Jedro

Dedič od trenutka zapustnikove smrti šteje za lastnika zemljišč, kar pomeni, da šteje za lastnika tudi v času objave ponudbe za nakup teh zemljišč. Glede na to ima v skladu z desetim odstavkom 47. člena ZG predkupno pravico pri nakupu zemljišč.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za kmetijstvo in okolje ugodilo pritožbi A.A. zoper odločbo Upravne enote Slovenj Gradec, št. 330-179/2012-12 z dne 30. 8. 2012 in navedeno prvostopno odločbo odpravilo. Nato je odločilo, da se odobri pravni posel prenosa lastninske pravice na gozdnem zemljišču s parc. št. 1753/3 k.o. …, sklenjen med solastniki B.B., C.C., D.D., E.E. in F.F. kot prodajalci ter A.A. kot kupovalko. Hkrati je odločilo, da se zavrne pravni posel prenosa lastninske pravice na predmetnem zemljišču med navedenimi prodajalci ter X.X. kot kupcem. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopni organ odobril pravni posel prenosa lastninske pravice na predmetnem zemljišču med prodajalci in X.X. kot kupcem z obrazložitvijo, da A.A. ne more uveljavljati prednostne pravice pri nakupu predmetnega zemljišča kot lastnica sosednjih nepremičnin, saj je lastnica teh zemljišč postala šele s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, št. D 99/2012 z dne 29. 6. 2012, kar je po tem, ko se je ponudba za prodajo na oglasni deski upravne enote in državnem portalu E-uprava že iztekla.

Drugostopni organ je po pregledu zadeve ugotovil, da je pokojni G.G. umrl 12. 2. 2012, v njegovo zapuščino pa med drugim spadata tudi sosednji zemljišči prodajanega gozda, to je parceli št. 1753/2 in 1755/0 k.o. …. A.A. je zapustnikova hči in zato ena od dedičev prvega dednega reda. Zapustnik oporoke ni napravil, zato je prišlo do dedovanja na podlagi zakona, sklep o dedovanju pa je bil izdan 29. 6. 2012. Po 132. členu Zakona o delovanju (v nadaljevanju ZD) zapuščina preide po samem zakonu na zapustnikove dediče v trenutku njegove smrti. S trenutkom zapustnikove smrti postanejo dediči zapustnikovi univerzalni pravni nasledniki. Za pridobitev dediščine ni potrebno nikakršno njihovo ravnanje. Po našem pravu velja domneva, da k dedovanju poklicane osebe dediščino sprejemajo, to domnevo pa lahko izpodbijajo s tem, da izjavijo, da se dediščini odpovedujejo. Tudi Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) v 41. členu določa, da se z dedovanjem pridobi lastninska pravica v trenutku zapustnikove smrti. Glede na to, da se A.A. dediščini ni odpovedala, drugostopni organ ugotavlja, da je dne 12. 2. 2012 postala lastnica obeh sosednjih zemljišč. V primeru, ko bi ponudbo akceptiralo več dedičev prvega dednega reda, bi moral prvostopni organ postopek prekiniti ter s svojo odločitvijo počakati do pravnomočnosti zapuščinskega sklepa.

Nadalje drugostopni organ ugotavlja, da je bila ponudba za prodajo predmetnega zemljišča v skladu z določili 20. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) objavljena na oglasni deski Upravne enote Slovenj Gradec v času od 11. 5. 2012 do 11. 6. 2012. V zakonitem roku so se nanjo prijavili H.H., I.I., X.X. in A.A.. Upošteva se vrstni red prednostnih upravičencev po 23. členu ZKZ le med tistimi prejemniki ponudbe za prodajo, ki so pravočasno vložili zahtevo za odobritev pravnega poslala, to je X.X., H.H. in A.A.. Predmetno zemljišče je po občinskem prostorskem planu opredeljeno kot gozdno zemljišče in ni del zaščitene kmetije. Glede na prvi odstavek 23. člena ZKZ se prednostnega upravičenca ugotavlja v skladu s specialnim predpisom, to pa je deseti odstavek 47. člena ZG. Po vpogledu v zemljiško knjigo drugostopni organ ugotavlja, da X.X. in H.H. v času akcepta ponudbe nista bila lastnika nobenega izmed sosednjih zemljišč, lastnik sosednjih zemljišč s parc. št. 1753/2 in 1755/0 k.o. … pa je bil takrat še vedno vpisan že pokojni G.G.. A.A. je postala lastnica sosednjih zemljišč dne 12. 2. 2012 in je zato izpolnjevala pogoje za predkupno upravičenko po določbi desetega odstavka 47. člena ZG.

Tožnik X.X. se s takšno odločitvijo ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu. Tožnik sicer pritrjuje stališču, da zapuščina preide na dediče s trenutkom zapustnikove smrti, vendar pa do pravnomočnosti sklepa o dedovanju preide vso zapuščinsko premoženje v t.i. dediščinsko skupnost, ki je do delitve pojmovano kot skupna lastnina. Sodediči so v nerazdelni dedni skupnosti in morajo zato nastopati kot celota, za vsak ukrep pa je potrebno soglasje vseh dedičev. Razmerje članov dediščinske skupnosti do tretjih oseb je specifično, saj lahko vsak vloži tožbo za varstvo pravic dediščinske skupnosti, vendar le v korist vseh dedičev. To pomeni, da bi A.A. morala podati prijavo oziroma sprejeti ponudbo prodajalca gozda v svojem imenu in v imenu vseh ostalih dedinj kot njihova skupna pooblaščenka, saj v času ponudbenega postopka po ZKZ ni bilo znano, kako bodo dedinje dedovale in katera bo prevzela zaščiteno kmetijo. A.A. tudi ni predložila nobenega dokazila o tem, da bi ji ostale štiri dedinje odstopile svoje dedne deleže na zapuščinskem premoženju. Po mnenju tožeče stranke bi imela A.A. predkupno pravico le do 1/5 sosednjega gozda, ker pa so prodajalci prodajali celotno parcelo, je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je odobril pravni posel med tožnikom in prodajalci. Po mnenju tožeče stranke odločitev drugostopnega organa pomeni poseg v zajamčeno pravico tožnika do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS, prodajalcem pa kršitev ustavne pravice do lastnine, ki jo zagotavlja 67. člen Ustave RS. Razen tega je bilo kršeno tudi temeljno načelo ZKZ, to je načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da pritožbo A.A. zavrne in potrdi odločitev organa prve stopnje z dne 30. 8. 2012. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne iz v odločbi navedenih razlogov.

Odgovor na tožbo je vložila tudi A.A., ki nastopa v tem upravnem sporu kot prizadeta stranka v smislu 3. alineje 16. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zavzema se za zavrnitev tožbe in priglaša stroške tega upravnega spora. Meni, da je izpodbijana odločba zakonita ter temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju. A.A. je lastnica velike večine sosednjih kmetijskih in gozdnih površin, ki neposredno mejijo na gozdno zemljišče, ki se prodaja. Preko dvorišča njene kmetije ter njenih kmetijskih in gozdnih površin poteka tudi edina dovozna cesta do predmetnega gozda, ki je predmet prodaje. Nepremičnina, ki se prodaja, se nahaja praktično v osrčju kmetije, na kateri gospodari skupaj s svojo družino, ki od kmetijske in gozdarske dejavnosti, za razliko od tožnika tudi živi. Tožnik je namreč solastnik vikenda z manjšo gozdno parcelo nekaj 100 m2, ki je od gozdne parcele, ki se prodaja, po vozni cesti oddaljen cca. 10 km. Tožnica je postala lastnica sosednjih zemljišč s trenutkom smrti njenega očeta, saj naše pravo ne pozna instituta ležeče zapuščine kar pomeni, da postane dedič lastnik premoženja, ki sodi v zapuščino, s trenutkom zapustnikove smrti ne glede na to, kdaj je sklep o dedovanju izdan. S trenutkom smrti pridobi torej dedič lastninsko pravico na premičnih in nepremičnih stvareh ter tudi vse druge stvarne in obligacijske pravice, ki so prej pripadale zapustniku, med te pa sodi tudi zakonita predkupna pravica. A.A. v času sprejema ponudbe še ni bila kot lastnica vpisana v zemljiški knjigi, kar pa ni odločilnega pomena. Podatki iz zemljiške knjige imajo značaj javnih listin, katerih pravilnost in resničnost se domneva, vendar lahko stranke dokazujejo nasprotno. A.A. je to storila s predložitvijo sklepa o dedovanju. Nasprotno stališče pa bi pomenilo, da v času od smrti pokojnega lastnika kmetije do izdaje sklepa o dedovanju prednostne pravice pri nakupu kmetijskih zemljišč ne more uveljavljati nihče, to pa ni namen zakona. Namen ZKZ je določen v 1.a členu, kjer je na prvem mestu navedeno ohranjanje in izboljševanje pridelovalnega potenciala ter povečanje obsega kmetijskih zemljišč za pridelavo hrane, enako pa smiselno velja tudi za gozdove (četrti odstavek 47. člena ZG). Razen tega še navaja, da je bila A.A. v času sprejema ponudbe solastnica do 1/5 sosednjih nepremičnin, ker je solastnina tudi lastnina, pa ima tudi solastnik predkupno pravico.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani drugostopni upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so v njem navedeni in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: Pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije lahko uveljavljajo predkupni upravičenci predkupno pravico po vrstnem redu določenem v 23. členu ZKZ, če ni z drugimi zakoni določeno drugače. V predmetni zadevi je to Zakon o gozdovih (v nadaljevanju ZG), ki v 47. členu določa predkupno pravico pri nakupu gozdov. Razen v primerih iz prvega, drugega in tretjega odstavka 47. člena (za kar pa ne gre v predmetni zadevi) ima lastnik, katerega zemljišče meji na gozd, ki se prodaja, prednostno pravico pri nakupu tega gozda. Če ta prednostne pravice ne uveljavi ima prednostno pravico drug lastnik, katerega gozd je najbližje gozdu, ki se prodaja.

V predmetni zadevi ni sporno, da sta v zapuščini dne 12. 2. 2012 umrlega G.G. dve gozdni parceli, to je št. 1753/2 in 1755/0 k.o. …, ki mejita na prodajano zemljišče. Dedinja teh nepremičnin je A.A., vprašanje, na katerega je treba odgovoriti v tej zadevi pa je, ali šteje za lastnico teh zemljišč tudi v času objave ponudbe za prodajo zemljišča, to je od 11. 5. 2012 do 11. 6. 2012, glede na to, da je bil sklep o dedovanju izdan dne 29. 6. 2012. Sodišče se strinja s stališčem drugostopnega organa, da A.A. šteje za lastnico od 12. 2. 2012. Člen 132. ZD določa, da pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti. Z dedovanjem se torej pridobi lastninska pravica v trenutku zapustnikove smrti, kot določa tudi 41. člen SPZ. Za prenos lastninske pravice niso predpisani nobeni dodatni pogoji. Lastninska pravica preide na dediče v trenutku zapustnikove smrti in temu primerno je treba razlagati tudi pomen sklepa o dedovanju. Njegova naloga je samo ta, da ugotovi dediče in njihove dedne deleže. Dediči pridobijo lastninsko pravico v trenutku zapustnikove smrti, vendar je ta pridobitev zunajknjižna (tako Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 252 in 253). Vknjižba je mogoča šele po izdaji sklepa o dedovanju, vendar položaj dedičev pred vknjižbo njihove lastninske pravice ni izpostavljen nevarnosti, ki jo pomeni načelo zaupanja v zemljiško knjigo, saj tretja oseba ne more pridobiti listine, ki bi bila močnejša (glej prav tam).

Glede na jasna zakonska določila A.A. od trenutka zapustnikove smrti šteje za lastnico zgoraj navedenih zemljišč, kar pomeni, da šteje za lastnico tudi v času objave ponudbe. Glede na to pa ima v skladu z desetim odstavkom 47. člena ZG predkupno pravico pri nakupu predmetnega zemljišča. Tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami takšne odločitve ne more izpodbiti. V času odločanja prvostopnega organa je bila o vprašanju dediča že dokončno odločeno, saj je bil že izdan sklep o dedovanju. Če bi bilo to vprašanje še nerešeno, bi bilo treba postopati v skladu z določbami, ki urejajo rešitev predhodnega vprašanja, vendar pa v obravnavanem primeru to ni bilo potrebno. Tožbene navedbe v zvezi z urejanjem statusa skupne lastnine so po obrazloženem neupoštevne. Izpodbijana odločitev temelji na zgoraj navedeni materialnopravni podlagi, s tem pa ni prišlo kršitve ustavnih pravic, kot zatrjuje tožeča stranka.

Po obrazloženem je sodišče odločilo, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe.

Tožeča in prizadeta stranka sta zahtevali povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je o stroških odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.