Jedro

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe upoštevalo 113. člen ZDR-1 in ZIZ in pravilno zaključilo, da mora za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve upnik verjetno izkazati, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, poleg tega pa mora verjetno izkazati tudi eno od predpostavk, navedenih v drugem odstavku 272. člena ZIZ. Pravilno je zaključilo, da iz trditev in listin, ki jih je predložil tožnik, ne izhaja, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz očitno neutemeljenih razlogov. Trditve tožnika, da mu je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi izključno iz razloga, ker je kot sindikalni zaupnik zahteval izplačilo opravljenih nadur, s čimer pa se ni strinjalo poslovodstvo tožene stranke, ki je nato od tožnika zahtevalo, da izstopi iz sindikata, so le pavšalne in zanje tožnik ni predložil nobenih dokazov.

Tožnik ni izkazal da je kot sindikalni zaupnik skladno z določbo 112. člena ZDR-1 varovan pred odpovedjo. Skladno z ustaljeno sodno prakso zgolj izvolitev za sindikalnega zaupnika še ne zadošča za priznanje posebnega varstva pred odpovedjo. Varstva pred odpovedjo pri delodajalcu ne uživajo vsi sindikalni zaupniki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe tožnika, da se do pravnomočne odločitve v predmetnem sporu o prenehanju delovnega razmerja zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2017. 2. Zoper sklep se pritožuje tožnik iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da predlogu tožnika za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi, podredno pa, da sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. V pritožbi navaja, da je tožnik že v svojem zagovoru v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pojasnil, da ni storil očitanih kršitev, ker je ravnal v skladu z navodili poslovodstva družbe. Poslovodstvo tožene stranke je potem, ko je toženo stranko prevzel novi lastnik, zahtevalo, da se ne vzpostavlja zaloga za različne artikle, temveč da se dela sproti, po naročilu. Za posamezne artikle je kasneje na pobudo tožnika sicer bil sestavljen seznam artiklov, kateri se bodo delali na zalogo, vendar zalog ni bilo mogoče narediti zaradi okvar na strojih, pogostih bolniških odsotnosti delavcev, torej posledično premajhnemu številu delavcev, ki so dejansko delo opravljali. Glede na navedeno je tožnik prepričan, da je vsaj s stopnjo verjetnosti izkazal obstoj terjatve oziroma verjetnost, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tožnik je član izvršnega odbora sindikata pri toženi stranki in sindikalni zaupnik in ker je sindikat nasprotoval izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je tožnik pri delodajalcu zahteval zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi, zato je bil utemeljen predlog za izdajo začasne odredbe v skladu s tretjim odstavkom 113. člena ZDR-1 in je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna. Tožnik še navaja, da bi zaradi prenehanja delovnega razmerja utrpel nenadomestljivo škodo ter bi bilo ogroženo njegovo preživljanje, saj je edini dohodek tožnika plača, ki jo prejema pri toženi stranki, drugih dohodkov tožnik nima. Prav tako bi bilo resno ogroženo delovanje sindikata, saj bi tožena stranka s takšnim ravnanjem ustrahovala delavce, ki se v okviru sindikata ne bi več borili za svoje pravice. Po mnenju tožnika so torej podani pogoji za izdajo začasne odredbe, ki jih določa 272. člen ZIZ, še posebej upoštevaje dejstvo, da je očitno, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in navedla, da že iz samih dokazov, ki jih je tožnik predložil v tožbi izhaja, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi skladna z zakonom. Tožnik je bil obveščen o kršitvah obveznosti, ki so izhajale iz delovnega razmerja, vabljen je bil na zagovor, ki je bil tudi pravilno izveden, tožena stranka je pridobila mnenje sindikata in tožniku na koncu pravilno vročila odpoved pogodbe o zaposlitvi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V individualnem delovnem sporu lahko sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje terjatve, na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) in določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl.), če ZDSS-1 ne določa drugače. ZIZ v 272. členu določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve in določba, da mora upnik izkazati za verjetno, da terjatev obstoji ali mu bo terjatev dolžnika nastala, poleg tega pa mora izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporava sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

7. Tožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe navajal, da je član izvršnega odbora sindikata in sindikalni zaupnik pri toženi stranki ter da je sindikat nasprotoval izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožnik pa je pri delodajalcu zahteval zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi, zato v skladu z določbo tretjega odstavka 113. člena ZDR-1 predlaga izdajo začasne odredbe, saj bi tožnik zaradi prenehanja delovnega razmerja utrpel nenadomestljivo škodo ter bi bilo resno ogroženo njegovo preživljanje. Prav tako bi bilo s prenehanjem delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki resno ogroženo delovanje sindikata, saj bi tožena stranka na ta način uspela prikazati kakšne posledice bodo doletele preostale delavce, če se bodo v okviru sindikata borili za svoje pravice.

8. Tožena stranka je tožniku dne 1. 6. 2017 vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker naj bi tožnik naklepno oziroma najmanj iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Predhodno je tožena stranka tožniku izdala pisno seznanitev s kršitvami in vabilo na zagovor. Tožnik se je dne 29. 5. 2017 zagovora udeležil skupaj s svojim pooblaščencem in podal ustni ter pisni zagovor. Že na podlagi trditev v tožbi in predloženih dokazov izhaja, da je tožena stranka izvedla postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z zakonom, saj je bil tožnik obveščen o kršitvah obveznosti, vabljen na zagovor ter je tožena stranka pridobila mnenje sindikata in izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pravilno vročila tožniku.

9. Glede na vsebino predlagane začasne odredbe in glede na predloženo dokumentacijo je potrebno utemeljenost predloga presojati tudi z vidika določil 112. in 113. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). ZDR-1 v prvem odstavku 113. člena določa, da če sindikat, svet delavcev ali delavci, ki so izvolili predstavnika delavcev, podajo negativno mnenje v zvezi z redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga ali z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, in predstavnik delavcev pri delodajalcu zahteva zadrževanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi, prenehanje pogodbe o zaposlitvi ne učinkuje 30 dni od vročitve odpovedi oziroma do poteka roka za mediacijo ali arbitražo oziroma za sodno varstvo. Tretji odstavek 113. člena ZDR-1 pa določa, da če predstavnik delavcev v sodnem postopku uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primerih iz prvega odstavka tega člena in najkasneje ob vložitvi tožbe predlaga sodišču izdajo začasne odredbe, se zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša do odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe.

10. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe upoštevalo 113. člen ZDR-1 in Zakon o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 - ZIZ) in pravilno zaključilo, da mora za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve upnik verjetno izkazati, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, poleg tega pa mora verjetno izkazati tudi eno od predpostavk, navedenih v drugem odstavku 272. člena ZIZ. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da iz trditev in listin, ki jih je predložil tožnik, in sicer izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2017, zapisnika o zagovoru z dne 29. 5. 2017 in pisne seznanitve s kršitvami ter vabilom na zagovor z dne 23. 5. 2017 ne izhaja, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz očitno neutemeljenih razlogov. Trditve tožnika, da mu je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi izključno iz razloga, ker je kot sindikalni zaupnik zahteval izplačilo opravljenih nadur, s čimer pa se ni strinjalo poslovodstvo tožene stranke, ki je nato od tožnika zahtevalo, da izstopi iz sindikata, so le pavšalne in zanje tožnik ni predložil nobenih dokazov. Tožnik ni izkazal da je kot sindikalni zaupnik skladno z določbo 112. člena ZDR-1 varovan pred odpovedjo. Skladno z ustaljeno sodno prakso zgolj izvolitev za sindikalnega zaupnika še ne zadošča za priznanje posebnega varstva pred odpovedjo. Varstva pred odpovedjo pri delodajalcu ne uživajo vsi sindikalni zaupniki (sodba Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 453/2009 z dne 23. 5. 2011, VIII Ips 207/2014 z dne 24. 2. 2015). ZDR-1 v prvem odstavku 207. člena določa, da se število sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo skladno s 112. členom ZDR-1, lahko določi v skladu s kriteriji, dogovorjenimi v kolektivni pogodbi oziroma dogovorjenimi med delodajalcem in sindikatom. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik ni zatrjeval in tudi dokazal, da bi med sindikatom in toženo stranko obstajal dogovor o številu sindikalnih zaupnikov niti, da je bil tožnik imenovan kot sindikalni zaupnik, ki bi užival posebno delovnopravno varstvo niti za to ni predložil listinskih dokazov.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da bo na vprašanja, kot so npr. ali je tožnik huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ali je bil na strani tožnika podan opravičljiv razlog za neizpolnjevanje obveznosti po pogodbi o zaposlitvi, ali so podane okoliščine za takojšnjo prekinitev delovnega razmerja po prvem odstavku 109. člena ZDR-1, možno odgovoriti šele po izvedenem dokaznem postopku, ne pa že v tej začetni fazi postopka odločanja o predlagani začasni odredbi.

12. Sodišču prve stopnje ni bilo potrebno presojati ostalih predpostavk za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, potem ko je ugotovilo, da verjetnost terjatve ni izkazana. Kljub temu je pravilno ugotovilo, da tožnik ni izkazal predpostavk po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, to je, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Izguba zaposlitve sama po sebi ne predstavlja nenadomestljive škode, tožnik pa svojih trditev, da bo resno ogroženo tudi delovanje sindikata, ni konkretiziral, zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni moglo upoštevati povsem splošnih tožnikovih navedb.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

14. Glede na to, da gre za spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ne glede na izid postopka, skladno s 5. odstavkom 41. člena ZDSS-1.