Jedro

Tožnica je invalidka I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni od 20. 10. 2009 dalje in ji je bila od 1. 11. 2009 dalje priznana pravica do invalidske pokojnine. Postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja se je začel pred uveljavitvijo ZPIZ-2, zato je treba uporabljati predpise, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. Do uveljavitve ZPIZ-2 je veljal ZPIZ-1. Pravica se določi po predpisu, ki je veljal na dan nastanka invalidnosti. V tožničinem primeru je na dan nastanka invalidnosti veljal ZPIZ-1, zato je tožena stranka pravilno izračunala pokojninsko osnovo po 39. členu ZPIZ-1 in pri izračunu pokojninske osnove upoštevala valorizacijske količnike, določene z ZPIZ-2, tako izračunano pokojninsko osnovo pa preračunala s faktorjem 0,732 (390. člen ZPIZ-2).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke z dne 22. 8. 2014 in 1. 4. 2014 ter da se tožnici odmeri invalidska pokojnina v višini, kot jo bo izračunal izvedenec finančne stroke in ji je toženka dolžna plačati razliko med novo določeno pokojnino in izplačanimi zneski skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi med tako določeno pokojnino in izplačano pokojnino od zapadlosti vsakokratnega zneska v plačilo do plačila (I. točka izreka) in sklenilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožena stranka izračunala pokojninsko osnovo v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 ter skladno z določbo 390. člena ZPIZ-2 z upoštevanjem valorizacijskih količnikov po ZPIZ-2 in s preračunom tako dobljene pokojninske osnove s faktorjem 0,732. Tožnici je bila pokojninska invalidska osnova skladno z določbo 75. člena ZPIZ-1 odmerjena glede na dopolnjeno pokojninsko dobo, skupaj z všteto dobo, v višini 57,5 % od najnižje pokojninske osnove, ker je tožničina dejanska pokojninska osnova nižja od najnižje pokojninske osnove.

2. Pritožuje se tožnica. V pritožbi navaja, da je napačno stališče sodišča, da se upošteva okoliščina, da je za različen vzrok invalidnosti določena drugačna odmera. Tožnici je bila res najprej določena invalidska pokojnina, ker je bila kot vzrok nastanka invalidnosti vpoštevana poškodba pri delu, pri polni upokojitvi pa je kot vzrok invalidnosti navedena bolezen iz preprostega razloga, kar se v času določitve vzroka zaradi spremembe zakona nesreča in poškodba, ki jo posameznik na poti na delo ali z dela, ne šteje za poškodbo na delu. Vzrok invalidnosti je nedvomno v poškodbi, ki jo je utrpela tožeča stranka v času, ko je veljalo, da so poškodbe na poti poškodbe na delu in vse njene posledice izvirajo iz tistega obdobja. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb in v obsegu, kakor ga določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP). V okviru navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 63. členom in prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 22. 8. 2014, s katero se je zavrnila pritožba tožnice zoper odločbo Območne enote A., izpostava B. z dne 1. 4. 2014. S slednjo je bila tožnici odmerjena invalidska pokojnina v znesku 319,21 EUR na mesec od 7. 9. 2013 dalje.

6. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju v celoti strinja s pravnimi in dejanskimi ugotovitvami in stališči prvostopenjskega sodišča. 7. Glede na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče dodaja, da iz pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Ps 1236/2010 z dne 10. 4. 2013 izhaja, da se je tožnica razvrstila v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 20. 10. 2009 dalje in se ji od 1. 11. 2009 dalje prizna pravica do invalidske pokojnine, ki se začne izplačevati po prenehanju obveznega zavarovanja (II. točka izreka citirane sodbe). Na podlagi navedene sodbe je tožena stranka tožnici odmerila invalidsko pokojnino in pri tem upoštevala, da drugi odstavek 390. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s sprem.) določa, da se v primerih postopka za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja ali za ugotavljanje pokojninske dobe, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona, uporabljajo predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona in se v teh primerih pravice na podlagi invalidnosti določijo po predpisih, veljavnih na dan nastanka invalidnosti. Pri uveljavitvi pravic na podlagi invalidnosti, nastalih do 31. 12. 2012, se pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo valorizacijski količniki, določeni s tem zakonom in tako izračunana pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732. 8. Povedano drugače, tožnica je invalidka I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni od 20. 10. 2009 dalje in ji je bila od 1. 11. 2009 dalje priznana pravica do invalidske pokojnine. Postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja se je začel pred uveljavitvijo ZPIZ-2 in je v takšnih primerih potrebno uporabljati predpise, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. Do uveljavitve ZPIZ-2 je veljal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). V takšnem primeru se torej pravica določi po predpisu, ki je veljal na dan nastanka invalidnosti. Na dan nastanka invalidnosti je v primeru tožnice veljal ZPIZ-1 in je tako tožena stranka pravilno izračunala pokojninsko osnovo po 39. členu ZPIZ-1 in pri izračunu pokojninske osnove upoštevala valorizacijske količnike, določene z ZPIZ-2, tako izračunano pokojninsko osnovo pa preračunala s faktorjem 0,732 (390. člen ZPIZ-2).

9. Protispisno je sklicevanje pritožbe na to, da je pri tožnici vzrok nastanka invalidnosti I. kategorije nezgoda na delo, saj je vzrok invalidnosti pravnomočno ugotovljen v sodbi Delovnega in socialnega sodišča, opr. št. I Ps 1936/2010 z dne 10. 4. 2013, ker je izrecno navedeno, da je invalidnost I. kategorije posledica bolezni.

10. Tožnica napačno pojmuje pojem delne invalidske pokojnine, ki jo je prejemala pred upokojitvijo. Pri delni invalidski pokojnini, kakor je določena s 93. členom ZPIZ-1 ne gre za invalidsko pokojnino, temveč za nadomestilo iz invalidskega zavarovanja v primeru, ko je zavarovancu III. kategorije invalidnosti priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega.

11. Na podlagi navedenega je bilo ob upoštevanju 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Tožnica, ki v pritožbi ni uspela, sama krije stroške pritožbe.