glavne obravnave z dne 18.1.2001 uspešno izogibal kazenskemu pregonu. Očitno je sodišče prve stopnje tem opravičilom kljub mnenju dveh izvedencev medicinske stroke nasedlo in prelagalo glavne obravnave, čeprav so bili pogoji za sojenje v nenavzočnosti podani že po pribavi prvega izvedenskega mnenja. Ker se obdolženi po svoji volji ni udeležil glavne obravnave, čeprav je imel tudi glede na sicer dokazane težave z zdravjem to možnost, je tako pritožbeno sklicevanje na kršitev pravice do poštenega sojenja neupoštevno. Tudi sodišče druge stopnje meni, da mnenje izvedenca - kliničnega psihologa o obdolženčevem zdravstvenem stanju ni bilo potrebno prav glede na obe pribavljeni mnenji izvedencev s področja, v katero so sodile obdolženčeve zdravstvene težave. Tudi izločitev kazenskega postopka, glede katerega niso bili izpolnjeni pogoji za sojenje v nenavzočnosti, je zakonita. Sicer pa po II. odst. 33. čl. Zakona o kazenskem postopku zoper sklep o izločitvi ni pritožbe in so zato pritožbena izvajanja v tej smeri brez pomena. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno. Tudi dokazna ocena izpovedb vseh štirih zaslišanih prič je pravilna in se ji pridružuje tudi sodišče druge stopnje. Oba oškodovana policista sta skladno opisala obdolženčevo ravnanje, ko se je nepoklican vmešal v njuno uradno poslovanje. Ker je brez potrebe interveniral v korist obeh bratov Š., ki po opravljenem alkotestu te noči sploh ne bi smela več voziti svojih avtomobilov, je razumljivo, da zaslišani priči V. Š. in D. Š. o obdolženčevem zamahu z montirnim železom proti policistu F. L. nista vedela povedati prav ničesar, čeprav sta bila oba očividca. Tako je jasno, da kljub predpisnemu opozorilu nista izpovedala po resnici. Za pravilno ugotovitev dejanskega stanja razčiščevanje vzroka za obdolženčevo vrnitev do svojega avtomobila in ponovno vrnitev na mesto policijskega poslovanja z montirnim železom ni bilo potrebno. Nedvomno bi ga obdolženec na glavni obravnavi sicer lahko pojasnil, pa se je temu očitno odpovedal. Njegovo sklicevanje v edinem zagovoru na potrebo po lastni varnosti pa je popolnoma nesprejemljivo, saj je bil samo on tisti, ki se je nepoklican in brez potrebe na vse prej kot dostojen način vmešal v uradno poslovanje obeh policistov. Policista kontroliranima voznikoma V. in V. Š. nista dovolila nadaljnje vožnje, kakor se to zmotno zatrjuje v pritožbi.Oba voznika sta z mesta dogajanja pobegnila prav zaradi tega, ker se je obdolženi vmešal in sta imela policista nadaljni opravek samo z njim. Pa tudi v izpovedbi policista Ž. G., ki je skladna z izpovedbo oškodovanega policista F.L., ni v pritožbi zatrjevanega neskladja med kazensko ovadbo glede obdolženčevega zamaha z montirnim železom. Tudi sodišče druge stopnje ni ugotovilo potrebe po zaslišanju priče V. Š., kakor je zavrnitev tega dokaznega predloga s strani obrambe ustrezno obrazložilo sodišče prve stopnje. Odsotnost poročil o uporabi fizične sile in pištole sploh ni pomembna, saj sta oba policista skladno pojasnila tako uporabo pištole, kakor tudi fizične sile, s katero sta obvladala obdolženca in ga proti njegovi volji odpeljala v pridržanje. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da zoper nobenega policista ni bil uveden disciplinski postopek, ni prav nič smešna, saj spada v pravilno oceno sodišča prve stopnje glede njunega zakonitega ravnanja. Tako kakršnokoli novo opredeljevanje sodišča prve stopnje glede ravnanja obeh policistov ni potrebno. Enako velja glede razčiščevanja sledi telesnih poškodb pri obeh policistih, ker te niso bile pod obtožbo. Nezadovoljstvo z izrečeno kazensko sankcijo v pritožbi ni obrazloženo. Sodišče druge stopnje je pri njeni oceni ugotovilo, da ustreza vsem ugotovljenim okoliščinam in je zato ni mogoče spremeniti v obdolženčevo korist. Glede na podatke v spisu je namreč vprašljiva obdolženčeva nekaznovanost pri sodniku za prekrške. Iz teh razlogov pritožba ni mogla biti uspešna. Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Sicer v pritožbi izrecno izpostavljena kršitev kazenskega zakona ni obrazložena. Zaradi zavrnitve pritožbe mora obdolženi plačati povprečnino, ki je edini strošek tega pritožbenega postopka. Odmerjena je z upoštevanjem zapletenosti zadeve in trajanja pritožbenega postopka.