Jedro

Nezadostna substanciranost tožnikovih tožbenih trditev terja formalno popravo tožbe v navedenih smereh oziroma njeno dopolnitev na podlagi 2. odstavka 105. člena oziroma 108. člena ZPP. Zato je posledično procesno pomanjkljiva tudi izpodbijana zamudna sodba.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in sicer kolikor se odločitev sodišča prve stopnje nanaša na odločitev o nepremoženjski škodi (glede zneska 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 21. 1. 2010 do plačila po obrestni meri zakonskih zamudnih obresti), ter se v tem delu kolikor se odločitev nanaša na drugotoženo in tretjetoženo stranko sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadeva v novo sojenje.

V preostalem delu pa se pritožbi zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem a izpodbijanem delu (glede zneska 477,97 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 21. 1. 2010 do plačila po obrestni meri zakonskih zamudnih obresti).

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje drugotoženi in tretjetoženi stranki naložilo, da plačata tožeči stranki odškodnino v znesku 9.477,97 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 21. 1. 2010 do plačila po obrestni meri zakonskih zamudnih obresti.

Zoper navedeno sodbo vlagata pritožbi drugotožena in tretjetožena stranka.

Drugotožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in vrne zadevo v sojenje sodišču prve stopnje. Uveljavlja najprej procesno kršitev iz 14. točke prvega odstavka 338. člena ZPP, ker sodba ne navaja nikakršnih dejstev, na katere bi bilo moč uporabiti materialno pravo oziroma ne navaja trditev tožeče stranke, ki eventuelno upravičujejo odmero upravičene denarne odškodnine. Tudi ni razlog o tem, koliko znaša povprečna denarna odškodnina za telesne in duševne bolečine, ki jih v tožbi sicer nesklepčno zatrjuje tožnik. Sodba glede pogoja iz 3. točke prvega dostavka 318. člena ZPP navede le en splošni stavek, ki je v bistvu skrajšana parafraza dikcije prvega in drugega odstavka 179. člena OZ in sicer, da „glede na obseg in trajanje posledic pretepa je sodišče prepričano …, „ter“ da ne gre za težnje, ki niso združljive z njeno naravo in namenom“. Ta stavek ne dopušča preizkusa katera so tista dejstva in trditve, ki upravičujejo odmero denarne odškodnine po posameznih v tožbi opredeljenih postavkah – ki upravičujejo odmero denarne odškodnine v vtoževani višini. Zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki bi sploh dopuščali uporabo materialnega prava. Tožba ni sklepčna tudi zato, ker je konkretni dejanski stan tožbe vpisan toliko pomanjkljiv, da nanj ni moč uporabiti prava in zato, ker so posamično pravno relevantne trditve tožnika v nasprotju z dokazi, ki jih je sam predložil, mestoma pa tudi same s seboj. Tožnik sicer navaja okoliščine, ki na načelni ravni zahtevajo odmero povprečne denarne odškodnine, vendarle pa so te okoliščine toliko posplošene in pomanjkljive, da ne dopuščajo vsaj odmere višine niti presoje ali je tožnik zaradi zatrjevanih poškodb do odškodnine sploh upravičen. Ta se odmeri le, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo (prvi odstavek 179. člena OZ). Prav stopnja bolečin in strahu, ter njihovega trajanja, pa tožbene trditve ne konkretizirajo, kolikor pa jih, pa so nasprotne predloženim dokazom. Glede trpljenja med zdravljenjem tožnik navaja, da je med zdravljenjem trpel hude, srednje hude ter lahke telesne bolečine, ki so trajale vse do zaključka zdravljenja, pri čemer pa ne pove koliko časa so trajale posamične bolečine teh intenzitet. Navede le, da so kar vse bolečine trajale do zaključka zdravljenja, kar ne dopušča odmere odškodnine oziroma vsaj višine upravičene denarne odškodnine glede zatrjevanih telesnih bolečin. Enako velja glede nevšečnosti med zdravljenjem, kjer tožnik navede štiri okoliščine, torej obiske zdravnika, RTG slikanje, jemanje zdravil in nošnjo mavca, ki pa jih vnovično niti kvantitativno niti časovno ne konkretizira. Le število, intenziteta in čas trajanja pa dajo lahko podlago za sklep do kakšne pravične denarne odškodnine je oškodovani upravičen ali sploh je upravičen. Zato je storjena prav tako bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke prvega odstavka 338. člena ZPP. Enako velja glede navedb pod točko IV in V tožbe, pri čemer pa so te trditve tudi v nasprotju z dokazi, pa tudi z samim seboj, ki jih je predložil tožnik sam, predvsem pa v nasprotju z izvedeniškim mnenjem dr. V. F. R. z dne 24. 10. 2009, ki je tožbi priložen. Niti glede primarnega, niti glede sekundarnega strahu tožnik ne opredeli časa trajanja slednjega, niti ne opiše svojega primarnega ter sekundarnega strahu v taki meri, da bi dopuščal odmero odškodnine. V tem delu so navedbe tožnika v nasprotju s samim seboj, saj v prvem odstavku IV točke tožbe trdi, da je psihičen bolnik, zaradi duševnih težav invalidsko upokojen, zaradi česar naj bi bil strah intenzivnejši, kot če bi napad utrpel zdrav človek, medtem, ko v drugem odstavku iste točke trdi, da je bil pred obravnavanim dogodkom duševno stabilen oziroma zdrav. V tem delu, torej, da naj bi bil pred dogodkom stabilen, oziroma da naj bi šele od dogodka dalje se počutil neprijetno, se bal stika z ljudmi in podobno, pa so te trditve tudi v nasprotju s citiranim izvedeniškim mnenjem, iz katerega izhaja, da se je prav zaradi tovrstnih težav, kvalificiranih že od leta 1982 kot paranoidna reakcija in paranoidna shizofrenija intenzivno zdravil v P. in sicer od 2. 3. 1994 do 30. 9. 2009 s prekinitvami, pri čemer iz izvedenskega mnenja izhaja, da obravnavani dogodek k zdravstvenim težavam tožnika ni prav v ničemer prispeval oziroma se v nasprotju s tožbenimi trditvami ne navaja, da bi kadarkoli v zvezi s tem dogodkom posebej iskal strokovno pomoč. Iz zdravniškega potrdila z dne 25. 1. 2007, ki je priložen tožbi, pa izhaja, da naj bi bil oškodovanec le: nemiren, prestrašen in vznemirjen, kar spet nasprotujem tožbenim navedbam. O poslabšanju psihičnega zdravja, oziroma navedbami o tem, da naj bi se od dogodka dalje bal stikov z ljudmi, hrupne okolice, večje skupine ljudi, srečanja z neznanimi ljudmi, vsaj kakor sledi iz izvedeniškega mnenja, je tako stanje že od leta 1982, po dogodku oziroma zaradi dogodka pa je bil le nemiren, prestrašen in vznemirjen. Enako so v nasprotju z dokazi tudi navedbe tožnika v tretjem odstavku V. točke tožbe, kjer se kot zmanjšanje življenjskih aktivnosti navaja ponovno porušeno duševno ravnovesje, ki se je zdravila kot huda postravmatska stresna motnja, anksioznost ter poslabšanje duševne bolezni, ko pa citirano izvedeniško mnenje dokazuje take duševne bolečine pri oškodovancu vseskozi že od leta 1982 dalje, brez kakršnegakoli odstopanja v januarju 2007. Ostale trditve V tožbe – trditve tretjega odstavka te točke, da je tožnik oviran tudi na področju prosto časovnih aktivnostih, ki so povezane s povečano telesno aktivnostjo in uporabo drog, pa vnovično niso toliko konkretne, da bi sploh dopuščale razmislek o upravičeni denarni odškodnini, kaj šele, da bi dopuščale višino presoje le-te, saj tožnik ne navede katere prosto časovne aktivnosti naj bi bile, niti kako pogosto jih je tožnik izvajal prej oziroma v kakšni količini jih sedaj ne more. Enako velja glede navedb iz drugega odstavka iste točke tožbe. Tudi v tem delu glede aktivnosti oškodovanca so te navedbe vsa načelno nasprotne predloženemu dokazu – izvedenskemu mnenju dr. V. M., iz katerega izhaja, da je tožnik invalid prve kategorije že od 3. 2. 1992, pa tudi z zdravniškim izvidom U. L., z dne 27. 3. 2007, v katerem je ugotovljeno gibljivost v prvem zapestju, je praktično popolna in neboleča. Priporoča se normalno uporabo prve roke, kar je spet v diametralnem nasprotju s trditvami o nezmožnosti uporabe le-te. Tudi iz zdravniškega izvida z dne 23. 3. 2007 izhaja, da tožnik tedaj ni navajen nobenih bolečin pod mavcem več, kar vnovično nasprotuje navedbam točke V tožbe. Tožba torej ni sklepčna, saj je konkretni dejanski stan v tožbi vpisan toliko pomanjkljivo, da ga ni mogoče subsumirati pod 179. člen OZ niti glede vprašanja, če je tožnik sploh upravičen do odškodnine, še manj glede vprašanja, kolikšna je upravičena primerna denarna odškodnina. Nesklepčna pa je tudi zato, ker je v ključnih trditvah v nasprotju s predloženimi dokazi in v nasprotju z lastnimi navedbami. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s 108. členom ZPP. Tožba tudi nima trditev glede postavitve zahtevka v obrestnem delu in je zato evidentno nesklepčna, sodba pa izpodbojna iz razloga iz 14. točke drugega odstavka 338. člena ZPP. Podredno pa tožena stranka izpodbija sodbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, saj sodba glede na v tožbi zatrjevanja stopnje bolečin, strahu ter njihovega trajanja, tožnik odmerja bistveno previsoko odškodnino, ki ni pravična, predvsem pa vidno odstopa od sodne prakse v primerljivih primerih. Toženec tudi težko primerja vtoževano odškodnino z istovrstnimi primeri sodne prakse, saj je pretrpljena škoda vpisana toliko nedoločno in v nasprotju z dokazi, da presoje oziroma primerjave enostavno ne dopušča. Kolikor pa so poškodbe in potek zdravljenja razvidne iz zdravniških izvidov U. L., z dne 16. 1. 2007, 23. 3. 2007, 28. 2. 2007, 27. 3. 2007, pa tožniku iz tega naslova pripada pravična odškodnina le v višini 850,00 EUR, za vse ostale postavke pa mu odškodnina ne pripada.

Tretjetožena stranka prav tako uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne oziroma podrejeno, naj se pritožbi ugodi, spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da se prisojeni znesek odškodnine zniža na znesek, ki predstavlja ustrezen in primeren znesek za odškodnino za škodo, ki naj bi jo utrpel tožnik oziroma še podrejeno, naj se pritožbi ugodi, razveljavi zamudno sodbo sodišča prve stopnje ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma naj sodišče prve stopnje opravi glavno obravnavo in na tej glavni obravnavi tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrne, oziroma določi višino odškodnine v znesku, ki ustreza primerni in ustrezni odškodnini za škodo, ki naj bi jo utrpel tožnik, tožeči stranki pa naloži, da je dolžna povrniti tretjitoženi stranki njene pravdne stroške s pritožbo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku petnajstdnevnega paricijskega roka, ki začne teči od dneva vročitve odločbe sodišča druge stopnje dalje. Ne soglaša z višino priznane odškodnine. Glede premoženjske škode tožnik ni priložil nobenih dokazov, kot pa izhaja iz sodbe opr. št. II K 161/2008 z dne 21. 1. 2010 pa takšna škoda ni bila ugotovljena v okviru kazenskega postopka in sicer, da naj bi tožnik v času storitev kaznivega dejanja s strani toženca bilo odtujeno kakorkoli in tako tudi ne predmeti, ki jih navaja v tožbi. Zato je v tem delu zamudna sodba izdana nepravilno in je zakonita oziroma v nasprotju s 3. in 4. točko 318. člena ZPP. Glede odločitve o premoženjski škodi pa poudarja, da iz medicinske dokumentacije in iz dejstva, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tako visokih zneskov. Primerna odškodnina za škodo iz naslova telesnih bolečin, nevšečnosti med zdravljenjem, bi znašala največ 1.000,00 EUR. Tožbene navedbe o stopnji bolečin so pretirane in tudi ni navedeno kako dogo naj bi posamezna bolečina trajala. Tudi nevšečnosti med zdravljenjem so povsem običajne. Enako velja za duševne bolečine zaradi strahu. Primarni strah ni podan, navedba, da naj bi se bal groženj tožencev, ker naj bi mu grozili, da ga bodo polili z bencinom in zažgali, pa je v celoti neresnična in ni predloženih nobenih dokazov v tej smeri. Glede sekundarnega strahu navaja, da ta ni bil realen in utemeljen, saj ugodna zdravniška prognoza pri takih poškodbah, morebitni tak strah oškodovanca izniči, saj zdravniki vsekakor povedo, da bo za celjenje ran povsem običajno normalno in da ne bo trajnih posledic. Da naj bi tožnik po dogodku zapadel v hudo duševno stisko – travmo je neupošteven zaradi pretrpljenega strahu. Tožnik je namreč psihični bolnik in je zaradi duševnih težav tudi invalidsko upokojen. Navaja, da se zdravi zaradi paronoidne shizofrenije tako, da je morebitni strah pritožnik utrpel zaradi siceršnje psihične stiske oziroma bolezni in zato na primarni in na sekundarni strah ni vplival predmetni škodni dogodek. Tudi glede odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti so razlogi oprti na pomanjkljivo trditveno podlago in dokazno podlago. Zmanjšane življenjske aktivnosti izvirajo iz njegove psihične bolezni. Zaradi škodnega dogodka v tej smeri ni bil prizadet. Njegove trditve so v nasprotju z medicinsko dokumentacijo o njegovi psihični bolezni. Iz dejstev v tožbi tako ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, prav tako pa so dejstva, ki so navedena v tožbi in na katera se opira tožbeni zahtevek v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik oziroma tudi z dejstvi, ki so splošno znana. Sodna praksa za tovrstno škodo priznava nižje odškodnine. Morali bi biti priznani le v polovičnem znesku ali celo nižje. Opozarja na prevladujoča stališča v sodni praksi, po kateri se v primeru odškodninske tožbe za nepremoženjsko škodo, ko tožena stranka v prekluzivnem tridesetdnevnem roku ne odgovori na tožbo, zamudna sodba ne izda. Problematična je namreč ugoditev zahtevkom za nepremoženjsko škodo, ki jo tožnik lahko opredeli in določi le z neko oceno te škode, kot si sam zamišlja, kar ne odraža prave višine pravične primerne odškodnine kot tolažbe oziroma zadovoljitve za škodo, ki jo je utrpel. Sodišče namreč lahko ustrezno pravično odškodnino določi le, če je v pravdnem postopku škoda, ki naj bi jo utrpel, ugotovljena s strani ustreznih strokovnjakov – izvedencev. To pa seveda v primeru izdaje zamudne sodbe ne more biti in ni izvedeno in ugotovljeno.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožba v delu, ki se nanaša na povračilo odškodnine za premoženjsko škodo, dovolj opredeljena oziroma substancirana. Tožnik v tožbi natančno opisuje, kakšna škoda mu je nastala, pri čemer okoliščina, da v kazenskem postopku tovrstna škoda ni bila ugotovljena, ne pomeni nasprotja med trditvami v tožbi in predloženimi dokazi, saj tožnik ni trdil, da naj bi kazensko sodišče ugotovilo takšno okoliščino. Z neodgovorom obeh pritožnikov na trditve, kakšna tovrstna škoda je tožeči stranki nastala, pa je nastopila neizpodbojna domneva (fikcija) o priznanju teh tožbenih trditev. Institut zamudne sodbe je nesporno izraz afirmativne litiskontestacije(1). Sam v tožbi uporabljen izraz (odtujitev) pa pomeni lahko zgolj to, da tožnik več ne razpolaga z opisanimi predmeti in da je torej utrpel zatrjevano škodo. Ob povedanem tudi ni bilo nobene potrebe, da bi tožbi priložil še kakšen dokaz o odtujitvi omenjenih stvari. Omenjena domneva namreč odpravlja potrebo po dokazni podkrepljenosti trditvene podlage tožbe. Zato je moralo sodišče druge stopnje v tem delu obe pritožbi zavrniti in potrditi v tem delu pravilno zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pač pa oba pritožnika utemeljeno opozarjata na premajhno substanciranost (konkretiziranost) tožbenih trditev glede vseh škodnih postavk, ki jih tožnik uveljavlja. Tako v tožbi ni trditev oziroma navedb o tem, točno kakšne vrste telesnih bolečin, predvsem pa kakšnega trajanja so bile telesne bolečine, kot tudi ni opisan čas trajanja nevšečnosti oziroma sama dolžina zdravljenja tožnika. Prav tako iz tožbenih navedb ni razvidno, kako intenziven in dolgotrajen strah – tako primarni kot tudi sekundarni (zaradi izida zdravljenja) je tožnik utrpel. Priznati je mogoče le intenziven in dolgotrajen strah, kratkotrajnega pa le, če je bilo dalj časa porušeno duševno ravnotežje oškodovanca. Tovrstne trditvene podlage pa v tožbi do sedaj ni najti. Tudi glede odškodninske postavke – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika velja podobno. Trditvena podlaga tožbe ne vsebuje navedb o intenzivnosti in trajanju tovrstnih duševnih bolečin. V tem sicer pritožbeno sodišče ne more pritrditi pritožnikoma, da naj bi bile sicer skope in abstraktne trditve za sedaj v celoti v direktnem nasprotju s predloženimi listinskimi dokazi. Iz priložene medicinske dokumentacije namreč vendarle izhaja, da je škodni dogodek imel določene psihične posledice na tožnikovo duševno stanje, ali pa da je vsaj sprožil neugodne oziroma negativne duševne procese pri tožniku, ki je sicer res duševni bolnik (glej psihiatrično izvedensko mnenje, z dne 24. 10. 2009 pod A 10). Prav zato, ker po tožbenih trditvah tožnik naj ne bi imel duševnih težav pred škodnim dogodkom, temveč zgolj v relativno daljni preteklosti, je lahko treba na podlagi novejših teorij o adekvatni vzročnosti uveljavljenih v novejši sodni praksi, šteti to okoliščino v korist tožnika(2). Do tedaj zatrjevane daljše obdobje trajajoče tihe oziroma prikrite duševne težave tožnika, vendar pa nato s škodnim dogodkom na novo sprožene, predstavljajo prav tiste okoliščine, ki lahko vzpostavljajo adekvatno vzročno zvezo med škodnim dogodkom in nastalimi škodnimi posledicami in lahko terjajo celo priznanje celotne odškodnine iz tega naslova. Prav to pa v tožbi zatrjuje tožnik, s pasivnostjo (neodgovorom na tožbo) pa sta pritožnika tudi te trditve priznala. Pač pa so tožbene trditve o trajni nemožnosti uporabe roke v nasprotju z zdravniškim izvidom U. L. z dne 27. 3. 2007, kjer dr. Z. ugotavlja, da je gibljivost roke v I. zapestju praktično popolna in neboleča in da priporoča normalno uporabo I. roke. Zato glede te oblike škode obstaja ovira za izdajo zamudne sodbe iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, ki terja skladnost med tožbenimi trditvami in predloženimi dokazi.

Vendar pa nezadostna substanciranost tožnikovih tožbenih trditev terja formalno popravo tožbe v navedenih smereh oziroma njeno dopolnitev na podlagi 2. odstavka 105. člena oziroma 108. člena ZPP, in je zato posledično procesno pomanjkljiva tudi izpodbijana zamudna sodba. Ta se res ne da v navedenih segmentih preizkusiti zaradi pomanjkanja jasnih in konkretnih razlogov in je zato izkazana v obeh pritožbah očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Zato je moralo pritožbeno sodišče pritožbama ugoditi, izpodbijano sodbo v tem delu razveljaviti ter vrniti zadevo v novo sojenje (2. odstavek 354. člena ZPP).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej pozvati tožnika, da popravi oziroma dopolni tožbo v zgoraj navedeni smeri, tako da bo sposobna za obravnavanje. Tako popravljeno tožbo (če bo popravljena), pa nato vročiti ponovno obema pritožnikoma, da nanjo odgovorita.

Ker so v izpodbijani sodbi nepravilno razrešena vprašanja, ki zadevajo temelj tožbenega zahtevka, se pritožbeno sodišče še ni moglo ukvarjati s pritožbeno grajo višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo.

(1)Glej v dr. Lojze Ude: „Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a – 503. člen)“ GV Založba in Uradni list, Ljubljana 2009, stran 91, v tem delu avtor komentarja: Jan Zobec.

(2)Glej na primer v ustaljeni sodni praksi: VS RS sodba II Ips 1094/2009 z dne 17. 4. 2009, VSL sodba II Cp 2964/2009, z dne 21. 10. 2009; objavljeni v sodni bazi: IUS-INFO. Gre za stališče, da je treba oškodovanca sprejeti takšnega kot je.