Jedro

Glede na to, da je bilo sporno stanovanje posebno premoženje tožnika in je bila posebno premoženje tožnika tudi za to stanovanje pridobljena kupnina, je materialnopravno zmotno stališče tožene stranke, da je na podlagi njenih in tožnikovih vlaganj v to stanovanje, ki so se izvajala v času obstoja izvenzakonske skupnosti pravdnih strank, razlika v vrednosti oziroma povečana vrednost njuno skupno premoženje. Res je lahko skupno premoženje tudi denar in res so določila 51. člena ZZZDR prisilne narave, vendar pa je v zadevi ključno, da je bilo navedeno stanovanje posebno premoženje tožnika in zaradi opravljenih del in vlaganj, ki niso predstavljala pomembnih sprememb v stanju in vrednosti podstrešja, ni mogoče govoriti, da je prišlo do sprememb stvarnopravnih razmerij, toženka ima na voljo obligacijski zahtevek.

Za uveljavljanje terjatve iz naslova preživljanja aktivno materialnopravno legitimiran otrok, tudi v primeru, da še ni polnoleten. Tudi če je s pravnomočno sodbo odločeno, da se preživnina plačuje na roke matere, to tej še ne daje aktivne legitimacije za uveljavljanje preživnine v lastnem imenu.

V konkretnem primeru je šlo sicer za odgovor na tožbo, vendar pa je smiselno uporabiti 184. člen ZPP, ki določa, da tožba ni spremenjena, če tožeča stranka spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe, tako da zaradi tega tožbeni zahtevek ni spremenjen. Če bi tožena stranka svoje navedbe iz odgovora na tožbo le spremenila, dopolnila ali popravila, bi bilo sodišče dolžno obravnavati tudi prvotne navedbe. Ker pa je svoje navedbe popravila tako obsežno oziroma tako, da so nove navedbe celo nasprotovale prvotnim, je sodišče pravilno presojalo le ugovor toženke zaradi pobotanja, saj ta ni bil uveljavljen podrejeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke proti toženi stranki v znesku 13.182,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 08. 09. 2006 do plačila in ugotovilo, da terjatev tožeče stranke proti toženi v znesku 0,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 08. 09. 2006 do plačila ne obstaja (I. točka izreka), ugotovilo, da terjatev tožene stranke proti tožeči stranki v znesku 13.113,04 EUR ne obstaja (II. točka izreka) in po medsebojnem pobotanju terjatev pravdnih strank toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 13.112,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 08. 09. 2006 do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 70,23 EUR za čas od dne 08. 09. 2006 do 31. 03. 2008, v roku petnajst dni, tožbeni zahtevek za plačilo zneska 70,23 EUR je po medsebojnem pobotanju terjatev pravdnih strank zavrnilo, zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za plačilo zneska 0,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 08. 09. 2006 do plačila (III. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti nastale pravdne stroške v znesku 2.362,04 EUR, v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka in sicer v celoti, razen v 2. odstavku III. točke izreka, in sicer iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da drugostopno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ali sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da je sodišče v posledici zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje v tem, ko je zaključilo, da čas trajanja oziroma obdobje trajanja zunajzakonske zveze pravdnih strank za zadevo ni pomemben. Obdobje trajanja zunajzakonske skupnosti pravdnih strank je bistvenega pomena za ugotovitev v pobot uveljavljenih terjatev tožene stranke. Iz dokaznega postopka kot nesporno izhaja, da se je v stanovanju delalo, ko sta pravdni stranki že živeli skupaj kot zunajzakonskega partnerja. Tožena stranka nato podaja navedbe o trajanju zunajzakonske skupnosti ter navaja, da je obdobje trajanja bistvenega pomena za ugotovitev obsega skupnega premoženja pravdnih strank, saj je toženka v pobot tožnikovi terjatvi med drugim uveljavljala svoj delež na skupnem premoženju. Med pravdnima strankama ni bilo spora o tem, da je bilo stanovanje na naslovu O. 19, K., tožnikovo posebno premoženje, ki ga je kupil z lastnimi sredstvi, vendar pa ni šlo za stanovanje, temveč za neizdelano podstrešje večstanovanjske hiše, dela pa so se izvajala v času obstoja zunajzakonske skupnosti pravdnih strank, opravljena so bila konkretna vlaganja in po vlaganjih je tožnik podstrešje kot neizdelano stanovanje prodal in zanj prejel celotno kupnino v času, ko sta pravdni stranki nesporno živeli v zunajzakonski skupnosti. Stanovanje je prodal za 20.145,70 EUR več, kot je kupil podstrešje in ta povečana vrednost predstavlja skupno premoženje pravdnih strank. Tožnik je zatrjeval, da je razlog v razliki porast cen nepremičnin na trgu in ne vlaganja, vendar slednjega ni uspel dokazati, saj bi takšno dejstvo lahko dokazoval le z izvedencem gradbene stroke, česar ni niti predlagal. Sodišče je napravilo napačen materialnopravni zaključek, navedlo je, da se z vlaganji nepremičnino, ki predstavlja posebno premoženje enega izmed partnerjev zunajzakonske zveze praviloma pridobi le obligacijskopravni in ne stvarnopravni zahtevek, toženka se s tem strinja, saj v pobot ni uveljavljala stvarnopravnega zahtevka, temveč obligacijskopravno terjatev na polovico kupnine, ki predstavlja vrednost skupnih vlaganj pravdnih strank v stanovanje oziroma skupno premoženje pravdnih strank, to je znesek 10.027,87 EUR. Sodišče se je postavilo na popolnoma materialnopravno zmotno stališče, da je moč govoriti o skupnem premoženju zunajzakonskih partnerjev le v primeru, ko bi v posledici vlaganj toženka pridobila stvarnopravni zahtevek na nepremičnini tožnika, torej ko bi lahko pridobila stvarno (solastninsko) pravico, s tem se je ignoriralo prispevek toženke k skupnim vlaganjem. Opozarja na 51. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v zvezi z 12. členom ZZZDR, na pojem skupnega premoženja, ki je brez dvoma lahko tudi denar, v konkretnem primeru denar v znesku 20.145,70 EUR. Vrednost nepremičnine se je namreč povečala v času obstoja zunajzakonske skupnosti pravdnih strank, povečana vrednost torej predstavlja skupno premoženje pravdnih strank. Po zakonski domnevi iz 59. člena ZZZDR sta deleža zunajzakonskih partnerjev na skupnem premoženju enaka, torej vsakega do ½. 51. člen ZZDR je prisilne narave, za nastanek skupnega premoženja ni potreben nikakršen dogovor in ni potrebna posebna volja v smislu, da bo premoženje skupno, zato so zmotni tudi zaključki sodišča o pridobitvi na pravnoposlovni način, to je v obliki notarskega zapisa, do česar ni prišlo. Nesmiselno in nerelevantno je ugotavljanje sodišča o tem, ali sta se pravdni stranki strinjali o pravni naravi kupnine od prodaje stanovanja, ali sta dosegli dogovor, koliko pripada komu in ali je toženka denar na hranilni knjižici njene hčerke štela kot svoj ali tožnikov denar in kdaj je začela z njim razpolagati. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je bilo med pravdnima strankama popolnoma jasno, da je celotna kupnina in tudi tisti del, ki je bil nakazan na hranilno knjižico hčerke toženke, tožnikov, kar ne drži. Sodišče je zaradi zmotne uporabe materialnega prava tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj bi moralo ugotoviti, da je vse do začetka razpolaganja toženke z denarnimi sredstvi na hranilni knjižici s kupnino razpolagal izključno tožnik, čeprav je bil del kupnine skupno premoženje, zato je toženka upravičeno razpolagala s svojim deležem kupnine. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje in napravilo bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku in po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ko je brez ustreznih dokazov, v nasprotju z načelom povezanosti trditvenega in dokaznega bremena pavšalno in brez ustrezne obrazložitve zaključilo, da je tožnik v stanovanju res hranil znesek 5.000,00 EUR. Tožena stranka nato ocenjuje izvedene dokaze in glede priče D. P. opozarja, da je v pisni izjavi potrdil toženkino izjavo, hkrati prosil, naj se ga na sodišče ne vabi, ker se boji zase in za svojo družino, na zaslišanju pa je izpovedal drugače in zato ne more biti verodostojna priča. Tožnik svoje trditve, da je v stanovanju hranil znesek 5.000,00 EUR gotovo ni uspel dokazati in je takšen zaključek sodišča napačen. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje v delu, ko je zaključilo, da terjatev toženke proti tožniku iz naslova plačevanja preživnine za skupnega sina N. J. D. v znesku 4.506,00 EUR ne obstoji, prezrlo je, da je tožnik preživnino na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. II P 6/2007 dolžan plačevati na roke matere V. D., torej toženke, toženka je zatrjevala, da tožnik v obdobju od novembra 2007 do prvega naroka za glavno obravnavo ni poravnal tako določene preživnine, česar tožnik ni obrazloženo prerekal, toženka mu tega zneska ni dolžna vračati. Glede preživnine za mld. N. D. v obdobju od 17. 10. 2004 do določitve preživnine 27. 11. 2007 pa toženka ni uveljavljala terjatve na plačilo preživnine, temveč zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve tožnika oziroma verzijski zahtevek na podlagi 197. člena Obligacijskega zakonika. Toženka je v obdobju od 17. 10. 2004 dalje sama preživljala mld. sina pravdnih strank, zato ji je tožnik dolžan povrniti tisto, kar je v vsem tem obdobju sama potrošila namesto tožnika. Upoštevaje osemintrideset mesecev (do 27. 11. 2007) po 20.000,00 SIT, kolikor je toženka upoštevala, da je strošek za preživljanje skupnega sina, ki odpade na tožnika, preživnina skupno znaša 760.000,00 SIT oziroma 3.171,42 EUR. Toženka je nedvomno aktivno legitimirana za uveljavljanje te terjatve v pobot tožnikovi terjatvi. Sodišče je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, točneje 227. člen ZPP, ker tožeče stranke ni pozvalo na predložitev kupoprodajne pogodbe za osebni avtomobil znamke Seat Ibiza. Poziv na predložitev listine še ne pomeni izvajanja dokazov, temveč izvajanje dokazov predstavlja šele branje konkretne listine. Toženka je tožnika pozvala k predložitvi prodajne pogodbe, iz katere bo razvidno, kolikšno kupnino je prejel za skupni avto pravdnih strank, navedla je vsebino listine in razloge za predložitev te listine, čemur tožnik ni oporekal in bi ga sodišče moralo pozvati, da se izjavi o zahtevi toženke oziroma ravnati v skladu z 227. členom ZPP, sodišče te možnosti toženki ni dalo in ji je odreklo pravno varstvo po 227. členu ZPP, razlogi sodišča v zvezi s tem pa so napačni. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa nepravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko sploh ni ugotavljalo pravno relevantnih dejstev, ki jih je toženka navajala v odgovoru na tožbo in s katerimi je utemeljevala svoje ugovore, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Pritožba ponavlja, kaj je toženka navedla v odgovoru na tožbo in navaja, da je obrazložitev sodišča, da je toženka s tem, ko je na prvem naroku podala ugovor pobotanja, katerega ni podala podrejeno, spremenila svoje trditve, nerazumljiva in nelogična, saj je toženka upravičena podajati vsakršne ugovore, s katerimi se upira tožbenemu zahtevku in tudi ne drži, da je spremenila svoje navedbe. Ni jasno, zakaj tožena stranka ne bi smela kumulativno navajati več različnih ugovorov, ki si med seboj ne nasprotujejo. Posledično je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Moralo bi ugotoviti tudi, da osebno vozilo Seat Ibiza oziroma kupnina od prodanega osebnega vozila spada v skupno premoženje pravdnih strank. Stranki sta bili skupni uporabnici vozila, saj sta ga vzeli na leasing v času trajanja njune zunajzakonske skupnosti. Za obveznosti, nastale s skupnim premoženjem odgovarjata zakonca nerazdelno, tako s skupnim kot s svojim posebnim premoženjem, v notranjem, regresnem razmerju pa sta deleža na bremenih skupne pravice po zakonski domnevi enaka. Stroški, ki jih je imela toženka z osebnim vozilom so torej skupni stroški pravdnih strank, ki jih je toženka plačala, zato tožniku ni dolžna vračati denarja v višini, kolikor znaša njegov delež teh stroškov. Prav tako velja za obiske toženke tožnika v N., izključno tožnikov strošek pa je bil strošek odvetnika v N. v višini 500,00 EUR. Sodišče bi z ugoditvijo tožbenemu zahtevku tožniku omogočilo neupravičeno obogatitev, kar je nedopustno.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je glede skupnega in posebnega premoženja v sodbi navedlo pravilne materialnopravne določbe in te tudi pravilno uporabilo, navedlo je izčrpne in pravilne razloge, zakaj je mansardno stanovanje v 2. nadstropju stavbe na naslovu O. 19, K. predstavljalo posebno premoženje tožnika, z razlogi sodišča prve stopnje sodišče druge stopnje v celoti soglaša in se nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje. Nadalje je pravilno navedlo, da je tudi kupnina za stanovanje, ker je stanovanje predstavljalo posebno premoženje tožnika, predstavljala njegovo posebno premoženje in so neutemeljene drugačne pritožbene navedbe, v katerih tožena stranka ponavlja svoje trditve, da naj bi skupno premoženje predstavljala razlika med ceno, za katero je tožnik kupil in ceno, za katero je tožnik prodal stanovanje, oziroma naj bi skupno premoženje predstavljala povečana vrednost v višini 20.145,70 EUR. Sodišče je navedlo pravilne in popolne razloge glede vlaganj v stanovanje, navedlo, da toženki ni na voljo stvarnopravni zahtevek, temveč le obligacijski (čemur v pritožbi niti sama ne nasprotuje) in da tudi za pridobitev lastninske pravice toženke na stanovanju na izveden način ne gre. Razlogom sodišča prve stopnje, ki so v celoti pravilni ni ničesar dodati in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Glede na to, da je bilo sporno stanovanje posebno premoženje tožnika in je bila posebno premoženje tožnika tudi za to stanovanje pridobljena kupnina, je materialnopravno zmotno stališče tožene stranke, da je na podlagi njenih in tožnikovih vlaganj v to stanovanje, ki so se izvajala v času obstoja izvenzakonske skupnosti pravdnih strank, razlika v vrednosti oziroma povečana vrednost njuno skupno premoženje. Res je lahko skupno premoženje tudi denar in res so določila 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 15/76 in spremembe, ZZZDR) prisilne narave, vendar pa je v zadevi ključno, da je bilo navedeno stanovanje posebno premoženje tožnika in zaradi opravljenih del in vlaganj, ki niso predstavljala pomembnih sprememb v stanju in vrednosti podstrešja, ni mogoče govoriti, da je prišlo do sprememb stvarnopravnih razmerij, toženka ima na voljo obligacijski zahtevek. Kot navaja v pritožbi, tega tudi uveljavlja, vendar pa izhaja iz zmotnega stališča, da za utemeljenost njenega obligacijskopravnega zahtevka zadošča navedba, da so vlaganja predstavljala razliko v vrednosti med kupnino za stanovanje in prodajno ceno stanovanja in da torej njena vlaganja predstavljajo polovico razlike v vrednosti, to je znesek 10.027,87 EUR in bi moral tožnik dokazati, da je razlog v razliki v ceni porast cen nepremičnin na trgu. Nasprotno, tožena stranka bi morala konkretno zatrjevati vrednost vseh in posameznih vlaganj ter vlaganja in vrednost dokazati po potrebi tudi z izvedencem, česar pa, zaradi svojega zmotnega materialnopravnega izhodišča, ni storila oziroma predlagala.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da čas trajanja zunajzakonske zveze pravdnih strank za zadevo ni pomemben. Med strankama je bilo namreč nesporno, da je tožnik stanovanje kupil z lastnimi denarnimi sredstvi, s svojim posebnim premoženjem in zato je stanovanje predstavljalo posebno premoženje tožnika, ne glede na to, ali ga je pridobil v času trajanja zunajzakonske zveze ali ne. Na navedbe glede skupnega premoženja v zvezi z vlaganji v stanovanje je sodišče druge stopnje že odgovorilo, tožena stranka pa je v pobot uveljavljala še terjatev iz naslova polovice kupnine za osebno vozilo Seat Ibiza, ki naj bi tudi predstavljalo skupno premoženje, vendar je glede tega sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil ta ugovor nespecificiran in zato sodišče pravnega varstva toženki iz tega naslova ni moglo nuditi. Tudi glede avtomobila torej čas trajanja izvenzakonske skupnosti zato ni pomemben.

Tožena stranka zatrjuje tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede tega, da naj bi sodišče zaključilo, da je bilo jasno, da je celotna kupnina tožnikova, vendar te navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da iz izpovedi tožnika izhaja, da je bilo obema pravdnima strankama po prodaji stanovanja jasno, da celotna kupnina predstavlja njegovo posebno premoženje. Glede toženke pa je sodišče ugotovilo, da iz njene izpovedi izhaja, da je tožniku po prodaji stanovanja vedno govorila, da omenjena razlika predstavlja skupno premoženje in da je to tožnik priznal. Dejstvo, da je toženka razliko v vrednosti štela za skupno premoženje, glede na že obrazloženo in ugotovljena dejstva v sodbi sodišča prve stopnje, ne more biti odločilno, glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je šlo za posebno premoženje tožnika. Zato nadalje tudi ne drži, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje in da bi moralo ugotoviti, da je, glede na to, da je do razpolaganja toženke z denarnimi sredstvi na hranilni knjižici, s kupnino razpolagal izključno tožnik, čeprav je bil del kupnine skupno premoženje, toženka upravičeno razpolagala s svojim deležem kupnine.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi sodišče zmotno uporabilo materialno pravo ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje v delu, ko je zaključilo, da terjatev toženke proti tožniku iz naslova plačevanja preživnine za skupnega sina N. J. D. v znesku 4.506,00 EUR ne obstoji. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno navedlo, da je za uveljavljanje terjatve iz naslova preživljanja aktivno materialnopravno legitimiran otrok, tudi v primeru, da še ni polnoleten. Tudi če je s pravnomočno sodbo odločeno, da se preživnina plačuje na roke matere V. D., to tej še ne daje aktivne legitimacije za uveljavljanje preživnine v lastnem imenu. Tudi za obdobje preden je bila določena preživnina, to je do sodbe Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. II P 6/2007 z dne 11. 10. 2007 v zvezi s popravnim sklepom z dne 27. 11. 2007, pa ni utemeljena pritožbena navedba, da naj bi za to obdobje tožena stranka uveljavljala zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve tožnika oziroma verzijski zahtevek in da naj bi uveljavljala tisto, kar je v obdobju od 17. 10. 2004 do 27. 11. 2007 sama potrošila za sina namesto tožnika. Toženka je namreč v postopku glede tega navajala, da ji tožnik od časa, ko je bil priprt do 27. 11. 2007 dolguje preživnino za osemintrideset mesecev, v preteklosti je ponujal preživnino v višini 20.000,00 SIT, dolg za osemintrideset mesecev tako znaša 760.000,00 SIT, preračunano 3.171,42 EUR. Skupno pa je zahtevala 4.506,00 EUR iz naslova neplačane preživnine (3.171,42 EUR + 1.235,00 EUR preživnine po sodbi). Ustreznih trditev za v pritožbi zatrjevano neupravičeno obogatitev oziroma verzijo pa tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala, zato so njene tovrstne pritožbene navedbe prepozne (337. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP).

Neutemeljena je pritožbena navedba, da naj bi sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in napravilo tudi bistveno kršitev določb postopka glede zaključka, da je tožnik v stanovanju res hranil znesek 5.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je glede tega po izvedenem dokaznem postopku verjelo tožniku, da je v stanovanju hranil znesek 5.000,00 EUR. Ne drži, da noben dokaz ne potrjuje, da je tožnik v stanovanju ta znesek hranil (dokaz je tudi zaslišanje strank), kot tudi ne navedba, da D. P. ne more biti verodostojna priča, saj je bil ravno na zaslišanju pred sodiščem opozorjen na dolžnost govoriti resnico in posledice krive izpovedbe, zato se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na njegovo izpoved, podano v postopku (upoštevalo pa je tudi pisno izjavo). Absolutno bistvene kršitve določb postopka sodišče ni storilo, tudi dejansko stanje je glede tega pravilno ugotovilo in sodišče druge stopnje dokazno oceno sodišča prve stopnje tudi v tem delu sprejema kot pravilno.

Tudi pritožbena navedba, da je sodišče ravnalo napačno, ko tožeče stranke ni pozvalo na predložitev kupoprodajne pogodbe za osebni avtomobil znamke Seat Ibiza, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da bi, ker toženi stranki znesek kupnine za vozilo ni znan, s tem, ko bi tožnika pozvalo na predložitev prodajne pogodbe za osebno vozilo, po kateri je nastopal kot prodajalec, prišlo do izvajanja dokazov v informativne namene, kar pa je nedopustno. Jasno je, da bi do tega prišlo ob izvajanju dokazov, torej branju konkretne listine, za kar pa je poziv na predložitev predhodne narave. Tožena stranka bi lahko navedla ocenjeni znesek kupnine, če bi ravnala z zadostno skrbnostjo, vendar tega ni storila, zato na strani sodišča ni bilo dolžnosti po 227. členu ZPP oziroma sodišče ni storilo zatrjevane kršitve določb postopka.

Končno pa je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je obrazložitev sodišča, da je toženka, s tem, ko je na prvem naroku podala ugovor pobotanja, katerega pa ni uveljavljala podrejeno, spremenila svoje trditve, popolnoma nerazumljiva in nelogična. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je navedbe toženke v odgovoru na tožbo razumeti tako, da naj bi vsi zatrjevani stroški predstavljali stroške tožnika oziroma njegove obveznosti, ki jih je toženka poravnala tako, da je potrošila njegova denarna sredstva na hranilni knjižici svoje hčerke. V nadaljevanju pa je na prvem naroku podala ugovor pobotanja in je proti terjatvi tožnika uveljavljala več svojih različnih terjatev, česar ni uveljavljala podrejeno. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je toženka s tem svoje trditve spremenila in zato pravilno prvotnih navedb in trditev ni obravnavalo. V konkretnem primeru je šlo sicer za odgovor na tožbo, vendar pa je smiselno uporabiti 184. člen ZPP, ki določa, da tožba ni spremenjena, če tožeča stranka spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe, tako da zaradi tega tožbeni zahtevek ni spremenjen. Če bi tožena stranka svoje navedbe iz odgovora na tožbo le spremenila, dopolnila ali popravila, bi bilo sodišče dolžno obravnavati tudi prvotne navedbe. Ker pa je svoje navedbe popravila tako obsežno oziroma tako, da so nove navedbe celo nasprotovale prvotnim in drugačna pritožbena navedba glede tega ni utemeljena, je sodišče pravilno presojalo le ugovor toženke zaradi pobotanja, saj ta ni bil uveljavljen podrejeno. Na ostale pritožbene navedbe, ki se vse nanašajo na prvotne navedbe iz odgovora na tožbo, zato sodišču druge stopnje ni potrebno odgovarjati, zatrjevani pritožbeni razlogi pa niso podani.

Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa nosi tudi tožeča stranka, saj njen odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil kot takšen nepotreben (155. člen ZPP).