Jedro

Če tožnik ne uspe do stopnje verjetnosti dokazati, da bi bil med strankama sklenjen kak zavezovalni posel, ki bi opravičeval dajatveni tožbeni zahtevek, s katerim naj bi sodišče odločilo o izpolnitvi obveznosti opraviti razpolagalni pravni posel, verjetnost zahtevka ni izkazana. V takšnem primeru začasne odredbe ni mogoče izdati. Dajatvena tožba, s katero tožnik zahteva, da se tožencu na podlagi zavezovalnega posla naloži, da poda ustrezno izjavo volje, katere vsebina je npr. dovolitev vknjižbe pridobitve oz. prenehanja stvarne pravice v korist tožeče stranke, ne more biti podlaga za dovolitev zaznambe spora.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje potrdita.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom opr. št. P 7/2000-4 z dne 28.1.2000 ni ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe, po katerem naj bi se tožencu pod grožnjo denarne kazni prepovedalo odtujevati in obremenjevati nepremičnine parc. št. 244/1, kar naj bi se zaznamovalo v vl.št. 1045 k.o. H. Z izpodbijanim sklepom opr. št. P 7/2000-5 z dne 28.1.2000 pa sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu za zaznambo spora v vl.št. 1045 k.o. H. Zoper sklepa sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožnik.

Zoper sklep o zavrnitvi izdaje začasne odredbe se pritožuje zaradi napačne uporabe materialnega prava in kršitve določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ; Ur.l. 51/98). Navaja, da je toženec s svojim neresničnim prikazovanjem želje po vrnitvi in gradnji, prelisičil tožnika; ko se je vrnil v domovino pa je začel razprodajati tisto, na čemer naj bi gradil. Ker dedni dogovor tožniku daje lastninsko upravičenje, je nesporno, da gre za pravico tožnika, da svojo lastnino brani. Osnovni motiv za dovolitev prepisa v pravdi P 3/81 je bil, da je toženec dokazal, da namerava graditi, česar pa ni izpolnil. Tožnik je prepričan, da je sodišče preuranjeno zavrnilo njegov predlog za izdajo začasne odredbe, ker je v skladu z listinskimi dokazi; prav tako pa je izkazana tudi nevarnost škode.

Tožnik zato predlaga, da višje sodišče sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Proti sklepu o zavrnitvi predloga za zaznambo spora pa se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP; Ur.l. RS 26/99) ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za zaznambo spora ugodi. Navaja, da 1. odstavek 44. člena Zakon o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK; Ur.l. RS 33/95) določa, da se zaznamba spora dovoli, če teče sodni postopek o pridobitvi, spremembi ali prenehanju stvarne pravice. Drugih pogojev za zaznambo spora zakon ne določa, zato se pri odločanju o predlogu za zaznambo spora, ne presoja utemeljenost tožbenega zahtevka. Pri tem se pritožnik sklicuje tudi na sklepa višjega sodišča v Ljubljani opr.št. I Cpg 65/99 in opr.št. II Cp 1323/99. Pritožbi nista utemeljeni.

Zaradi jasnosti pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je v obravnavani zadevi potrebno razumeti razlikovanje med zavezovalnimi in razpolagalnimi posli. Zavezovalni posli so tisti, ki povzročijo nastanek (oz. prenehanje) obligacijskih pravic in obveznosti. Gre torej za tisto pravno dejanje, na podlagi katerega nastanejo med pravnimi subjekti medsebojne pravice in obveznosti. Zato je zavezovalni posel pravni temelj pridobitve (obligacijskih) pravic. Z nastankom zavezovalnega posla (torej s sklenitvijo veljavne pogodbe) tako nastane le obligacijskopravna pravica upnika od dolžnika zahtevati izpolnitveno ravnanje, ki je potrebno, da bo upnik pridobil stvarno pravico, ki je predmet zavezovalnega pravnega posla oz. da bo stvarna pravica prenehala. Izjave volje, ki povzročijo premik premoženja, pa so razpolagalni pravni posli. Razpolagalni pravni posel je torej pravno dejanje dolžnika iz zavezovalnega posla, na podlagi katerega upravičenec iz zavezovalnega posla pridobi premoženjske pravice, ki so predmet zavezovalnega pravnega posla (Zakon o zemljiški knjigi s komentarjem, str. 111).

K pritožbi zoper sklep o začasni odredbi: Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno navedlo, da je pravna podlaga za odločitev o predlagani začasni odredbi določba 272. člena ZIZ. Na podlagi te določbe lahko sodišče izda začasno odredbo ob prvem pogoju, da upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala ter ob verjetni izkazanosti ene od predpostavk, ki jih določa drugi odstavek 272. člena ZIZ (ki pa jih ni potrebno preverjati, če že prvi pogoj ni izpolnjen).

Bistvena za odločitev o predlagani začasni odredbi je torej ugotovitev, ali je verjetno, da tožnikova terjatev obstoji.

Tožnik v tožbi terja, da toženec poda izjavo volje oz. da tožniku izda za vpis v zemljiško knjigo sposobno listino, na podlagi katere se bo vknjižila lastninska pravica na ime tožnika. Opisani zahtevek je dajatveni zahtevek, s katerim naj bi sodišče odločilo o izpolnitvi obveznosti opraviti razpolagalni pravni posel. Takšna obveznost pa lahko, kot je bilo zgoraj izčrpno pojasnjeno, temelji le na prej sklenjenem zavezovalnem poslu. Zavezovalni posel, na katerega se sklicuje tožnik, je dedni dogovor, sklenjen med pravdnima strankama v zapuščinski zadevi O 249/71, po pokojnem F. O. Na podlagi omenjenega dednega dogovora je tožnik sicer res postal lastnik danes spornih nepremičnin. Vendar pa je tožnik, kot je razvidno iz prilog v spisu, s temi nepremičninami razpolagal. S tožencem je namreč 3.8.1977 podpisal zemljiškoknjižno vpisno dovoljenje, za katerega je bilo v pravdnem postopku P 3/81 (natančneje s sodbo Vrhovnega sodišča SR Slovenije opr. št. II Ips 188/80 z dne 20.11.1980) ugotovljeno, da predstavlja pogodbo, s katero sta pravdni stranki spremenili dedni dogovor. Na takšni podlagi je postal lastnik spornih nepremičnin toženec. Ob takšnih ugotovitvah tožnik ni uspel do stopnje verjetnosti dokazati, da bi bil med strankama sklenjen kak zavezovalni posel, ki bi opravičeval dajatveni tožbeni zahtevek, s katerim naj bi sodišče odločilo o izpolnitvi obveznosti opraviti razpolagalni pravni posel. Iz podatkov v spisu namreč ni mogoče zaključiti, da bi obstajala toženčeva obveznost opraviti razpolagalni posel (podati izjavo volje v zvezi z dovolitvijo vknjižbe pridobitve lastninske pravice v korist tožnika).

Ker torej terjatev upnika ni izkazana za verjetno, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko predlogu za začasno odredbo ni ugodilo.

K pritožbi zoper sklep o zaznambi spora: Na podlagi določbe 44. člena ZZK se zaznamba spora dovoli pod splošnim pogojem, da teče sodni postopek o pridobitvi, spremembi ali prenehanju stvarne pravice na nepremičnini in v primeru izbrisnih tožb. Podlaga za dovolitev zaznambe spora pa ne more biti dajatvena tožba, s katero tožnik zahteva, da se tožencu na podlagi zavezovalnega posla naloži, da poda ustrezno izjavo volje, katere vsebina je npr. dovolitev vknjižbe pridobitve oz. prenehanja stvarne pravice v korist tožeče stranke. V konkretni zadevi gre, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, prav za tak primer, namreč za zahtevek, s katerim tožnik zahteva, da toženec poda ustrezno izjavo volje, katere vsebina je dovolitev vknjižbe pridobitve stvarne pravice. V pravdi, začeti na podlagi dajatvene tožbe, s takšnim zahtevkom, sodišče ne odloča o pridobitvi, spremembi ali prenehanju stvarne pravice, temveč o izpolnitvi obveznosti opraviti razpolagalni posel. (več o tem Zakon o zemljiški knjigi s komentarjem, str. 211; podobno tudi sklep VSL opr. št. II Cp 1318/99 in sodba in sklep VSL opr. št. 2152/99) Zaradi navedenega je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se zaznamba spora ne dovoli, saj pogoji iz 44. člena ZZK niso izpolnjeni.

Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere mora pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklepa sodišča prve stopnje.